petek, 26. oktober 2012

Domovina*

Pred mojim oknom se v vetru ziblje omorika, broščevo rjave kostanjeve liste nosi po zraku, sonce žari kromirano oranžno, listje naletava na tla in čaka na otroke, da negotovih korakov zabrodijo po njem.

Iz svojega stanovanju ob Mestnem parku vidim, kako vstopa v mesto, priklonim se in rečem: Dober dan, gospa jesen.

Rad sem v njeni družbi, gledam skozi okno, medtem ko sonce vsako jutro izžge meglo, sedim ob oknu kot nekdaj moja babica. Vsak dan je sedela ob oknu v nekem drugem mestu, v drugi deželi, v nekem drugem duhu.

Mnogo let je sedela ob oknu, njen mož – moj dedek – je umrl, pogrešala ga je in mu mahala, ko je prihajal z dela, pogrešala je njegovo gradbeniško spretnost, ko je na podstat iz črnega kruha vešče naložil velikodušno nadstropje skute in streho iz češnjeve marmelade.

Tako dolgo je čakala, da se bo vrnila v Nemčijo, v staro domovino, v glavi je imela kovčke ves čas spakirane, ime je šepetala sama pri sebi, ko v kazenskem taborišču v Sibiriji pozimi ni imela druge hrane kot usnje lastnih čevljev.

Nekoč, Alice, ji je dejal oče, bova odšla nazaj v domovino. Nekoč bova spet tam, kamor sodiva.

Kljub lakoti in žeji, kljub mrazu, ušem in stalnim žaljitvam, kaznim in umirajočim ženskam – je bilo tako.

Nekega dne sva se ob oknu njene kuhinje pogovarjala ob koščku Napoleonove torte o trenutku prestopa meje iz ene ideje v drugo. Tisto, kar naj bi bilo nekaj najlepšega, namreč prihod domov po vsem tem čakanju, ju je umestilo v neki vmesni prostor, ki ga nikdar ni več zapustila. “Veš,” mi je dejala, “v Nemčiji mi ni bilo z rožicami postlano.” V Nemčiji je bila nemškutarska zalega, izdajalka – v Nemčiji, svoji domovini, po kateri je toliko let hrepenela in ki si jo je v svoji mentalni slikanici predstavljala v najlepših barvah mavrice – pa je bila Rusinja.

Na koncu je sedela ob oknu in gledala dol na dolgo ulico, po kateri je prej hodila, in si želela, da bi okrog vogala prišel njen mož Richard in ji pomahal, da bi vsaj skupaj hrepenela po svoji domovini.

Kar strese me ob misli, ob misli na osamljenost moje babice ob koncu njenega življenja, ko osamljenost najbolj boli. Obleči si moram jakno, da me bo zaščitila pred mrazom, pomislim, potem pa lahko grem ven, uživam v jeseni, če že babica ne more več. Nikdar več ne bova šla skupaj na sprehod, misel je ledenomrzla kot bližajoča se zima.

Zaklenem stanovanjska vrata, kakor sem za seboj zaklenil že marsikateri prostor v življenju, odidem v Mestni park, skozi kostanjev drevored, predstavljam si, da drevesa dvigajo veje v krošnjo.

30-krat sem se selil, kar pomeni 30 različnih ključev v 14 mestih na 3 celinah. Nekatere ključe še imam, nekatere sem izgubil, nekatere vrgel proč. Vsi ti prostori, vsi so bili nekdaj novi, preden sem si tam uredil bivališče ali na vrat na nos odpotoval.
Za vsakogar s tako številnimi ključi je domovina neobičajen koncept. Predstavlja orientacijo v prostoru, bunker za zaščito pred tujino.

Ali domovine ne spoznamo najbolje prav v tujini? Ko primerjaš, marsikaj jasneje vidiš. In le kako lahko govorim o domovini, ko pa sem svoje sidro vrgel že na tolikih krajih svetovnega morja? Nemška beseda “Heimat” – domovina, ne pozna množine, pravi slovarski diktator Duden.

Mimo restavracije pri Treh ribnikih. Tukaj so nekdaj Turki oblegali mesto in skoraj bi bilo konec domovine Slovencev.

Hitro napredujem, sredi vinogradov. Pod mojimi stopali škreblja pesek, povesim glavo in mislim na ljudi, ki so na teh poteh sredi druge svetovne vojne hrepeneli po domovini, ljudi, ki se jim ni bilo treba spraševati, kaj naj bi domovina bila. Imeli so povsem druge probleme.

Če se spomnim Herderja, potem je domovina kraj, kjer mi nikomur ni treba ničesar pojasnjevati. Če pa se naslonim na Rusa Sinavskega, potem domovina ni geografski pojem. Nosiš jo v sebi, je zapisal.

Zgoraj pri kapelici se usedem na kamnite stopnice in opazujem mesto, ki mi pravkar nudi azil. Ali lahko dobiš novo domovino, tako da njene podobe na koncu življenja prve priplavajo na površje jezera spomina?

V Mariboru sem prekratko za kaj takšnega, mi pravi izkušnja begunca, pa vendar je pet mesecev kar dovolj dolgo, da sem videl ljudi v smehu in joku, da sem preklel dež in ljubil sonce, da sem pil vino in videl, kako se daljšajo sence in kako je jesen zamenjala poletje. Po enem dnevu morda dobiš okus nekega mesta, vendar ta ostane plehek in neoprijemljiv. Njegova prava podoba se razvija le počasi, iz ure v uro.

Levo, na vzhodu leži Melje, nekdanja domovina tovarn in delavcev. Naravnost je judovska četrt, pred njo privez za splavarje, ki so se vselej ustavili le za kratek azil. Na drugi strani Drave so Kitajci, daleč od svoje domovne in nekje med vso to zmešnjavo hiš z rdečimi strehami gruče najstnikov čakajo na svoj startni strel, ko iščejo neko novo vzdušje.

Nekdaj je bila domovina še trden pojem. Vsakdo je vedel, kje je. Nato je prišla industrializacija, urbanizacija in z mobilnostjo tudi izkoreninjenje človeka, začenši z romantiko, ki iz domovine šele ustvari hrepenenje. Beseda domovina se ti res kar stopi v ustih. Zveni tako udobno, pred oči ti prikliče podobo dobrih starih časov, ne glede na to, ali so ti res bili tako dobri.

Slovenski griči me spominjajo na Taunus, od koder prihajam. Geometrija te pokrajine mi vselej vliva občutek domačnosti, nekje globoko v notranjosti, pa čeprav je vonj mesta, ceste in gozda drugačen. Morda le tu in tam manjka kakšna molekula, a vendar je vonj dovolj izrazit, da ga lahko slepo okušam.

Še enkrat se ozrem proti Pohorju, spomnim se na grobove v temnih bukovih gozdovih, pomislim na grob svoje babice, ki se je prebila in preživela Stalina, zato da lahko ob tej kapelici mislim pustim prosto pot. Le kaj bi ona porekla na moje številne prošnje za azil, moje selitve, mojo nestanovitnost?

Ne vem. Jaz pa bi ji rekel: Babi, to je moje zavarovanje pred pozabo. Vsaka selitev mi izostri misli in čute in moje življenje deli na bolj pregledne odseke. Vedno znova si moram urejati nove prostore, da mi ne bi postalo preveč udobno.

Morda bi potem rekla: na ta način se ne boš nikoli počutil doma.
Že mogoče, bi priznal. Morda pa, morda pa bo nekoč vendarle obstaja neka množina.

*Besedilo, napisano za branje v Ljubljani.

0 komentarji:

Objavite komentar