Prikaz objav z oznako GOETHE-INSTITUT. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako GOETHE-INSTITUT. Pokaži vse objave

petek, 12. oktober 2012

Pristavek k branju v Ljubljani

Zadnje dni pred branjem sem živel meniško življenje. S kapo in šalom sem sedel za mizo v kuhinji, saj je bilo mrzlo kot v kakšni srednjeveški izbi (lahko morda kdo vklopi cenkralno kurjavo?), pisal in popravljal sem, ob tem pa sem ves čas imel v mislih ljubljansko občinstvo.

Najprej sem si mislil: bo že šlo. Zadnji večer pa me je vendarle zgrabila panika. Povsem nepotrebno. Na branju v Ljubljani se ni trlo ljudi. Približno desetim poslušalcem sem v Nemški čitalnici prebral nekaj besedil s svojega bloga in nekaj novih tekstov, ki sem jih napisal posebej za to priložnost. Ta besedila bom sedaj počasi objavljal na blogu, potem ko so prestala včerajšnji preizkus.

Lepa hvala Branetu Čopu, vodji knjižnice, ki je ganljivo skrbel, da nisem trpel žeje.

S svojim prvim banjem sem bil kar zadovoljen (večina poslušalcev ni pobegnila, nihče ni zaklical “Dolgčas!”), podobno zadovoljen sem bil tudi s kozarcem viskija na svoji mizi (že od nekdaj sem si predstavljal, da tako pač mora biti, priznam), pa čeprav množice študentov germanistike nekako niso našle poti do Trga republike. Pa vendarle: še vedno jih je bilo več kot na moji uvodni predstavitvi. Meni je bilo všeč. Bi se zlahka navadil. 

ponedeljek, 27. avgust 2012

Ledenomrzlo pivo v Ljubljani



V petek sem bil prvič v Ljubljani (jaja, saj vem, da bi moral že prej priti) in moram reči, da je to zelo lepo mesto. Malo spominja na Amsterdam, le da manjkajo coffeeshops in slabo vreme. Vse se dogaja okrog reke in njenih kanalov, sanjsko.

Ko sem po štirih tednih Maribora izstopil iz vlaka, sem bil najprej v šoku zaradi gostega prometa. Pa še vsi ti ljudje. Ob tem pa ima prestolnica komaj 250.000 prebivalcev. Pač vprašanje perspektive.

Najprej sem se sestal z vodjo Goethe-Instituta Hendrikom Kloningerjem. Pogovarjala sva se o mojem branju (o moj bog o moj bog o moj bog) oktobra, o gospodarskem položaju Slovenije in o tistih nekaj nemških društvih, ki še obstajajo v Sloveniji. Pač običajen pogovor.




Pozneje sem se dobil še s kolegom Simonom, ki ga poznam še iz Nemčije. Sedla sva v kavarno ob reki in tukaj je bilo pivo dejansko ledenomrzlo. Čvekala sva o naključjih v življenju, o krizi novinarstva v Nemčiji in kako hitro te ta posel izčrpa. Na srečo obadva trenutno počneva nekaj drugega in nama zato ni bilo treba točiti solz v pivo. Bi ga bilo res škoda.


Res: tale Ljubljana je zelo lepa. Skoraj tako lepa kot Maribor.