Prikaz objav z oznako LJUBLJANA. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako LJUBLJANA. Pokaži vse objave

ponedeljek, 22. oktober 2012

Zlata jesen in nasilje

Maribor trenutno žari v najlepših barvah, kakšna fantastična jesen, ta letni čas sem v Izraelu res pogrešal.

Za vikend me je obiskal prijatelj iz Nemčije. Za začetek sva se povzpela do cerkve sv. Urbana, od koder imaš čudovit razgled na vse mesto. In kakor tudi sicer na najlepših krajih Slovenije, tudi tukaj stoji majhna točilnica, kjer sediš na lesenih klopeh, piješ vino, ješ domačo klobaso in uživaš v življenju.


Zvečer sva s prijateljem J. odšla na nogometni stadion, kjer se je Maribor pomeril z Ljubljano. Končno mi je postalo jasno, zakaj ob skoraj vsaki nogometni igri v mestu vsepovsod stoji policija, kakor da bi šlo za državniški obisk. Ne le, da so “navijači” ves čas prižigali bengalske ognje in metali petarde na igrišče. Ne, na to se je še policija očitno navadila. Zadeva se je dokončno razvnela šele, ko je neki mariborski navijač pobegnil s tribune, stekel počez čez igrišče (česar nihče od navzočih policistov ni opazil) in vrgel bengalski ogenj na tribuno ljubljanskih navijačev.



Hja, in kako so se odzvali navijači iz prestolnice? Zelo omikano. Pulili so plastične sedeže s tribune in jih metali v policiste, kar je seveda povzročilo veliko vroče krvi. Policisti so zasedli tribuno in jo izpraznili. Dogajanje je bilo vse prej kot miroljubno, pele so pesti, pendreki in po zraku je letelo še več plastičnih stolov. Doma bodo “navijače” verjetno slavili kot heroje; se pa vedno znova sprašujem, kaj bi pravzaprav počeli vsi ti idioti med nogometnimi navdušenci (seveda predstavljajo le manjšino, toda če seštejemo vse evropske navijače, je zadeva vendarle zaskrbljujoča), če ob sobotah ne bi mogli na stadion.



Na koncu je zmagal Maribor z enim zadetkom, moj prijatelj J. pa je bil nadvse presenečen nad tem, kako pester program ga je čakal že prvi dan.

torek, 16. oktober 2012

Čakanje*

Ko je še sijalo sonce, ravno nisem imel denarja. Kljub temu sem hotel v Nemčijo, kakorkoli že. V Meljah sem se navsezgodaj postavil ob avtocesto, vendar se v nekdanji industrijski coni še nihče ni prebudil, stroji še niso zazehali in dimnik še ni pokadil prve cigarete. Melje je že dolgo izumrlo, njegovi nekdanji prebivalci pa še živijo in si verjetno pripovedujejo zgodbe o dobrih starih časih, ko je pivo po opravljenem delu še enkrat lepše steklo po grlu.

Že dolgo nisem štopal. Spričo schengenske meje sem optimistično mislil, da me bo že kdo nemudoma vzel s seboj. Kje pa. Kar dolgo sem stal. Po 15 minutah sem prvič pomislil, da bi najel avto, ter na svojo kreditno kartico, katere številko bi uslužbenec z zelenim suknjičem vtipkal v računalnik. Le zakaj sicer obstajajo dolgovi? Za prav takšne primere!

Na koncu je prevladala skopost in tako sem vztrajal ob avtocesti. Minilo je še 15 minut in še nadaljnjih 15, potem pa je vendarle nekdo ustavil in me vzel s seboj na pot proti Avstriji. Vinogradi so na levi in desni kar bežali mimo, inženir mi je pripovedoval o dobri pitni vodi v Mariboru, kljub dolgotrajni vročini je Drava prinesla kar nekaj deževnice iz Avstrije.

Odložil me je na neki bencinski črpalki. Zagledal sem trgovino Hofer, odšel do nje in kupil zavitek fluorescentnih flomastrov. V neonsko zeleni barvi sem napisal, hm, kaj sem pravzaprav napisal? Mislim, da sem napisal Linz, od koder sem želel priti dalje do Passaua in po avtocesti A3 do Frankfurta. Na zemljevidu je to povsem ravna črta.

Čez pet minut sem bil spet na poti – šlo je hitreje, kot sem si mislil – z nekim moškim iz Zgornje Avstrije, ki je želel le poslušalca. Izpolnil sem mu željo in prisluhnil njegovemu referatu o pravilih za transport nevarnega tovora.

Kaj pa potem? Potem pa sem stal. Obtičal sem na nekem predalpskem avtocestnem križišču. Okrog mene so avtomobili drveli v vse smeri, eni na Hrvaško, drugi v Turčijo, nihče pa ni hotel tja, kamor sem hotel jaz. Sem pa zato zdaj dobro poznal razlike med madžarskimi in nemškimi zakoni na področju gašenja.

Namestil sem se pod tablo bencinske črpalke in v rokah držal napis. Čakal sem. Čakal sem res dolgo. Kolikokrat to še počnemo? Da zares čakamo. Brez knjige v roki in predvsem brez obsesivnega pogledovanja na telefon, ki ga potegnemo iz žepa kot moderno različico revolverja, s katerim smo se oborožili v boju proti grozeči nevarnosti samote. Svet je poln obrazov, obsijanih z migetavim sojem zaslona.

Čakanje je vaja v potrpljenju. In res, treba se je uriti v tej prav zares asketski veščini. Pozabil sem že, kako nizek je moj tolerančni prag, ko gre za postavanje na istem mestu. Treba se je preprosto spopasti s časom, ki počasi teče mimo tebe.

Sonce me je žgalo v teme, stalo je povsem navpično in svcrlo še zadnjo senco. V mislih sem se sprehajal ob Ljubljanici, vonj po čevapčičih in marihuani je vel nekje v zraku, visoko kot mornar v razgledni košari. Pri Tromostovju bi rad nekaj popil, a se še nisem odločil za lokal, nato vržem kovanec, pri Mačku popijem Laško in na televizijskem zaslonu v kotu gledam glasbene videospote iz 80ih let.

Na bencinski črpalki mi nekdo potrobi in me prebudi iz misli. “Hej, zajedalec,” je zakliče voznik. “Poišči si službo.” In se odpelje s svojim BMWjem, kakšna škoda, sem pomislil, s tem bi hitro napredoval.

Pravzaprav mi je postavanje in bolščanje predse ravnokar postalo všeč, saj sem začel opažati stvari, za katere sem bil prej slep, ker se le redko nahajam na krajih, ki so namenjeni le kratkemu postanku na poti. Na počivališčih, na primer. Na predalpskem avtocestnem križišču, na primer. Medtem ko sem stal tam z neonsko zelenim napisom na kartonu, so se ljudje pretakali skozi ta kraj kot ribe v dveh nasprotnih tokovih: otroci, mladostniki, odrasli, upokojenci, zdravi, bolni, suhi, športni, debeli. Z brki in brez brk. V trenirkah, v oblekah. S sončnimi očali in brez. Slovenci, Nemci, Hrvati, Turki, Albanci, Bošnjaki, Madžari, Angleži, Nizozemci. BMWji, Audiji, Volkswagni, Fiati, Hyundaji. Ljudje pojedo zrezek ali čokoladico. Se prepirajo, ljubijo, olajšajo na stranišču, nato vselej pridejo ven z zadovoljnim pogledom, na avtocesti so zadrževali seč, dokler je le šlo.

Tri ure sem čakal in se v mislih sprehajal. Obiskal sem evropsko idejo, to brezmejno svobodo, ki jo danes jemljemo kot nekaj povsem samoumevnega, oglasil sem se pri Dragu Jančarju in se strinjal z njim, da moramo odprto sobivati s svojimi človeškimi, jezikovnimi, kulturnimi in ustvarjalnimi razlikami. Pozneje sem pozvonil še pri Samuelu Beckettu, da bi mu predstavil svoj pogled na stvari, vendar ga žal ni bilo doma.

Naposled se je pred menoj vendarle ustavil nekdo, ki je bil namenjen v München. Sploh nisem hotel vstopiti, nisem hotel več plavati s tokom, nikakor nisem hotel biti več del tega pretakanja sem in tja med delom in dopustom, med ločitvami in porokami, vojno in mirom, rojstvi in pogrebi.

petek, 12. oktober 2012

Pristavek k branju v Ljubljani

Zadnje dni pred branjem sem živel meniško življenje. S kapo in šalom sem sedel za mizo v kuhinji, saj je bilo mrzlo kot v kakšni srednjeveški izbi (lahko morda kdo vklopi cenkralno kurjavo?), pisal in popravljal sem, ob tem pa sem ves čas imel v mislih ljubljansko občinstvo.

Najprej sem si mislil: bo že šlo. Zadnji večer pa me je vendarle zgrabila panika. Povsem nepotrebno. Na branju v Ljubljani se ni trlo ljudi. Približno desetim poslušalcem sem v Nemški čitalnici prebral nekaj besedil s svojega bloga in nekaj novih tekstov, ki sem jih napisal posebej za to priložnost. Ta besedila bom sedaj počasi objavljal na blogu, potem ko so prestala včerajšnji preizkus.

Lepa hvala Branetu Čopu, vodji knjižnice, ki je ganljivo skrbel, da nisem trpel žeje.

S svojim prvim banjem sem bil kar zadovoljen (večina poslušalcev ni pobegnila, nihče ni zaklical “Dolgčas!”), podobno zadovoljen sem bil tudi s kozarcem viskija na svoji mizi (že od nekdaj sem si predstavljal, da tako pač mora biti, priznam), pa čeprav množice študentov germanistike nekako niso našle poti do Trga republike. Pa vendarle: še vedno jih je bilo več kot na moji uvodni predstavitvi. Meni je bilo všeč. Bi se zlahka navadil. 

ponedeljek, 8. oktober 2012

Branje v Ljubljani

Tako, približuje se moje prvo branje in počasi me začenja stiskati v želodcu. “Literarni pogovor s Fredyjem Gareisom” – ta naslov si bom prav gotovo zapisal na list papirja, ga arhiviral in ga potegnil na dan, ko se bom nekoč želel spominjati dobrih starih časov.

Prebral bom nekaj zapisov z bloga, pa tudi nekaj besedil, ki sem jih napisal posebej za branje (oz. jih trenutno še pišem). Branje bo v četrtek, 11. oktobra v Nemški čitalnici na Trgu republike 3 v Ljubljani.

ponedeljek, 27. avgust 2012

Ledenomrzlo pivo v Ljubljani



V petek sem bil prvič v Ljubljani (jaja, saj vem, da bi moral že prej priti) in moram reči, da je to zelo lepo mesto. Malo spominja na Amsterdam, le da manjkajo coffeeshops in slabo vreme. Vse se dogaja okrog reke in njenih kanalov, sanjsko.

Ko sem po štirih tednih Maribora izstopil iz vlaka, sem bil najprej v šoku zaradi gostega prometa. Pa še vsi ti ljudje. Ob tem pa ima prestolnica komaj 250.000 prebivalcev. Pač vprašanje perspektive.

Najprej sem se sestal z vodjo Goethe-Instituta Hendrikom Kloningerjem. Pogovarjala sva se o mojem branju (o moj bog o moj bog o moj bog) oktobra, o gospodarskem položaju Slovenije in o tistih nekaj nemških društvih, ki še obstajajo v Sloveniji. Pač običajen pogovor.




Pozneje sem se dobil še s kolegom Simonom, ki ga poznam še iz Nemčije. Sedla sva v kavarno ob reki in tukaj je bilo pivo dejansko ledenomrzlo. Čvekala sva o naključjih v življenju, o krizi novinarstva v Nemčiji in kako hitro te ta posel izčrpa. Na srečo obadva trenutno počneva nekaj drugega in nama zato ni bilo treba točiti solz v pivo. Bi ga bilo res škoda.


Res: tale Ljubljana je zelo lepa. Skoraj tako lepa kot Maribor.