Povej mi kaj

Prejšnji petek sem končno lahko izvedel majhen eksperiment. Izhajal sem iz predpostavke, da smo vsi pripovedovalci in da svoje življenje snujemo kot zgodbo, jo oblikujemo v sklope, kaj izpustimo ali dodamo, tako da marsikaj (ali celo vse) deluje precej linearno in logično povezano, ko se ozremo nazaj. Naključne ljudi sem torej želel prositi, da mi povedo kakšno zgodbo iz svojega življenja.

Priskrbel sem si mizo in se usedel v enega izmed razstavnih prostorov, pripravil mikrofon in deloval povsem profesionalno.

Zavedal sem se, da moram pripraviti tudi alternativno rešitev, na primer vprašalnik, ker bi nekateri ob prošnji “Povej mi kaj” gotovo (in povsem razumljivo) ostali brez besed.

Tukaj predstavljam del rezultatov:


Maja, 29. Prostovoljka

Kdo je tvoj najljubši pisatelj?

Hermann Hesse

Kateri dogodek v svojem življenju bi označila kot mejnik?

Konec svojega zadnjega razmerja. Končala sem ga in zame je bilo izrednega pomena, da sem se končno odtrgala od te zveze. Nato sem sodelovala pri snemanju nekega hrvaškega filma, na nekem otoku, kar je bilo izredno osvobajajoče in očiščujoče. Vsa moja energija se je s tem spremenila, iz negativne v pozitivno.

Kako si predstavljaš srečo?

Kot mir. Toda vsakdo ga mora najti v sebi.

Imaš življenjsko vodilo?

V vsem poskušaj odkriti nekaj dobrega.

Kaj ti je všeč v Mariboru?

Energija. Všeč so mi majhne stvari tukaj.


Jasna, 60. Umetnica

Na svojem področju delujem že 40 let. Študirala sem umetnost v Ljubljani, se nato odpravila v Indijo in na koncu pristala v Mariboru. Vedno sem bila samostojna, nikdar nisem bila nikjer zaposlena, kar je že samo po sebi uspeh, kajne?

Zdaj se počutim kot ob koncu maratona. Ni bilo vedno preprosto, ker nisem vedela, kako naj izpeljem vse birokratske postopke. Umetniki so le redko tudi dobri birokrati, saj se nam zdi pomembneje, da se znamo izražati. Kljub temu mi je uspelo, da sem se tukaj uveljavila in da imam celo vrsto referenc. Vse moje kolege so gore papirjev le prestrašile.

V mestu imam majhno galerijo, spodaj ob Dravi, v najstarejši ulici, kjer je bila nekoč judovska četrt, preden so pregnali Jude.

Vsi ti stari zidovi se pogovarjajo z menoj in jaz jih poslušam. K meni prihaja veliko privržencev Alistarja Crowleya, morda zato, ker se je veliko ukvarjal s kabalo.

Na tem mestu vlada posebna energija, kakor na vsakem kraju, kjer so ljudje hodili mimo že tisočletja.

Vsakega 25. pripravim majhen happening. Vsem dušam tam zunaj pravim, le kaj čakate, leto gre h koncu, spremeniti moramo svoje energije in se znebiti vsega slabega.


Alenka, 26. Predavateljica političnih ved

Kdo je tvoj najljubši pisatelj?

Boris Pahor

Kateri dogodek v svojem življenju bi opisala kot mejnik?

Trenutek, ko sem prvič letela v ZDA, čisto sama. Nisem vedela, kaj me čaka, niti ene same telefonske številke nisem imela, ki bi jo lahko poklicala. Vedela sem, da se bo moje življenje spremenilo – pred tem sem imela res hudo leto -, ker sem bila prvič zares sama. Počutila sem se zelo majhno, po drugi strani pa tudi zelo močno. Bila sem čisto sama, nihče me ni poznal in tako sem lahko odkrivala, kdo sem. Počela sem le to, kar se mi je zljubilo. Če sem si zaželela sama v kino ali pa v parku brati knjigo, sem to pač storila. V Mariboru mi to nikdar ni uspelo; vedno nekdo nekaj hoče ali pričakuje od tebe. Veliko sem počela sama; rekla bi, da je to na meni pustilo pečat, ker sem bila prvič dovolj pogumna, da sem se ukvarjala sama s seboj in kdaj drugim tudi rekla “Ne”. Počutila sem se zares svobodno. Po tem je vse postalo bolj preprosto.

Kako si predstavljaš srečo?

Najpomembneje je, da si zadovoljen sam s seboj, in to 100 odstotno. Trenutki sreče so vselej drobni trenutki, se mi zdi. Tako kot pri planinarjenju ali v družini. Če bi me vprašal pred tremi leti, bi odgovorila: popoln partner, dobra služba, dovolj denarja in dva dopusta na leto.

Imaš življenjsko vodilo?

Živeti moraš v sedanjem trenutku, pa čeprav je za to potrebna dolgotrajna vaja.

Kaj ti je všeč v Mariboru?

Udobje majhnega mesta. Vedno veš, kam si namenjen. Mirno je, narava je blizu, kar je odlično za otroke. Zelo rada imam Piramido, predvsem, kadar sem na vrhu sama.


Igor, 35. Pesnik

Pred nekaj leti sem šel z nekaj prijatelji tukaj v Mariboru zvečer ven. Zavili smo v Poštno ulico, kjer smo se pri Bošnjaku in potem v lokalu Tildo’s grozljivo napili. Nato smo hodili po mestu in se pošteno opotekali. Na lepem smo se znašli pred neko izložbo in si ogledovali zimske jakne. Sam bi jo še kako potreboval, vendar nisem imel denarja. Pa smo si mislili, da je ura tri, nikjer nobenega policista, in lahko bi razbili šipo.

Poiskali smo granitne kocke in storili prav to. Ko se je sprožil alarm, so moji prijatelji pobegnili, ostal sem le še jaz, ker sem nujno hotel priti do tiste jakne. Vendar pa policija vendarle ni bila tako daleč in me je pri tem zasačila. To je bil najbolj mučen trenutek mojega življenja.

Vendar ima vse pozitivno plat. Tisto noč sem moral preživeti na policijski postaji in ko sem se počasi streznil, sem si prisegel, da nikdar več ne bom ušpičil česa podobnega in da se bom osredotočil le še na pisanje. To je bilo pred nekaj leti, zdaj pa dejansko živim od pisanja. Seveda ne v razkošju. Vedno pravim: umetnik živi le malenkost bolje od klošarja.

Profesor Vodnik in imperialistične sanje (more)*

Nekaj kostanjev nižje po ulici stanuje profesor Vodnik, kot smreka vitek mož, ki je že mnoga leta vpleten v zgodovinsko razmerje s Habsburžani.

“Kar vstopite,” mi reče, “kar vstopite,” in na široko odpre hrastova vrata. “Dobrodošli na avstroogrskem veleposlaništvu.”

Vodnik se smehlja kot otrok v Disneylandu. Pogled mu bega od stene do stene, od tal proti stropu in premerja prostor, ki ga je 40 let opremljal s spominki propadlega imperija, z bodali, noži, puškami, odlikovanji, likalniki (že samo teh je 25) in izvezenimi slikami, ki v blagu proslavljajo prvo svetovno vojno.

Vodnik in očala na njegovem nosu skačejo od enega kosa do drugega, tu potegne bodalo iz nožnice, tam si na prsih podrži odlikovanje, dvigne likalnik in ga prime z obema rokama, da bi ponazoril, kako težko je lito železo. Ustnice se mu lesketajo in skoraj drhtijo, ko pripoveduje, da včasih sanja imperialistične sanje, odeva svoje misli v zlato Habsburžanov in podobe vojaških parad, premenitih dam in gospodov, ob tem pa mu v ušesih nežno pozvanjajo Mahlerjeve “Pesmi potujočega pomočnika”.

Ja, pravi Vodnik, lepo bi bilo, in potone v misli na prav tako potonjen čas. Franc Jožef, ta pa je še imel pokončno držo, ko bi vsaj bilo še danes tako, še reče in zavzdihne.

Nato mu žena s sabljo poči pisani zgodovinski balon in reče: Igor, tvoje sanje so se spremenile v nočno moro, ne pozabi tega.

Zapustim Vodnikovo časovno kapsulo in odidem v mesto. Po glavi se mi motajo podobe propadlih imperijev. Pod nogami čutim mariborski tlakovec, na vogalih ponekod visijo umetelno okrašene table z imeni ulic. Pravzaprav so vse to kažipoti skozi zgodovino tega kraja.

Grem mimo Maistrovega trga, junak kraljuje pred gimnazijo, le kostanj poleg njega je še višji. Odidem na Trg svobode, zavijem v Partizansko ulico, v Ulico 17. julija, prečkam Titov in grem prek Kidričevega trga, vzdolž ulice Osvobodilne fronte in proletarskih brigad, zavijem in se vrnem prek trga Leona Štuklja. V Mariboru je 699 trgov, ulic, poti in uličic in ko vdihavaš sezname njihovih imen ter jih kronološko razporediš, dobiš malo, površno in zelo kratko zgodovino nekega mesta.

Industrijska ulica, Ulica 10. oktobra, Jevtičeva. Vsako ime je spomin na pretekli čas, na preteklo idejo, na dogodek, ki je kazal pot v prihodnost. Ne da bi opazili, stalno tekamo sredi te zgodovine, sprehajamo se po muzeju misli.

Na levem bregu Drave se ulice zgrinjajo v staro mestno jedro, ki se zdi kot sveže naličeno. Dolge tedne se sprehajam po njem in si mislim: lepo. Nato pa se mi začnejo misli dolgočasiti od same lepote in iščejo zgodovino, ki, kakor piše Iztok Simoniti, ni le učiteljica življenja, temveč tudi smrti. Pod debelimi obliži se skrivajo rane menjave lastništva in vojn, tu se še zmagoslavno smehljajo Habsburžani, Kraljevina SHS, nacisti in Tito. Zdaj pa je Slovenija le Slovenija, najstnica med zgodovinskimi državnimi tvorbami.

Vodnik pa nima smisla za mladenke, raje ima starejše in zrelejše dame. Zato je prekolesaril celotno domovino, vseskozi na lovu za kakšnim novim koščkom svoje zgodovinske sreče. Dodobra je spoznal Franca Jožefa, pa svojo drago Sisi, tudi brata in celotno spremstvo.

Ko se zgodovna odvija v sedanjem trenutku, se vedno zdi nadvse odmaknjena. Morda je to posledica tega bežnega obdobja miru, ki ga uživam že vse svoje življenje. Videl sem, kako je padel berlinski zid, kako se je razdrobila Sovjetska zveza, kako je divjala vojna na Balkanu, pa na Bližnjem Vzhodu, v Iraku in Afganistanu. Vse sem videl – ne pa tudi doživel. Ni mi bilo treba v uniformi oditi na bojišče v tujini ali na domačih tleh. Zgodovina je naredila napako, za katero sem ji nadvse hvaležen.

Bo vse to obstalo? se sprašujem na poti domov, ko grem spet mimo gimnazije. Šolarji posedajo na klopicah poleg generala Maistra, smejejo se, kadijo, spogledujejo in malicajo.

Morda bo kdo izmed njih čez 50 let sedel na kakšnem uradu za poimenovanje ulic in bo razmišljal, kateri dogodki si zaslužijo, da jih pribijejo na kakšen nov (ali star) ulični vogal. Morda bi se domislil Ulice 26. februarja, Ulice junaka Kopanička ali Ulice rešitve. Dogodkov, ki si jih še niti ne predstavljamo.

Čez nekaj dni se sprehajam po parku, pod krošnjami kostanjev poskušam razmišljati o minljivosti idej in o našem trednem prepričanju, da bo vse ostalo tako, kot je.

Zavijem in se sprehajam vzdolž hrastov, srečam Vodnika z dvema psičkoma, ki bevskata in kažeta zobe, velika pa sta kot dva mačka.

Dober dan, reče gospod Vodnik, kako vam gre? Če bi imel klobuk, bi ga privzdignil.

Kar dobro, rečem, in pobožam mala dva, ki me hočega ugrizniti, kar je nekoliko smešno, glede na to, kako drobne zobke imata.

Kako jima je pa ime?, vprašam Vodnika.

A & O, reče in ko vidi, da se sprašujem, kakšno ime je to, mi Vodnik z nasmehom na svojih lesketajočih se ustnicah pojasni: “To sta slovenski začetnici Avstrije in Ogrske.”

Vse je vedno drugače, toda nekatere stvari ostajajo enake in ko bo sedanjost postala zgodovina, me morda ne bo več tukaj.

*Besedilo je bilo napisano za literarni večer v Ljubljani.

Želja profesorja Vodnika

Vodnikova žena čaka na transplantacijo pljuč in zato je profesor ob 6:30 že tukaj gori pri kapelici, medtem ko Maribor spodaj še zeha in si zaspano mane oči.

Če srečaš ljudi, kot je profesor – ob času, ko se običajno le obrneš v postelji in še naprej sanjaš o mareličnih cmokih - potem motnje spanca niti niso tako slaba stvar.

Profesor Vodnik poučuje zgodovino na trgovski srednji šoli, vesel je, da me je spoznal, govori hitro, rad in v dobri nemščini.

Medtem ko sonce vzhaja in preganja meglene koprene nad bukovimi gozdovi, mi profesor Vodnik pripoveduje o sebi in svojem vsakdanjem življenju ter o tem, zakaj je prišel sem gor.

Vsako jutri vstane ob 4:20 uri. Umije se, pozajtrkuje, prebere časopis. Nato se po makadamski poti skozi vinograde in mešani gozd napoti do te kapelice. Moli zase in za 111 drugih ljudi, ki jim noge ne služijo več tako dobro.

Ta kraj ima dobro energijo, mi pove. To so vedeli že Kelti. Na tem mestu se ti uresničijo želje. Za sina neke znanke je Vodnik zmolil 700 molitev. Nenadoma je tumor v njegovi glavi izginil. Za svojo ženo je zmolil že prek 1000 molitev. Še vedno čaka na nova pljuča, vendar ji gre bolje, kot bi pričakovali. Še je živa. Dobre stvari terjajo svoj čas, pravi Vodnik. 

Preden se Vodnik stisne tik ob kovano ograjo kapelice in zašepeta svoje molitve Marijinemu kipu, mi pove še, naj ga ob priliki obiščem. Pokaže mi svojo hišo, spodaj v mestu. Stanuje v moji ulici. V hiši, kjer živi še danes, je bil celo rojen, ker se je njegova mama bala, da bi ji dojenčka v bolnici po pomoti zamenjali.

Vodnik se oklene železnih drogov in izpolni svojo nalogo. 30 minut traja, preden preda želje in upe 111 ljudi. Nato pozvoni pri zvončku na zadnji strani kapelice in s pohodnimi palicami odbrzi po makadamski poti v dolino.