Ura je enajst, novembrski petek, pravzaprav
običajen delovni dan, toda pisarne so prazne in ljudje so prenehali z garanjem.
V majhni gruči stojim nasproti vinoteke
Vinag, z odra mi ušesa parajo poskočnice, nekdo po imenu Roman mi plastični
kozarec vedno znova polni z Mariborčanom.
Na mariborskem Grajskem trgu se ljudje
zbirajo okrog vinskih stojnic, pijejo, se smejijo, vriskajo, plešejo in jejo.
Okrog poldneva imajo nekateri že nekoliko obarvane nosove, rdeče kot opozorilne
boje.
Neka ženska, katere nos je prav tako že
nekoliko pordel, mi reče: “Včasih koga celo leto ne vidiš, tukaj na
martinovanju pa srečaš vse!” Svoj izliv še podkrepi s kretnjo, ki zaobjame
celoten trg, nato pa se ponovno obrne k prijateljem. Pogovarjajo se po
slovensko, česar žal ne razumem najbolje, ampak saj je vseeno, saj ravno
razmišljam o tem, da je ta dan pomemben tudi v Nemčiji, pa čeprav iz drugega
razloga: predstavlja začetek petega letnega časa, karnevala, ki traja do
pepelnice. Tudi tam se torej pije, vendar mnogo dlje. V Nemčiji so nekatere
stvari pač večje kot v tej mali državi, v kateri sem sedaj preživel že štiri
mesece. Moj čas se počasi izteka in kmalu bom moral zapustiti državo, katere
oblika na zemljevidu spominja na kuro. Seveda se sprašujem, ali poznam samo
njen vrat, prsni koš in peruti, ali pa sem spoznal tudi njeno drobovje?
Od samega začetka me je zanimalo, kakšni so
pravzaprav Slovenci, hotel sem torej najti nekaj pojmov, ki bi jih lahko
shranil v svoj osebni predal. Vem, da so stereotipi nevaren teren. Walter
Lippmann jih, denimo, imenuje “spoznavno-ekonomsko obrambo pred potrebnimi
napori poglobljenega spoznavanja detajlov.”
Aha.
Toda sam sem hotel in še vedno hočem le
nekaj trdnega, nekaj trajnega, na kar že namiguje grški pojem. Morda je tako
zato, ker sem prej o Sloveniji vedel bore malo; zame je bila pred tem poletjem
prava španska vas. Vendar pa Slovenije kljub vsemu nikdar nisem zamenjal s
Slovaško, kakor je to storil prav tako povsod priljubljeni George W. Bush.
V svojem domačem mestu, Rüsselsheimu, ki je
podobno kot Maribor pravo industrijsko mesto, sem poznal Hrvate (in njihove
restavracije, ki so se vse po vrsti imenovale Dubrovnik ali Split, začuda
vselej s pripisom “internacionalna kuhinja,” kakor da zgolj hrvaška ne bi
zadoščala), Srbe, Bošnjake in celo kosovske Albance. Slovencev pa nobenih.
Kot gostujoči pisatelj sem tako vedno znova
zastavljal vprašanje, kakšni stereotipi krožijo o Slovencih.
Le kdo bi mi lahko podal boljši odgovor kot
mariborski župan Franc Kangler? Saj vem, da je tu izjemno priljubljen, v
naslednjih tednih pa sem doživel še nekaj demonstracij proti njemu. Kljub temu
sem se konec poletja skupaj z delegacijo nemških parlamentarcev sestal z njim v
hotelu City in Kangler je govoril in govoril, predvsem o lažnih obtožbah, o
postopkih zaradi domnevne korupcije in o spletkarskih tožbah.
Čeprav ga nihče niti z besedico ni
povprašal po vsem tem.
Ko so naposled postregli z vinom stoletne
trte, o katerem sem skrivaj sanjaril, da mi bodo podarili steklenico in me bodo
končno omenjali skupaj s Clintonom in Mandelo, sem vprašal Kanglerja: Kakšni pa
so tile Slovenci?
Kangler je naredil požirek redke,
nedoločljive tekočine – prav zares, saj je krasno, da je trta prišla v
Guinessovo knjigo rekordov, toda vino nikakor ni dobro in gotovo še neodprto
čaka v Clintonovi pisarni, sem pomislil – kakorkoli že, župan je naredil
požirek, se pretvarjal, da je vino odlično, in v tem trenutku sem spoznal, da
odgovora ne bom dobil. “Ja,” je rekel Kangler, “sam imam nemškega mercedesa, 30
let starega, pa še vedno odlično vozi in to s prvim motorjem. Res sem
zadovoljen. Z Japonci pa nimam dobrih izkušenj.”
In tako je nadaljeval še lep čas. Ni mi
preostalo drugega, kakor da izpijem svoj kozarček, da sem se vsaj malo zaposlil
med tem nesmiselnim odgovorom. Prav, župan torej ne ve, kakšni
so Slovenci, vsaj to sem ugotovil.
Na Grajskem trgu me nekdo iztrga iz razmišljanja o županu in mi
že spet napolni kozarec. Še ničesar nisem jedel, toda z veseljem se prilagodim
lokalnim navadam.
Gručica okrog mene burno razpravlja in vprašam Tino, za kaj gre.
Za Kanglerja, mi pove. Za Kanglerja in
njegovo politiko neštetih radarjev. Menda so si ljudje prelepili registrske
tablice, nameravajo protestirati, besni so in bi ga najraje pregnali iz Rotovža
v zapor. Pozneje so res pred njegovo mestno hišo skandirali “Gotof je!”
Tale Kangler je očitno namazan z vsemi
žavbami, si mislim, medtem ko me odvlečejo na notranje dvorišče Vinaga.Tukaj
spodaj imajo čudovito vinsko klet s sodi, izmed katerih so nekateri veliki kot
manjši čolni. Arhivska vina so nekoč segala vse do konca 19. stoletja. Potem pa
so prišli nacisti in najsi jim lahko očitamo marsikaj, le tega jim ne moremo,
da niso imeli dobrega okusa za vino. Očitno so tukaj veselo
popivali. Vsekakor pa arhiv dandanes sega natanko do leta 1945.
Stojimo na notranjem dvorišču, ob baru, na sredini so pokonci
postavljeni sodi, glasbo vrti DJ iz Pekarne, nekdanje vojaške pekarne, ki je
sedaj alternativno središče. Obiskovalci so tukaj mlajši kot zunaj na trgu, a
ravno tako pijani.
“Hej,” mi reče tip poleg mene, “jaz sem Tomaž,” me udari po
hrbtu in mi nato nalije kozarček. Tomaž se
mora že oprijemati soda, oči ima posteklenele in temu ustrezno je tudi
zgovoren. Po poklicu je arhitekt, njegova žena zdravnica, pravzaprav pa je vse
za en drek in tudi predsedniške volitve v nedeljo ga prav nič ne zanimajo.
Zaničljivo zamahne in reče: “Prekleti politiki, vsi so povezani, ta Slovenija
je veliko premajhna, veliko premajhna,” še reče in zmajuje z glavo. “Pa tale
Kangler, tega pa najbolj sovražim, od vseh politikov in vse Slovenije, mafija!”
vzklikne, se zamaje in ponovno opre ob sod.
Spominjam se vožnje z vlakom iz Ljubljane v
Maribor. V kupeju sem sedel poleg prikupne mlade rjavolaske – ime ji je bilo Lorna
– in pogovarjala sva se o Sloveniji. Enkrat sredi te dolge vožnje sem ji
zastavil svoje omenjeno vprašanje. Slovenci so nevoščljivi, je rekla Lorna.
Nevoščljivi in malomeščanski. Poleg tega še potencialno samomorilski.
Nisem vedel, kaj bi rekel. Čakal sem, ali
bo naštela še kaj pozitivnih pojmov, toda ni jih bilo. Le kdo bi tako govoril
sam o sebi? sem razmišljal. Po drugi strani pa je Lorna vedno govorila o “njih”
in ne o “nas”.
Na to sem se spomnil, ko je Tomaž ravno končal s svojo tirado
proti državi. “Zakaj pa ti ne greš v politiko,” ga vprašam, “zakaj česa ne
spremeniš?” Tomaž me debelo pogleda, kakor da bi predlagal, da si v naslednji
kozarec namesto vina natoči vodo.
K sebi povabimo še Natalijo, Rusinjo iz St. Peterburga, ki je za
nekaj dni na obisku v Mariboru, poučuje na univerzi, zelo mlada je še in
zastrašujoče bistra. Pa tudi lepa.
“Slovenci se ves čas pritožujejo,” reče, “pa tako lepo deželo
imajo! Tega res ne razumem.” Tomaž izprazni plastični kozarček in s še mokrimi
ustnicami reče: “Se pač radi pritožujemo.”
Tomaž nam hitro dotoči vina, da nam noge ne bi zamirznile, gre
samo za varnostni ukrep, še pove. Nazdravimo, na poenostavljanje raznolikosti,
na to, da je predsodke še težje razbiti kot atome. Le kdo je to nekoč dejal?
Ah, saj je vseeno, prepozno je za natančno citiranje. Govorimo in filozofiramo o nemškem Michelu, francoski
Marianne, Uncle Samu in Kranjskem Janezu.
Pred kratkim sem v nekem turističnem vodiču
o Slovencih prebral, da jih vselej opisujejo z dvema pojmoma: priden in
hrepenenje. Ko sem s tem postregel sogovornikom, mi tega nihče ni potrdil.
Medtem se je stemnilo in v rokah držim že
10. ali morda 20. kozarec. Tomaž kot karnevalski norček poplesuje med ljudmi,
Natalia filozofira o tem, kako Rusi ljubijo vsak trenutek in pa gostoljublje,
sam se poskušam spogledovati z lepimi Slovenkami, toda žal že kar škilim in
zato raje prisluhnem Francu, Tomaževemu bratu in novinarju, ki mi marsikaj
pove, predvsem pa še povsem jasno misli, saj je komaj kaj spil – kar je
pravzaprav nenavadno za novinarja – in obogati mojo zbirko stereotipov z
naslednjimi pridevniki: Slovenci so po njegovem zaljubljeni v naravo, družinski
ljudje, disciplinirani, iskreni, melanholični, navdušeni športniki, uživači, a
introventirani.
Hvala bogu, pomislim, hvala bogu. Očitno ta narod vendarle še ni
za na odpad. V svoji alkoholni omami sem kar malo ponosen sam nase, kajti
Franceve izjave se ujemajo z mojimi osebnimi izkušnjami, le da si sam ne bi
drznil soditi o Slovencih, ali pač?
Ravno ob besedici introventiran se do nas ponovno opoteče Tomaž.
“Nazdravimo,” kriči, kakor da bi se pravkar končala vojna, “nazdravimo!” in že
nam napolni kozarce. Prav dobro vem, da jutri zjutraj ne bo lepo, ko bom imel
mačka, in razmišljam, ali Slovenci namesto nemškega “Kater” rečejo kaj
podobnega in ali imajo morda kakšen recept proti njemu, ko Tomaž ponovno
zavpije: “Nazdravimo, nazdravimo!”
Žal se zdravljice več ne spomnim. Ničesar
več se ne spominjam. Vem le še to, oziroma čutim, da je Franc povedal še nekaj
zelo bistrega, nekaj, kar je lepo zaokrožilo celotno predhodno razpravo o
Slovencih in njihovi naravi, toda prekleto, da se tega pri najboljši volji ne
morem spomniti. Morda pa je še dobro, da je tako. Želja, da bi v nekaj besed
strnili celotno družbeno stvarnost, je pravzaprav lenobna, pritlehna,
pravzaprav banalna. Ali kakor je tako lepo dejal Friderik Veliki: Vsak na svoj
način. Lep rek, ki se ga spominjam pri še tako hudem mačku. Auč.
Objave
