Rezidenčni pisatelj je trenutno nekoliko zdelan, toda ta konec tedna je hotel nujno v München, da bi obiskal dobrega prijatelja. Vlak je predrag, kaj šele letalo; poleg tega je že iz Maribora do letališča težko priti. Kaj pa zdaj?
Palec kvišku in na avtoštop. Že dolgo nisem štopal, pravzaprav že celo večnost ne. Ob devetih zjutraj sem se postavil na mariborski dovoz za avtocesto. Po desetih minutah sem si mislil, da me tu gotovo nihče ne bo vzel s seboj. Bi bilo bolje, če bi si najel avto?
Avtoštop je zelo dobra vaja v potrpljenju. Sploh ni tako slabo, če na nekaj čakaš. Samo stojiš, v rokah držiš karton z napisom in čakaš, medtem ko ti sonce vse bolj cvre možgane.
Toda nenadoma sem se znašel na poti. S seboj me je vzel inženir iz Maribora in mi pripovedoval o dobri preskrbljenosti s pitno vodo v Sloveniji. Drava s seboj prinese veliko podtalnice iz Avstrije, kjer je za razliko od Slovenije obilno deževalo.
Naslednji je bil prevoznik nevarnih snovi, ki mi je povedal to in ono o različnih določilih glede gašenja v različnih državah. Iskal je le nekoga, ki bi mu malo prisluhnil in to nalogo sem izvrstno opravil.
Še en avto je končal svojo pot in zamenjati sem moral vozilo. Tako sem spoznal mladega psihologa, ki se je vračal s pogreba svojega 21-letnega bratranca, poklicno pa se je ukvarjal s terapijo spolnih prestopnikov. Zanimiv tip. Storilci mu ne delajo težav, je dejal. Ko pa govori z žrtvami, se mu trga srce.
Vmes pa sem vedno znova čakal. Od časa do časa mi je kdo pokazal sredinec. Ali zaklical: “Hej, zajedalec! Zakaj si ne poiščeš službe?”
Na zadnjem počivališču pred Münchnom sem moral čakati tri ure. Tri ure iz življenja počivališča so lahko prav zanimive. Stalno prihajanje in odhajanje in po 180 minutah vidiš tako rekoč že vse tipe ljudi, kar jih obstaja.
Žal je bilo na poti veliko takšnih, ki so se vračali z dopusta. Avtomobile so imeli polne družinskih članov. Od časa do časa sem uzrl še kakšen prazen prostor poleg otroka na zadnjem sedežu. Seveda pa nihče ne želi, da bi poleg njegovega dediča sedel sumljiv štopar. To celo razumem.
Nato pa se je – neverjetno – pred menoj ustavil rdeč Porsche Boxster Spyder. "Si prepričan?" sem vprašal starejšega moškega, Berlinčana, ki že celo večnost živi v Münchnu.
Vse moje čakanje je bilo poplačano. Ko je prijazni gospod opazil, kako uživam v hitrosti, je pohodil pedal in tako sva se z 270 km/h odpeljala proti Münchnu.
Vse skupaj zdaj zveni, kot da sem hitro prišel na cilj, pa vendar sem na koncu od vrat do vrat potreboval 13 ur. Toda: you see more, you hear more. Mala pustolovščina za popestritev.
Objave
