To je bilo nekaj čisto drugega kot takrat prvič v Ljubljani. Tokrat je bilo moje branje del seminarja na Oddelku za germanistiko Univerze v Mariboru pod naslovom “Arhitektura tujine”.
Nisem pravzaprav vedel, kaj me čaka. Profesor Dejan Kos mi je sicer povedal, da bodo študenti pripravili nekakšne eseje, potem pa sem bil vendarle presenečen, ko sem ugotovil, da so se skupine študentov v svojih referatih posvečale zgolj in samo meni in blogu gostujočega pisatelja.
Torej: bil sem izredno počaščen, pa čeprav vem, da izbira ni bila prostovoljna. Toda večinoma so se res potrudili: moj blog so secirali po naslednjih sklopih: “Zgodovina, kulinarika, šport, izobraževanje in kultura,” citirali so odlomke iz mojih besedil (noro!) in mi zastavili celo vrsto pametnih vprašanj.
Po tej izredno interaktivni fazi, za katero se študentom na tem mestu še enkrat zahvaljujem, sem prebral še nekaj novejših besedil. Predvsem besedila o martinovanju, pa o nepriljubljenem županu (ne bi si mislil, da lahko že zgolj njegovo ime sproži tako buren odziv) in stereotipih o Slovencih so bila precej lepo sprejeta, če sklepam po smehu študentov in če se študenti smejijo, je vse v najlepšem redu – razen če so se smejali meni.
Posebej se zahvaljujem Dejanu Kosu za zamisel in navdihujoči uvodni referat, kot tudi Veroniki Haring za organizacijo. Hvala lepa.
Vendar pa sem ob vsem veselju vendarle izkusil nekaj negativnega: v nasprotju s prvim branjem tokrat gostujočemu pisatelju niso ponudili viskija. Ampak dobro, morda je opoldne res malo prezgodaj za kaj takšnega.
Nisem pravzaprav vedel, kaj me čaka. Profesor Dejan Kos mi je sicer povedal, da bodo študenti pripravili nekakšne eseje, potem pa sem bil vendarle presenečen, ko sem ugotovil, da so se skupine študentov v svojih referatih posvečale zgolj in samo meni in blogu gostujočega pisatelja.
Torej: bil sem izredno počaščen, pa čeprav vem, da izbira ni bila prostovoljna. Toda večinoma so se res potrudili: moj blog so secirali po naslednjih sklopih: “Zgodovina, kulinarika, šport, izobraževanje in kultura,” citirali so odlomke iz mojih besedil (noro!) in mi zastavili celo vrsto pametnih vprašanj.
Po tej izredno interaktivni fazi, za katero se študentom na tem mestu še enkrat zahvaljujem, sem prebral še nekaj novejših besedil. Predvsem besedila o martinovanju, pa o nepriljubljenem županu (ne bi si mislil, da lahko že zgolj njegovo ime sproži tako buren odziv) in stereotipih o Slovencih so bila precej lepo sprejeta, če sklepam po smehu študentov in če se študenti smejijo, je vse v najlepšem redu – razen če so se smejali meni.
Posebej se zahvaljujem Dejanu Kosu za zamisel in navdihujoči uvodni referat, kot tudi Veroniki Haring za organizacijo. Hvala lepa.
Vendar pa sem ob vsem veselju vendarle izkusil nekaj negativnega: v nasprotju s prvim branjem tokrat gostujočemu pisatelju niso ponudili viskija. Ampak dobro, morda je opoldne res malo prezgodaj za kaj takšnega.
Objave
