Prikaz objav z oznako OGLED MESTA. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako OGLED MESTA. Pokaži vse objave

sreda, 7. november 2012

Telovadna legenda Štukelj

Tega bi pa rad poznal: Leona Štuklja, slovensko telovadno legendo z nedvomno razgibanim življenjem: vsega skupaj je dosegel 20 medalj, od tega tri zlate na olimpijskih igrah v Parizu (1924) in Amsterdamu (1928), srebrno pa ob koncu kariere leta 1936 v Berlinu. Nato je delal kot sodnik, po drugi svetovni vojni pa tega ni smel več, saj ni bil na strani Titovih partizanov.

Do svoje (izredno) visoke starosti je bil Štukelj čil in je lahko še pri 90 letih naredil stojo na rokah iz sedečega položaja. Vsem nam je lahko za zgled.

Leta 1996 je bil kot najstarejši živeči prejemnik olimpijske medalje častni gost olimpiade v Atlanti, kjer je lahkotno in poskočno stekel po tekaški progi, pa čeprav je imel že skoraj 100 let. Menda je imel rad vino, kar je morda nadaljnji razlog, zakaj imajo Slovenci tega telovadca tako radi.

četrtek, 18. oktober 2012

Ogenj

Zame je eden od (zgodovinskih) vrhuncev Maribora prav gotovo nekdanja čuvajeva sobica na vrhu zvonika mariborske stolnice.



Ker je bilo v Mariboru med 14. in 18. stoletjem nekaj uničujočih požarov, so tam zgoraj uredili majhno stanovanje (žal ne vem natančno, kdaj) za stalnega čuvaja. Ta je s pomočjo trobente (pozneje po domofonu/telefonu) alarmiral gasilce spodaj. Vsakih 15 minut je moral preveriti vse štiri smeri neba.

Če imam prave informacije, je v Mariboru gorelo kar enajstkrat, pri čemer štirikrat ni bilo prizanešeno skoraj nobeni stavbi v Mariboru. Ker je bila večina hiš iz lesa in drugih gorljivih materialov, je zadostovala že neumna zamisel (leta 1700), da bi streljali na vrabca na strehi, in že so zanetili požar, ki se je bliskovito širil.



To isto stanovanjce je zdaj zelo zelo lepo urejeno in videti je, kakor da poslednja čuvajka Anotnia Weiss svojega položaja ne bi zapustila že leta 1933, temveč šele pravkar.

Morda mi bo uspelo prepričati mestne oblasti, da mi dovolijo, da dve noči prebijem tam zgoraj, da bi lahko opazoval, kako se Maribor prebuja in kako lega k počitku, kako se spreminja svetloba, zvoki in vonji.


sreda, 10. oktober 2012

Pranger z razgledom

Spet se grem tombolo s stavbami. To je mestna hiša, zgrajena v 16. stoletju, pozneje pa pogosto prezidana. Desno od nje v zrak štrli kužno znamenje. Preden je mesto zajela kuga, so na tem trgu stali sramotilni steber, kletka in klada za zločince. Kakšni časi.


petek, 7. september 2012

Clinton, Mandela in jaz

Največja znamenitost Maribora je: stara trta. Menda najstarejša trta na svetu, ki še obrodi. Vsaj tako piše v Guinessovi knjigi rekordov.

Grozdje sorte žametovka ali modra kavčina raste vzdolž pergole na južnem delu stavb v bližini Drave. Trto lahko vidimo že na mestnih vedutah iz leta 1657 in 1681. V pripadajoči stavbi najdete majhen muzej, vinoteko in sedež Slovenskega reda vitezov vina – to ime pa ni kar tako.


Trta zdaj privablja številne turiste, predvsem spomladi, ko jo obrezujejo, in jeseni ob trgatvi. V 80ih letih je bil prizor povsem drugačen in trta je že skoraj uvela.


Vsako leto oberejo 35-60 kg grozdja, iz katerega lahko naredijo kakšnih 100 stekleničic po 0,25 l, ki jih župan uporablja v protokolarne namene. To pomeni, da tega izvrstnega napitka ne morete kupiti, le podarijo vam ga lahko. Tako kot Billu Clintonu ali Nelsonu Mandeli. Se sprašujem, ali bo rezidenčni pisatelj do naslednje polnitve že toliko znan, da bo prav tako prejel to prestižno darilo. Potem bi moje ime končno stalo ob Clintonovem in Mandelovem. Vsaj v Mariboru.

četrtek, 6. september 2012

Hitler v Mariboru

Hitlerjevo hlepenje po ozemlju in oblasti ga je aprila 1941 privedlo do tega, da je Nemčiji priključil severni del Slovenije. Celo osebno se je pripeljal v Maribor, edino mesto na Balkanu, kamor si je upal priti. Izpod tresočih se brčic je zakričal: “Naredite mi to deželo spet nemško!”

Nemci, ki so po poslovenjenju še ostali v njem, so priključitev sprva pozdravili, nato pa so meščani kaj kmalu opazili, da so se nacisti najprej lotili kulture, si podvrgli vse ustanove, zadušili življenje in poskusili izničiti vsakršno kulturno dejavnost.



Sledil je teror, izgnanstvo in internacije, običajni prijemi nacistov. Številni Slovenci so padli v osvobodilnem boju proti nemškemu okupatorju. In prav tem je posvečen “Spomenik narodno osvobodilnega boja”. V njegovo vznožje so vtisnjeni časopisni izrezki, nešteta imena vseh tistih, ki so jih nacisti ubili. Imena so bila objavljena v tedanjih časnikih, da bi vsi vedeli, kakšna je cena za to, če razmišljaš z lastno glavo.

Vedno znova sem pretresen, kako neizmerno je bilo trpljenje, ki ga je drugim prizadejala nacistična Nemčija. V šoli se preprosto ne učimo o prav vseh deželah, ki se jih je hotel Hitler polastiti, o odzivih prebivalstva, o njihovem uporu in žrtvah. Tematika je tako kompleksna, da bi lahko celotno življenje posvetil temu, da bi spoznaval vse zgodbe vseh vpleteni strani.

sreda, 22. avgust 2012

Večer v Mariboru




ponedeljek, 20. avgust 2012

STALAG XVIII D


Sence preteklosti: naletiš nanje, nenadoma se znajdeš pred njimi, na primer sredi industrijskega območja Melje: nekdanje nacistično taborišče za vojne ujetnike z imenom Stalag XVIII D, izpostava taborišča Stalag XVIII A v avstrijskem Wolfsbergu.

Taborišče so nacisti odprli 1. junija 1941, kmalu po prodoru na Balkan, ter kar na gola tla vrgli prvih 4046 ujetnikov. Čez eno leto jih je bilo že 11.444: Francozov, Britancev, Jugoslovanov, Rusov.

Nobenih sanitarij ni bilo, samo čisto majhna kuhinja in trije zdravniki za vso to množico. Ujetniki so umirali za tifusom ali pa jih je pobrala huda zima. Preživeli so morali kopati masovne grobove za preminule.


sreda, 15. avgust 2012

Dobri stari industrijski časi

Mestna četrt Melje je nekdaj predstavljala industrijsko gonilno silo mesta. Velike tekstilne tovarne, proizvodnja tovornjakov in tako dalje. Danes o vsem tem ni več ne duha ne sluha. Po razpadu Jugoslavije je tudi tukaj vse prav kmalu propadlo.






četrtek, 2. avgust 2012

Pogumni čevljarček

V 16. stoletju so po teh krajih pustošili Turki. Ljudje so se zatekali v mesta in se utaborili za zidovi, da bi se obranili požigalskih hord. Neki pesnik je takrat napisal:
"Nemša dežela je bila krog in krog požgana,
nebesni čisti zrak pomešan z gostim dimom,
in vsako zatočišče nevernih je molitev
porušeno in poteptano v puščavski kraj."

Tudi v Mariboru so se ljudje skrivali za več metrov visokimi kamnitimi zidovi. Turki so se pripravili na obleganje in prebivalstvo je z grozo opazilo, da so pozabili napolniti mestne jarke z vodo.

Spričo stalne turške nevarnosti (Turki namreč niso prišli le enkrat) je bilo to kar precej neumno. Še bolj neumno pa je bilo, da si nato nihče ni upal zapustiti mesta, da bi odprl zapornice pri "Treh ribnikih". 

Nihče? Ni bilo čisto tako. Legenda pravi, da se je neki čevljarski vajenec preoblekel v Turka in neopaženo smuknil k ribnikom, kjer je odprl zapornico. Voda je šinila v jarke okrog mesta in utopila Turke, ki so pravkar začeli spodkopavati zidove.

sreda, 1. avgust 2012

O narodnih junakih

Povsem lahko se zgodi, da greš stokrat mimo table z imenom neke ulice, ne da bi se vprašal, kakšen pomen ima. Toda prav v tujem mestu ti takšne table nudijo priložnost, da se malo pozanimaš o zgodovini kraja in se odpraviš po sledeh preteklosti. 

Moje stanovanje je v Maistrovi ulici, tik ob Mestnem parku. Za vogalom je tudi Trg generala Maistra. Torej je bil general. Ogledujem si njegov kip, preberem napis, odidem domov in listam po knjigi o zgodovini Maribora.

600 let je Maribor kot del vojvodine Štajerske spadal pod Avstrijo. Takrat se je mesto še imenovalo Marburg.

Jeseni 1918 pa so Avstro-Ogrsko razpustili. In v tem trenutku nastopi general Maister: proglasi se za poveljnika mesta, odstavi nemško usmerjeni avstrijski mestni svet, razoroži njihovo vojsko ter naposled zasede obmejno območje in tako zavaruje slovensko severno mejo. Dandanes Maister sodi med očete slovenske države. Menda je tudi pesnil, toda o tem žal nisem zasledil podrobnejših podatkov. Škoda. Anyone else?





torek, 31. julij 2012

Pozor, umetnik

Ste že kdaj prebivali v kakšni prestolnici kulture? Tudi sam še nisem. Je pa prav prijetno. Celo zelo prijetno. Čez dan se lahko potikaš od galerije do galerije, zvečer sedeš poleg Drave in poslušaš ta ali oni koncert. Lahko pa naletiš tudi na ljudi, kot je Heiko. Svoj atelje ima v stari obokani kleti sredi mestnega jedra. Nekoč je bila to restavracija Koper, pred dvesto leti pa bordel za splavarje. Heiko zdaj tu z žago izrezuje črke in jih (seveda povezane v stavke) obeša na mostove tega mesta.

Heiko ti takoj v roko potisne pivo – "seveda lahko tudi kadiš" – in ti v petih minutah oriše svojo življenjsko zgodbo. Meni osebno se to zdi malo čudno, morda zato, ker zveni, kakor da bi se jo naučil na pamet (verjetno je to del sales pitch). Tip je vseeno simpatičen in tudi njegova dela so mi všeč.

Heiko je bil nekoč manager prireditev v Düsseldorfu, mi pove. Razmišljal je le o denarju, vsak dan je ponosno hodil naokrog v obleki, ukrojeni po meri. Neizprosno je kot po spisku izpolnjeval svoje cilje: pri 28 si je omislil Porsche 911. Heiko je vse več delal in vse več zaslužil.

Hja, in kaj se je zgodilo potem? Klasična zgodba: burnout (le kdo ga dandanes še ni doživel?) Heiko začne s terapijo, ki se naposled prelevi v umetnost. To je ključna točka njegovega preobrata. Kako lepo se to poda h geslu mariborske prestolnice kulture, ki se prav tako glasi: "The Turning Point." Vselej v senci glavnega mesta Ljubljane, zaton nekdanje industrije, relativno visoka brezposelnost. Pričakovanja glede prestolnice kulture 2012 so bila velika, vendar je proračun s predvidenih 60 milijonov zelo hitro padel na 20 milijonov. Program je vseeno natrpan, dogodki so deloma bolj tako tako, deloma pa tudi zelo v redu. Kdor jih ne spremlja, si je sam kriv.















Na sliki lahko vidite akcijo pred njegovim ateljejem. Zastonj vas ostrižejo, če v zameno poveste nekaj iskrenega. Ob tem pa vsi pijejo pivo in kadijo. Tino frizira njen nekdanji fant (!). Vse skupaj bi lahko bilo nevarno. Toda zdi se mi, da je nekdo nekoč dejal: Umetnost mora biti nevarna.


ponedeljek, 23. julij 2012

Grad Marburg


Samo skozi vrata stopim in že se znajdem sredi Mestnega parka, kjer se nad menoj pne streha iz najrazličnejših zelenih odtenkov. Za parkom se pričnejo vinogradi in ena izmed poti vodi na Piramido. Prej, in s tem mislim na čas veliko prej, tam nekje v 11. stoletju, je tukaj stala utrdba, s katere so nadzorovali dolino ob reki in pot na Koroško. Imenovali so jo “Burg in der Mark”, iz česar je nastalo nemško ime: Marburg.

Mariborčani ves dan prihajajo na to vzpetino in pozvonijo z zvončkom pri kapelici. Ko pa sonce zahaja, posveti v temne doline na severu in s svojim sojem ožari mesto, mali prostor na vrhu griča zapolnijo poljubljajoči se pari, sedejo na stopnice pred kapelo, ki je posvečena Devici Mariji, in se držijo za roke:

V letu Gospodovem tisoč osemsto dvajset
Je strele sij uničil Piramido.
Gospod grof Henrik Brandis in Johana Welsersheim
Sta postavila cerkvico kamnito.
Verno in pobožno sta jo
Brezmadežni Kraljici posvetila.

V letu Gospodovem tisoč devetsto devet
Je cerkvici grozilo, da streha se udre,
Baron Pius Twichlu in soproga
Mehtild baronica Bernhard
Sta cerkvico obnovila, streho novo sta zgradila
Z zvončkom vred – in jo Gospodu posvetila.

Kraljica nebeška, obvaruj nežno
Naše otroke, mesto in deželo.