Dan, ki je izginil v predalu*

Ura je enajst, novembrski petek, pravzaprav običajen delovni dan, toda pisarne so prazne in ljudje so prenehali z garanjem.

V majhni gruči stojim nasproti vinoteke Vinag, z odra mi ušesa parajo poskočnice, nekdo po imenu Roman mi plastični kozarec vedno znova polni z Mariborčanom.

Na mariborskem Grajskem trgu se ljudje zbirajo okrog vinskih stojnic, pijejo, se smejijo, vriskajo, plešejo in jejo. Okrog poldneva imajo nekateri že nekoliko obarvane nosove, rdeče kot opozorilne boje.

Neka ženska, katere nos je prav tako že nekoliko pordel, mi reče: “Včasih koga celo leto ne vidiš, tukaj na martinovanju pa srečaš vse!” Svoj izliv še podkrepi s kretnjo, ki zaobjame celoten trg, nato pa se ponovno obrne k prijateljem. Pogovarjajo se po slovensko, česar žal ne razumem najbolje, ampak saj je vseeno, saj ravno razmišljam o tem, da je ta dan pomemben tudi v Nemčiji, pa čeprav iz drugega razloga: predstavlja začetek petega letnega časa, karnevala, ki traja do pepelnice. Tudi tam se torej pije, vendar mnogo dlje. V Nemčiji so nekatere stvari pač večje kot v tej mali državi, v kateri sem sedaj preživel že štiri mesece. Moj čas se počasi izteka in kmalu bom moral zapustiti državo, katere oblika na zemljevidu spominja na kuro. Seveda se sprašujem, ali poznam samo njen vrat, prsni koš in peruti, ali pa sem spoznal tudi njeno drobovje?

Od samega začetka me je zanimalo, kakšni so pravzaprav Slovenci, hotel sem torej najti nekaj pojmov, ki bi jih lahko shranil v svoj osebni predal. Vem, da so stereotipi nevaren teren. Walter Lippmann jih, denimo, imenuje “spoznavno-ekonomsko obrambo pred potrebnimi napori poglobljenega spoznavanja detajlov.”

Aha.

Toda sam sem hotel in še vedno hočem le nekaj trdnega, nekaj trajnega, na kar že namiguje grški pojem. Morda je tako zato, ker sem prej o Sloveniji vedel bore malo; zame je bila pred tem poletjem prava španska vas. Vendar pa Slovenije kljub vsemu nikdar nisem zamenjal s Slovaško, kakor je to storil prav tako povsod priljubljeni George W. Bush.

V svojem domačem mestu, Rüsselsheimu, ki je podobno kot Maribor pravo industrijsko mesto, sem poznal Hrvate (in njihove restavracije, ki so se vse po vrsti imenovale Dubrovnik ali Split, začuda vselej s pripisom “internacionalna kuhinja,” kakor da zgolj hrvaška ne bi zadoščala), Srbe, Bošnjake in celo kosovske Albance. Slovencev pa nobenih.

Kot gostujoči pisatelj sem tako vedno znova zastavljal vprašanje, kakšni stereotipi krožijo o Slovencih.

Le kdo bi mi lahko podal boljši odgovor kot mariborski župan Franc Kangler? Saj vem, da je tu izjemno priljubljen, v naslednjih tednih pa sem doživel še nekaj demonstracij proti njemu. Kljub temu sem se konec poletja skupaj z delegacijo nemških parlamentarcev sestal z njim v hotelu City in Kangler je govoril in govoril, predvsem o lažnih obtožbah, o postopkih zaradi domnevne korupcije in o spletkarskih tožbah.

Čeprav ga nihče niti z besedico ni povprašal po vsem tem.

Ko so naposled postregli z vinom stoletne trte, o katerem sem skrivaj sanjaril, da mi bodo podarili steklenico in me bodo končno omenjali skupaj s Clintonom in Mandelo, sem vprašal Kanglerja: Kakšni pa so tile Slovenci?

Kangler je naredil požirek redke, nedoločljive tekočine – prav zares, saj je krasno, da je trta prišla v Guinessovo knjigo rekordov, toda vino nikakor ni dobro in gotovo še neodprto čaka v Clintonovi pisarni, sem pomislil – kakorkoli že, župan je naredil požirek, se pretvarjal, da je vino odlično, in v tem trenutku sem spoznal, da odgovora ne bom dobil. “Ja,” je rekel Kangler, “sam imam nemškega mercedesa, 30 let starega, pa še vedno odlično vozi in to s prvim motorjem. Res sem zadovoljen. Z Japonci pa nimam dobrih izkušenj.”

In tako je nadaljeval še lep čas. Ni mi preostalo drugega, kakor da izpijem svoj kozarček, da sem se vsaj malo zaposlil med tem nesmiselnim odgovorom. Prav, župan torej ne ve, kakšni so Slovenci, vsaj to sem ugotovil.

Na Grajskem trgu me nekdo iztrga iz razmišljanja o županu in mi že spet napolni kozarec. Še ničesar nisem jedel, toda z veseljem se prilagodim lokalnim navadam.

Gručica okrog mene burno razpravlja in vprašam Tino, za kaj gre. Za Kanglerja, mi pove. Za Kanglerja in njegovo politiko neštetih radarjev. Menda so si ljudje prelepili registrske tablice, nameravajo protestirati, besni so in bi ga najraje pregnali iz Rotovža v zapor. Pozneje so res pred njegovo mestno hišo skandirali “Gotof je!”

Tale Kangler je očitno namazan z vsemi žavbami, si mislim, medtem ko me odvlečejo na notranje dvorišče Vinaga.Tukaj spodaj imajo čudovito vinsko klet s sodi, izmed katerih so nekateri veliki kot manjši čolni. Arhivska vina so nekoč segala vse do konca 19. stoletja. Potem pa so prišli nacisti in najsi jim lahko očitamo marsikaj, le tega jim ne moremo, da niso imeli dobrega okusa za vino. Očitno so tukaj veselo popivali. Vsekakor pa arhiv dandanes sega natanko do leta 1945.

Stojimo na notranjem dvorišču, ob baru, na sredini so pokonci postavljeni sodi, glasbo vrti DJ iz Pekarne, nekdanje vojaške pekarne, ki je sedaj alternativno središče. Obiskovalci so tukaj mlajši kot zunaj na trgu, a ravno tako pijani.

“Hej,” mi reče tip poleg mene, “jaz sem Tomaž,” me udari po hrbtu in mi nato nalije kozarček. Tomaž se mora že oprijemati soda, oči ima posteklenele in temu ustrezno je tudi zgovoren. Po poklicu je arhitekt, njegova žena zdravnica, pravzaprav pa je vse za en drek in tudi predsedniške volitve v nedeljo ga prav nič ne zanimajo. Zaničljivo zamahne in reče: “Prekleti politiki, vsi so povezani, ta Slovenija je veliko premajhna, veliko premajhna,” še reče in zmajuje z glavo. “Pa tale Kangler, tega pa najbolj sovražim, od vseh politikov in vse Slovenije, mafija!” vzklikne, se zamaje in ponovno opre ob sod.

Spominjam se vožnje z vlakom iz Ljubljane v Maribor. V kupeju sem sedel poleg prikupne mlade rjavolaske – ime ji je bilo Lorna – in pogovarjala sva se o Sloveniji. Enkrat sredi te dolge vožnje sem ji zastavil svoje omenjeno vprašanje. Slovenci so nevoščljivi, je rekla Lorna. Nevoščljivi in malomeščanski. Poleg tega še potencialno samomorilski.

Nisem vedel, kaj bi rekel. Čakal sem, ali bo naštela še kaj pozitivnih pojmov, toda ni jih bilo. Le kdo bi tako govoril sam o sebi? sem razmišljal. Po drugi strani pa je Lorna vedno govorila o “njih” in ne o “nas”.

Na to sem se spomnil, ko je Tomaž ravno končal s svojo tirado proti državi. “Zakaj pa ti ne greš v politiko,” ga vprašam, “zakaj česa ne spremeniš?” Tomaž me debelo pogleda, kakor da bi predlagal, da si v naslednji kozarec namesto vina natoči vodo.

K sebi povabimo še Natalijo, Rusinjo iz St. Peterburga, ki je za nekaj dni na obisku v Mariboru, poučuje na univerzi, zelo mlada je še in zastrašujoče bistra. Pa tudi lepa.

“Slovenci se ves čas pritožujejo,” reče, “pa tako lepo deželo imajo! Tega res ne razumem.” Tomaž izprazni plastični kozarček in s še mokrimi ustnicami reče: “Se pač radi pritožujemo.”

Tomaž nam hitro dotoči vina, da nam noge ne bi zamirznile, gre samo za varnostni ukrep, še pove. Nazdravimo, na poenostavljanje raznolikosti, na to, da je predsodke še težje razbiti kot atome. Le kdo je to nekoč dejal? Ah, saj je vseeno, prepozno je za natančno citiranje. Govorimo in filozofiramo o nemškem Michelu, francoski Marianne, Uncle Samu in Kranjskem Janezu.

Pred kratkim sem v nekem turističnem vodiču o Slovencih prebral, da jih vselej opisujejo z dvema pojmoma: priden in hrepenenje. Ko sem s tem postregel sogovornikom, mi tega nihče ni potrdil.

Medtem se je stemnilo in v rokah držim že 10. ali morda 20. kozarec. Tomaž kot karnevalski norček poplesuje med ljudmi, Natalia filozofira o tem, kako Rusi ljubijo vsak trenutek in pa gostoljublje, sam se poskušam spogledovati z lepimi Slovenkami, toda žal že kar škilim in zato raje prisluhnem Francu, Tomaževemu bratu in novinarju, ki mi marsikaj pove, predvsem pa še povsem jasno misli, saj je komaj kaj spil – kar je pravzaprav nenavadno za novinarja – in obogati mojo zbirko stereotipov z naslednjimi pridevniki: Slovenci so po njegovem zaljubljeni v naravo, družinski ljudje, disciplinirani, iskreni, melanholični, navdušeni športniki, uživači, a introventirani.

Hvala bogu, pomislim, hvala bogu. Očitno ta narod vendarle še ni za na odpad. V svoji alkoholni omami sem kar malo ponosen sam nase, kajti Franceve izjave se ujemajo z mojimi osebnimi izkušnjami, le da si sam ne bi drznil soditi o Slovencih, ali pač?

Ravno ob besedici introventiran se do nas ponovno opoteče Tomaž. “Nazdravimo,” kriči, kakor da bi se pravkar končala vojna, “nazdravimo!” in že nam napolni kozarce. Prav dobro vem, da jutri zjutraj ne bo lepo, ko bom imel mačka, in razmišljam, ali Slovenci namesto nemškega “Kater” rečejo kaj podobnega in ali imajo morda kakšen recept proti njemu, ko Tomaž ponovno zavpije: “Nazdravimo, nazdravimo!”

Žal se zdravljice več ne spomnim. Ničesar več se ne spominjam. Vem le še to, oziroma čutim, da je Franc povedal še nekaj zelo bistrega, nekaj, kar je lepo zaokrožilo celotno predhodno razpravo o Slovencih in njihovi naravi, toda prekleto, da se tega pri najboljši volji ne morem spomniti. Morda pa je še dobro, da je tako. Želja, da bi v nekaj besed strnili celotno družbeno stvarnost, je pravzaprav lenobna, pritlehna, pravzaprav banalna. Ali kakor je tako lepo dejal Friderik Veliki: Vsak na svoj način. Lep rek, ki se ga spominjam pri še tako hudem mačku. Auč.

*Besedilo je bilo napisano za branje na Univerzi v Mariboru.

Povej mi kaj

Prejšnji petek sem končno lahko izvedel majhen eksperiment. Izhajal sem iz predpostavke, da smo vsi pripovedovalci in da svoje življenje snujemo kot zgodbo, jo oblikujemo v sklope, kaj izpustimo ali dodamo, tako da marsikaj (ali celo vse) deluje precej linearno in logično povezano, ko se ozremo nazaj. Naključne ljudi sem torej želel prositi, da mi povedo kakšno zgodbo iz svojega življenja.

Priskrbel sem si mizo in se usedel v enega izmed razstavnih prostorov, pripravil mikrofon in deloval povsem profesionalno.

Zavedal sem se, da moram pripraviti tudi alternativno rešitev, na primer vprašalnik, ker bi nekateri ob prošnji “Povej mi kaj” gotovo (in povsem razumljivo) ostali brez besed.

Tukaj predstavljam del rezultatov:


Maja, 29. Prostovoljka

Kdo je tvoj najljubši pisatelj?

Hermann Hesse

Kateri dogodek v svojem življenju bi označila kot mejnik?

Konec svojega zadnjega razmerja. Končala sem ga in zame je bilo izrednega pomena, da sem se končno odtrgala od te zveze. Nato sem sodelovala pri snemanju nekega hrvaškega filma, na nekem otoku, kar je bilo izredno osvobajajoče in očiščujoče. Vsa moja energija se je s tem spremenila, iz negativne v pozitivno.

Kako si predstavljaš srečo?

Kot mir. Toda vsakdo ga mora najti v sebi.

Imaš življenjsko vodilo?

V vsem poskušaj odkriti nekaj dobrega.

Kaj ti je všeč v Mariboru?

Energija. Všeč so mi majhne stvari tukaj.


Jasna, 60. Umetnica

Na svojem področju delujem že 40 let. Študirala sem umetnost v Ljubljani, se nato odpravila v Indijo in na koncu pristala v Mariboru. Vedno sem bila samostojna, nikdar nisem bila nikjer zaposlena, kar je že samo po sebi uspeh, kajne?

Zdaj se počutim kot ob koncu maratona. Ni bilo vedno preprosto, ker nisem vedela, kako naj izpeljem vse birokratske postopke. Umetniki so le redko tudi dobri birokrati, saj se nam zdi pomembneje, da se znamo izražati. Kljub temu mi je uspelo, da sem se tukaj uveljavila in da imam celo vrsto referenc. Vse moje kolege so gore papirjev le prestrašile.

V mestu imam majhno galerijo, spodaj ob Dravi, v najstarejši ulici, kjer je bila nekoč judovska četrt, preden so pregnali Jude.

Vsi ti stari zidovi se pogovarjajo z menoj in jaz jih poslušam. K meni prihaja veliko privržencev Alistarja Crowleya, morda zato, ker se je veliko ukvarjal s kabalo.

Na tem mestu vlada posebna energija, kakor na vsakem kraju, kjer so ljudje hodili mimo že tisočletja.

Vsakega 25. pripravim majhen happening. Vsem dušam tam zunaj pravim, le kaj čakate, leto gre h koncu, spremeniti moramo svoje energije in se znebiti vsega slabega.


Alenka, 26. Predavateljica političnih ved

Kdo je tvoj najljubši pisatelj?

Boris Pahor

Kateri dogodek v svojem življenju bi opisala kot mejnik?

Trenutek, ko sem prvič letela v ZDA, čisto sama. Nisem vedela, kaj me čaka, niti ene same telefonske številke nisem imela, ki bi jo lahko poklicala. Vedela sem, da se bo moje življenje spremenilo – pred tem sem imela res hudo leto -, ker sem bila prvič zares sama. Počutila sem se zelo majhno, po drugi strani pa tudi zelo močno. Bila sem čisto sama, nihče me ni poznal in tako sem lahko odkrivala, kdo sem. Počela sem le to, kar se mi je zljubilo. Če sem si zaželela sama v kino ali pa v parku brati knjigo, sem to pač storila. V Mariboru mi to nikdar ni uspelo; vedno nekdo nekaj hoče ali pričakuje od tebe. Veliko sem počela sama; rekla bi, da je to na meni pustilo pečat, ker sem bila prvič dovolj pogumna, da sem se ukvarjala sama s seboj in kdaj drugim tudi rekla “Ne”. Počutila sem se zares svobodno. Po tem je vse postalo bolj preprosto.

Kako si predstavljaš srečo?

Najpomembneje je, da si zadovoljen sam s seboj, in to 100 odstotno. Trenutki sreče so vselej drobni trenutki, se mi zdi. Tako kot pri planinarjenju ali v družini. Če bi me vprašal pred tremi leti, bi odgovorila: popoln partner, dobra služba, dovolj denarja in dva dopusta na leto.

Imaš življenjsko vodilo?

Živeti moraš v sedanjem trenutku, pa čeprav je za to potrebna dolgotrajna vaja.

Kaj ti je všeč v Mariboru?

Udobje majhnega mesta. Vedno veš, kam si namenjen. Mirno je, narava je blizu, kar je odlično za otroke. Zelo rada imam Piramido, predvsem, kadar sem na vrhu sama.


Igor, 35. Pesnik

Pred nekaj leti sem šel z nekaj prijatelji tukaj v Mariboru zvečer ven. Zavili smo v Poštno ulico, kjer smo se pri Bošnjaku in potem v lokalu Tildo’s grozljivo napili. Nato smo hodili po mestu in se pošteno opotekali. Na lepem smo se znašli pred neko izložbo in si ogledovali zimske jakne. Sam bi jo še kako potreboval, vendar nisem imel denarja. Pa smo si mislili, da je ura tri, nikjer nobenega policista, in lahko bi razbili šipo.

Poiskali smo granitne kocke in storili prav to. Ko se je sprožil alarm, so moji prijatelji pobegnili, ostal sem le še jaz, ker sem nujno hotel priti do tiste jakne. Vendar pa policija vendarle ni bila tako daleč in me je pri tem zasačila. To je bil najbolj mučen trenutek mojega življenja.

Vendar ima vse pozitivno plat. Tisto noč sem moral preživeti na policijski postaji in ko sem se počasi streznil, sem si prisegel, da nikdar več ne bom ušpičil česa podobnega in da se bom osredotočil le še na pisanje. To je bilo pred nekaj leti, zdaj pa dejansko živim od pisanja. Seveda ne v razkošju. Vedno pravim: umetnik živi le malenkost bolje od klošarja.

Vabilo na poslovilno branje

Čas kar beži in že se vidim, kako se v Berlinu sprehajam med stojnicami predbožičnega sejma. Pred tem pa je na sporedu še moje zaključno branje v Mariboru, kar pomeni, da moram čez vikend še pridno skovati nekaj besedil za (zdaj že) razvajeno občinstvo v slovenskem “second city”.

Vesel bom (seveda!), če bo branje obiskalo veliko obiskovalcev, ki jih zanimajo razmišljanja gostujočega pisatelja. Literarni večer bo v ponedeljek, 3.12.2012, ob 18.00 na naslovu Vetrinjska ulica 30.

Iskanje izgubljenega časa*

Sprehajam se po Mariborskih gozdovih, počasi hodim med platanami, velikolistnimi lipami in rdečimi bukvami. Če malo pomisliš, ugotoviš, da obstaja nešteto lepih drevesnih imen, cela zbirka, ki je večina verjetno ne pozna. Enako velja za gobe, ki ravnokar uspevajo in jih po gozdovih nabirajo možakarj s čepicami na glavi in cigaretami v ustnih kotičkih: sivi lupinar, mala štorovka ali žametasti goban.

Hitro stopam po jesenskem listju, da pospešim tudi misli. Vsekakor obstaja neka prapovezava med tempom hoje in misli. Bruce Chatwin, britanski popotni pisatelj, je nekoč dejal, “da je življenje potovanje, na katero se je najbolje odpraviti peš”. Mislim, da ima prav.

Vendar pa takšna vrsta hoje, ki sledi zapovedi “kolikor dlje, tem bolje,” terja svoj čas.

Prav tisti čas, ki ga marsikdo nima več. Prej sem od prijateljev pogosto slišal: “Ne, tega ne moremo. Nimamo denarja.” Zdaj pa vedno poslušam: “Ne, ne gre. Ni časa.”

Skozi dobov gozd prispem do kapele in preberem napis. Gre za postajo križevega pota, ki so ga zgradili tisti, ki so preživeli kugo v Mariboru leta 1683. Hodim po poti in razmišljam o teh vernih ljudeh, za katere tostransko življenje ni bilo nič drugega kot prehodna faza. Resnično življenje pa se je začelo za slonokoščenimi vrati.

Danes marsikdo drugače gleda na to. Pa vendar zapravljamo čas. S tem, ko ga ne izkoristimo.

Vsak Evropejec na dan približno 232 minut gleda televizijo. Če preračunamo, letno pred zasloni presedimo približno 45 celih dni, noč in dan. Ali to ni žalostno? In kljub temu nihče nima časa?

Najhujša plat staranja je ta, da se spremeni dojemanje časa. Hitreje mineva. Včasih zvenim že kot moja mama, ko pravim: Noro, kako čas beži. Moja mama je seveda vesela, da sem to ugotovil, in le prikima.

Na površje nenadoma priplavajo pojmi, kot so “prej” in takrat”. Pojmi, ki jih v najstnikovem besedišču ni, prav kakor ni odgovora na vprašanje, kje se konča vesolje.

Pot me vodi na majhno vzpetino, na vrhu je ozek pas shojene zemlje, ponekod odtisi konjskih kopit. Kalvarija se imenuje ta vzpetina in na njenem vrhu so preživeli zgradili cerkev. Sem gori so znosili vse te kamne ter zunanjo steno cerkve sv. Barbare in Rozalije okrasili s kipi Jezusa in Marije. To je kraj, ki leži sredi gozda, kakor da bi bil prizorišče katere od Grimmovih pravljic, skrit pod krošnjami lip. Brezčasno sedem na klop pred cerkvijo.

Le kaj vse bi lahko dosegli, če ne bi tako zapravljali svojega časa? Toliko stvari prelagamo na jutri ali na čas čez pet, deset let, ko bomo končno imeli mir in čas; morda pa bomo takrat že povsem drugi ljudje.

Pretekle revolucije in vojne so nam prinesle najsvobodnejšo družbo vseh časov. Svobodni smo, kar zadeva ravnanje in razmišljanje, prav kakor sta si to zamišljala Kant in Cirenčan. Varno smo vpeti v socialni sistem, ob katerem bi si prebivalci preteklih stoletij obliznili vse prste. Nekoč se bomo ozirali nazaj in se spraševali, kam je šel ta čas. Morda bodo takrat že nastopili težki časi.

Če bi samo vsak drugi zgradil takšno (metaforično) cerkev s tem, da bi se osredotočal na zares pomembne stvari, če bi si znova zastavljali cilje, načrtovali pustolovščine in jih živeli, če bi vložili več energije in časa v to, da bi izboljšali ta svet – bi bili gotovo bolj zadovoljni. Morda celo srečni.

Toda vse potrebuje svoj čas, tako kot dobro vino. In če pogledam, kako sam pogosto ravnam s svojim časom, kako ga tudi moji prijatelji ne spoštujejo, kako moji znanci in drugi ljudje niso gospodarji svojega časa, se moram spomniti izreka, ki sem ga pred mnogimi leti slišal od nekega vojaka, in ta izrek mi odtlej ne gre več iz glave: “V Afganistanu pravijo: zahodnjaki imajo ure, mi pa imamo čas.”


*Besedilo je bilo napisano za literarni večer v Ljubljani.

Bliža se konec

Podobno kot jesen se počasi izteka tudi moj čas tukaj v Mariboru. Decembra bom spet v Nemčiji; ravnokar se pripravljam na dve branji in izbiram teme, o katerih bi moral še nujno pisati, preden zapustim to lepo mesto.

In medtem ko premetavam svoje papirje, se sprašujem, ali ima morda kdo od vas še kakšno zamisel, o čem bi še nujno moral spregovoriti. Če imate kakšen predlog, kar na dan z besedo.

Branje v Ljubljani

Tako, približuje se moje prvo branje in počasi me začenja stiskati v želodcu. “Literarni pogovor s Fredyjem Gareisom” – ta naslov si bom prav gotovo zapisal na list papirja, ga arhiviral in ga potegnil na dan, ko se bom nekoč želel spominjati dobrih starih časov.

Prebral bom nekaj zapisov z bloga, pa tudi nekaj besedil, ki sem jih napisal posebej za branje (oz. jih trenutno še pišem). Branje bo v četrtek, 11. oktobra v Nemški čitalnici na Trgu republike 3 v Ljubljani.

Stopnice smrti

Ko se spet enkrat naveličam pisalne mize, se odpravim vzdolž vinogradov proti Kamnici. Maribor hitro preide v vaško pokrajino: nepokošeni travniki in polja z nasadi jablan, vse je čudovito mirno. Tečem po stopnicah navzgor, vendar običajno pridem le do polovice 455-ih stopnic, pa mi že poide sapa in diham kot stara parna lokomotiva.

Nekoč mi vendarle uspe priti do vrha (bi bilo res preneumno, če mi ne bi). Tam te pod vodi dalje skozi gozd do cerkvice svete Barbare in Rozalije. Ta stoji na majhni vzpetinici sredi bukev in lip, za njo so vinogradi, ki segajo vse do doline. Leta 1682 je po mestu pustošila kuga. Prebivalci, ki so se je obvarovali, so se za preživetje zahvalili z božjo potjo skozi gozd in to malo lepo cerkvico. Kakšno delo, da so ves ta gradbeni material zvlekli sem gor. Res se nimam pravice pritoževati zaradi ubogih 455-ih stopnic. Sploh pa ne zaradi pisalne mize.

Try again, fail better

Le kaj naj počnem z vsem tem časom, ki ga imam nenadoma na voljo (v veselje)? Ni mi treba več spremljati vsakega preobrata znotraj bližnjevzhodnega konflikta, ni mi treba nenehno brati mailov, da bi sproti odgovarjal na nujna uredniška vprašanja. Lahko sem offline in za spremembo defragmentiram svoje možgane. Ponovno se lahko lotim svoje knjige, pravzaprav njene že tretje različice, in prav to je eden izmed projektov, ki jih želim dokončati v času bivanja v Mariboru. Ves ta čas v Izraelu je knjiga mirovala, skoraj bi že pozabil nanjo, morda pa sem celo hotel pozabiti nanjo.

Pisanje je samotno opravilo, pri katerem te preganjajo številni dvomi. Še potem, ko je napisana že druga različica, je preprosteje, če vse skupaj zavržeš in začneš pisati nekaj povsem novega. Vse je bolj preprosto, kakor mukotrpno delo v tem besedilnem kamnolomu, kjer se potiš za vsako besedo in stavek. Da ne omenjam dogajanja in likov. “Iz te moke ne bo kruha,” mi vedno znova odzvanja v mislih, nato pa se znajdem v kakšni knjigarni in si ogledujem kupe natisnjenih naslovov in si mislim: Come on man, če je vsem tem uspelo.

Zdaj sem spet nekaj dni krožil okrog knjige, sploh si je nisem upal prijeti v roke, je odpreti in prebrati, kaj sem proizvedel. Pravzaprav mi lahko le spodleti, pomislim. Morda pa mi bo nekega dne spodletelo na ravni, ki sploh ne bo tako nizka. Samuel Beckett, tolažba v mračnih časih, ko mi spet nekaj ne uspe tako, kot sem si zamislil, je nekoč rekel nekaj lepega: 

"Ever tried, ever failed. No matter. Try again. Fail again. Fail better."