Slovenski Goethe

Pravzaprav sem hotel že ves čas napisati kaj o Francetu Prešernu, a nekako nisem prišel do tega. Prešerna v Sloveniji častijo kot Goetheja v Nemčiji. Ko je bil še živ, je bila zadeva povsem drugačna. Kakor se pogosto rado zgodi.

Prešeren (1800-1849) je večino svojega življenja delal v odvetniški pisarni v Ljubljani. Poleg tega se je posvečal liriki, pogosto v sklopu porajajoče se narodne zavesti. V času, ko je bila nemščina še lingua franca, je Prešeren postavil nova merila za pesnjenje v slovenskem jeziku. Pa vendar so ob izidu prodali le 30 izvodov njegovega osrednjega dela, "Poezij".

Prešeren je bil pijanec in babjek, pesnil pa je med drugim tudi zaradi neuslišane ljubezni. Ko je osamljen in zagrenjen umrl zaradi ciroze jeter, gotovo ni upal na to, da se bo lepega dne znašel v kanonu slovenske literature. Pa vendar se je zgodilo prav to. Vrh tega pa Slovenci sedmo kitico njegove pesmi “Zdravljica” pojejo kot svojo državno himno: 

“Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan!
Ko rojak prost bo vsak,
ne vrag, ne sosed bo mejak!”

Ogenj

Zame je eden od (zgodovinskih) vrhuncev Maribora prav gotovo nekdanja čuvajeva sobica na vrhu zvonika mariborske stolnice.

Ker je bilo v Mariboru med 14. in 18. stoletjem nekaj uničujočih požarov, so tam zgoraj uredili majhno stanovanje (žal ne vem natančno, kdaj) za stalnega čuvaja. Ta je s pomočjo trobente (pozneje po domofonu/telefonu) alarmiral gasilce spodaj. Vsakih 15 minut je moral preveriti vse štiri smeri neba.

Če imam prave informacije, je v Mariboru gorelo kar enajstkrat, pri čemer štirikrat ni bilo prizanešeno skoraj nobeni stavbi v Mariboru. Ker je bila večina hiš iz lesa in drugih gorljivih materialov, je zadostovala že neumna zamisel (leta 1700), da bi streljali na vrabca na strehi, in že so zanetili požar, ki se je bliskovito širil.

To isto stanovanjce je zdaj zelo zelo lepo urejeno in videti je, kakor da poslednja čuvajka Anotnia Weiss svojega položaja ne bi zapustila že leta 1933, temveč šele pravkar.

Morda mi bo uspelo prepričati mestne oblasti, da mi dovolijo, da dve noči prebijem tam zgoraj, da bi lahko opazoval, kako se Maribor prebuja in kako lega k počitku, kako se spreminja svetloba, zvoki in vonji.

Arhivski detektiv

Ko se Roman Leljak ob sedmih zjutraj odpravlja na pot, nad gozdovi še leži nepredirna megla. S svojim Citroenom (in menoj) je na poti v Državni arhiv v Ljubljani, 120 km od Maribora.

Leljakovi sivi lasje so predeljeni s prečko, ima prijazen pogled. Nekdaj je bil član hrvaške tajne službe, zdaj pa je svobodni pisatelj in v Državnem arhivu išče dokumente iz časa od1945 do1955, ker želi sestaviti seznam vseh izgnanih Nemcev.

"Uradno se je gotovilo o 9000 izgnanih,” mi Leljak pove med vožnjo s Citroenom po gričevnati pokrajini. “Moje raziskave pa kažejo, da je šlo za več kot 15.000 ljudi.” Čez pol ure Leljak vstopi v Državni arhiv, v tako imenovano Gruberjevo palačo, rumeno baročno stavbo iz 18. stoletja.

Leljak sede v čitalnico in vklopi Canonov čitalnik mikrofilmov. Pravi čudež je, mi pove, da lahko pregleduje te dokumente. UDBA je namreč uničila vse dokumente iz tega časa. Vendar le tiste, ki so jih hranili na papirju. Na mikrofilme so očitno pozabili.

Leljak prihaja sem štirikrat na teden, beleži si imena izgnanih in odgovornih ter podrobno preučuje zgodovinske zapise.

“Zdaj je pravi čas za takšne raziskave,” mi pove. “Vlada mi je naklonjena.” Predhodni direktor arhiva mu je menda preprečeval dostop do dokumentov.

Zgoraj popoldne Leljak zaključi z delom: danes je na dveh mikrofilmih pregledal 8000 dokumentov. Na koncu ga boli hrbet in oči se mu solzijo.

Njegovo zadnjo knjigo, “Teharske žive rane”, so prodali v 30.000 izvodih. Za slovenski knjižni trg je to osupljiva številka. “Zanimanje je izredno,” pove Leljak. Njegova naslednja knjiga naj bi izšlja prihodnjo pomlad.

Avtorji in akrobati

Ponovno sem se vrnil v Maribor, kajti program Prestolnice kulture se je ob koncu poletnih počitnic ponovno razživel. Koledar je tako natrpan, da sploh ne vem, katerih prireditev naj se najprej udeležim.

Včeraj je bila odločitev lahka. V viteški dvorani Pokrajinskega muzeja (čudovit prostor s kipi in in stropnimi freskami) je potekal pogovor z Dragom Jančarjem, enem izmed najbolj znanih in produktivnih slovenskih avtorjev.

Avtorja, ki je bil rojen v Mariboru, sem poznal že prej in sicer po izredno inteligentnem eseju, ki ga je napisal o Mariboru: “Mesto, njegove meje in kreativnost”. V tem eseju Jančar med drugim opisuje, kako je premik meje v 20. stoletju vplival na mesto in njegove prebivalce, kako se je ta razvoj zrcalil v kreativno mislečih ljudeh in kako pomembno je, da ne pozabimo lekcij, ki nas jih je naučila zgodovina.

Bom na kratko citiral:

"Če ne vemo, kdo smo bili, kaj se nam je zgodilo, kako smo se motili in kako pogosto smo blodili po socialnih, kulturnih in zgodovinskih labirintih, potem nikakor nismo zmožni govoriti o prihodnosti. Zgodovina ni le magistra vitae, temveč tudi magistra mortis, kakor je zapisal slovenski esejist Iztok Simoniti. Če se želimo osvoboditi svoje zgodovine in njenih slepih ulic, moramo zgodovino najprej dodobra spoznati." (prevod iz nemščine op.prev.)

Nato sem odšel še na Glavni trg, kjer je pod milim nebom nastopala umetniška skupina "Companhina Erva Daninha". Sodobna portugalska cirkuška skupina si je zadala cilj, da v svoji predstavi s pomočjo akrobatike razmišlja o diktaturah.

Hitler v Mariboru

Hitlerjevo hlepenje po ozemlju in oblasti ga je aprila 1941 privedlo do tega, da je Nemčiji priključil severni del Slovenije. Celo osebno se je pripeljal v Maribor, edino mesto na Balkanu, kamor si je upal priti. Izpod tresočih se brčic je zakričal: “Naredite mi to deželo spet nemško!”

Nemci, ki so po poslovenjenju še ostali v njem, so priključitev sprva pozdravili, nato pa so meščani kaj kmalu opazili, da so se nacisti najprej lotili kulture, si podvrgli vse ustanove, zadušili življenje in poskusili izničiti vsakršno kulturno dejavnost.

Sledil je teror, izgnanstvo in internacije, običajni prijemi nacistov. Številni Slovenci so padli v osvobodilnem boju proti nemškemu okupatorju. In prav tem je posvečen “Spomenik narodno osvobodilnega boja”. V njegovo vznožje so vtisnjeni časopisni izrezki, nešteta imena vseh tistih, ki so jih nacisti ubili. Imena so bila objavljena v tedanjih časnikih, da bi vsi vedeli, kakšna je cena za to, če razmišljaš z lastno glavo.

Vedno znova sem pretresen, kako neizmerno je bilo trpljenje, ki ga je drugim prizadejala nacistična Nemčija. V šoli se preprosto ne učimo o prav vseh deželah, ki se jih je hotel Hitler polastiti, o odzivih prebivalstva, o njihovem uporu in žrtvah. Tematika je tako kompleksna, da bi lahko celotno življenje posvetil temu, da bi spoznaval vse zgodbe vseh vpleteni strani.

STALAG XVIII D

Sence preteklosti: naletiš nanje, nenadoma se znajdeš pred njimi, na primer sredi industrijskega območja Melje: nekdanje nacistično taborišče za vojne ujetnike z imenom Stalag XVIII D, izpostava taborišča Stalag XVIII A v avstrijskem Wolfsbergu.

Taborišče so nacisti odprli 1. junija 1941, kmalu po prodoru na Balkan, ter kar na gola tla vrgli prvih 4046 ujetnikov. Čez eno leto jih je bilo že 11.444: Francozov, Britancev, Jugoslovanov, Rusov.

Nobenih sanitarij ni bilo, samo čisto majhna kuhinja in trije zdravniki za vso to množico. Ujetniki so umirali za tifusom ali pa jih je pobrala huda zima. Preživeli so morali kopati masovne grobove za preminule.

What’s in a name?

Kratek ekskurz v zgodovino imen. Prej so imela mesta tukaj nemška imena: Ptuj je bil Pettau, Ljubljana Laibach in Maribor, kot rečeno, Marburg. Ko pa se je sredi 19. stoletja razmahnilo narodnozavedno gibanje, je počasi prišlo do poslovenjenja vseh imen.

Ime Maribor naj bi predlagal slovenski pesnik Stanko Vraz. Pozneje se pojavi narodnozavedna pesem Lovra Tomana o Mariboru z naslovom Mar-I-Bor, kar pomeni nekaj takšnega kot: Vso srečo v boju.

Vse lepo in prav. Toda kako naj bi to ime zasidrali v glave ljudi? Bister poslovnež je preprosto naročil vrče z napisom Mar-i-bor in jih spravil v promet. Pa naj še kdo reče, da alkohol ni rešitev.

Disclaimer: Iskreno povedano nimam pojma, ali je šlo za vrče vode, mleka ali vina. Mislim pa, da je lahko šlo le za slednje, kajne?

Stopnice smrti

Ko se spet enkrat naveličam pisalne mize, se odpravim vzdolž vinogradov proti Kamnici. Maribor hitro preide v vaško pokrajino: nepokošeni travniki in polja z nasadi jablan, vse je čudovito mirno. Tečem po stopnicah navzgor, vendar običajno pridem le do polovice 455-ih stopnic, pa mi že poide sapa in diham kot stara parna lokomotiva.

Nekoč mi vendarle uspe priti do vrha (bi bilo res preneumno, če mi ne bi). Tam te pod vodi dalje skozi gozd do cerkvice svete Barbare in Rozalije. Ta stoji na majhni vzpetinici sredi bukev in lip, za njo so vinogradi, ki segajo vse do doline. Leta 1682 je po mestu pustošila kuga. Prebivalci, ki so se je obvarovali, so se za preživetje zahvalili z božjo potjo skozi gozd in to malo lepo cerkvico. Kakšno delo, da so ves ta gradbeni material zvlekli sem gor. Res se nimam pravice pritoževati zaradi ubogih 455-ih stopnic. Sploh pa ne zaradi pisalne mize.

Pogumni čevljarček

V 16. stoletju so po teh krajih pustošili Turki. Ljudje so se zatekali v mesta in se utaborili za zidovi, da bi se obranili požigalskih hord. Neki pesnik je takrat napisal:

"Nemša dežela je bila krog in krog požgana,
nebesni čisti zrak pomešan z gostim dimom,
in vsako zatočišče nevernih je molitev
porušeno in poteptano v puščavski kraj."

Tudi v Mariboru so se ljudje skrivali za več metrov visokimi kamnitimi zidovi. Turki so se pripravili na obleganje in prebivalstvo je z grozo opazilo, da so pozabili napolniti mestne jarke z vodo.

Spričo stalne turške nevarnosti (Turki namreč niso prišli le enkrat) je bilo to kar precej neumno. Še bolj neumno pa je bilo, da si nato nihče ni upal zapustiti mesta, da bi odprl zapornice pri "Treh ribnikih". 

Nihče? Ni bilo čisto tako. Legenda pravi, da se je neki čevljarski vajenec preoblekel v Turka in neopaženo smuknil k ribnikom, kjer je odprl zapornico. Voda je šinila v jarke okrog mesta in utopila Turke, ki so pravkar začeli spodkopavati zidove.

O narodnih junakih

Povsem lahko se zgodi, da greš stokrat mimo table z imenom neke ulice, ne da bi se vprašal, kakšen pomen ima. Toda prav v tujem mestu ti takšne table nudijo priložnost, da se malo pozanimaš o zgodovini kraja in se odpraviš po sledeh preteklosti. 

Moje stanovanje je v Maistrovi ulici, tik ob Mestnem parku. Za vogalom je tudi Trg generala Maistra. Torej je bil general. Ogledujem si njegov kip, preberem napis, odidem domov in listam po knjigi o zgodovini Maribora.

600 let je Maribor kot del vojvodine Štajerske spadal pod Avstrijo. Takrat se je mesto še imenovalo Marburg.

Jeseni 1918 pa so Avstro-Ogrsko razpustili. In v tem trenutku nastopi general Maister: proglasi se za poveljnika mesta, odstavi nemško usmerjeni avstrijski mestni svet, razoroži njihovo vojsko ter naposled zasede obmejno območje in tako zavaruje slovensko severno mejo. Dandanes Maister sodi med očete slovenske države. Menda je tudi pesnil, toda o tem žal nisem zasledil podrobnejših podatkov. Škoda. Anyone else?