Nemška nagrada za najboljšo radijsko oddajo

Uro in pol sem trepetal, na koncu pa vendarle ostal praznih rok. Bil sem nominiran za nemško nagrado za najboljšo radijsko oddajo - Deutschen Radiopreis 2012 v kategoriji “Najboljša reportaža”. Nagrado je nato dobila zgodba o Gadafiju in bil sem res vesel, ko je bilo napetega pričakovanja konec. Vse dotlej namreč od samega razburjenja nisem mogel ničesar pojesti in komajda sem lahko izustil kakšno besedico, pa čeprav je za mojo mizo sedel tako priznan gost, kot je nekdanji nemški predsednik Weizsäcker.

Star je že 92 let, potrebuje dve palici in dva slušna naparata, še vedno pa hoče spoštljivo vstati, kadarkoli pozdravlja kakšno damo – dobra stara šola. Vendar pa je tudi govor v čast nagrajencu prebral kar dvakrat. Na srečo si ga ni nihče drznil prekiniti.

Tudi Robbie Williams je bil tam in je ženske spravil skorajda v nezavest; pred dvorano je gostom pot kazala rdeča preproga. Tudi sam sem se sprehodil po njej, vendar me začuda nihče ni želel fotografirati.

Pravzaprav je šlo za nenavadno prireditev. Zelo razkošno, približno 1000 gostov, veliko znanih osebnosti, vse skupaj pa sta v živo prenašala radio in televizija. Na koncu pa je šlo samo zato, da so se ljudje lepo zabavali. Nagrajenci so bili na koncu precej nepomembni; nominirancem pa niso povrnili ne stroškov potovanja ne hotela. Kar je zelo žalostno. Škoda pa je tudi, da nisem mogel imeti govora, ki sem si ga pripravil. Mogoče naslednjič.

Clinton, Mandela in jaz

Največja znamenitost Maribora je: stara trta. Menda najstarejša trta na svetu, ki še obrodi. Vsaj tako piše v Guinessovi knjigi rekordov.

Grozdje sorte žametovka ali modra kavčina raste vzdolž pergole na južnem delu stavb v bližini Drave. Trto lahko vidimo že na mestnih vedutah iz leta 1657 in 1681. V pripadajoči stavbi najdete majhen muzej, vinoteko in sedež Slovenskega reda vitezov vina – to ime pa ni kar tako.

Trta zdaj privablja številne turiste, predvsem spomladi, ko jo obrezujejo, in jeseni ob trgatvi. V 80ih letih je bil prizor povsem drugačen in trta je že skoraj uvela.

Vsako leto oberejo 35-60 kg grozdja, iz katerega lahko naredijo kakšnih 100 stekleničic po 0,25 l, ki jih župan uporablja v protokolarne namene. To pomeni, da tega izvrstnega napitka ne morete kupiti, le podarijo vam ga lahko. Tako kot Billu Clintonu ali Nelsonu Mandeli. Se sprašujem, ali bo rezidenčni pisatelj do naslednje polnitve že toliko znan, da bo prav tako prejel to prestižno darilo. Potem bi moje ime končno stalo ob Clintonovem in Mandelovem. Vsaj v Mariboru.

Hitler v Mariboru

Hitlerjevo hlepenje po ozemlju in oblasti ga je aprila 1941 privedlo do tega, da je Nemčiji priključil severni del Slovenije. Celo osebno se je pripeljal v Maribor, edino mesto na Balkanu, kamor si je upal priti. Izpod tresočih se brčic je zakričal: “Naredite mi to deželo spet nemško!”

Nemci, ki so po poslovenjenju še ostali v njem, so priključitev sprva pozdravili, nato pa so meščani kaj kmalu opazili, da so se nacisti najprej lotili kulture, si podvrgli vse ustanove, zadušili življenje in poskusili izničiti vsakršno kulturno dejavnost.

Sledil je teror, izgnanstvo in internacije, običajni prijemi nacistov. Številni Slovenci so padli v osvobodilnem boju proti nemškemu okupatorju. In prav tem je posvečen “Spomenik narodno osvobodilnega boja”. V njegovo vznožje so vtisnjeni časopisni izrezki, nešteta imena vseh tistih, ki so jih nacisti ubili. Imena so bila objavljena v tedanjih časnikih, da bi vsi vedeli, kakšna je cena za to, če razmišljaš z lastno glavo.

Vedno znova sem pretresen, kako neizmerno je bilo trpljenje, ki ga je drugim prizadejala nacistična Nemčija. V šoli se preprosto ne učimo o prav vseh deželah, ki se jih je hotel Hitler polastiti, o odzivih prebivalstva, o njihovem uporu in žrtvah. Tematika je tako kompleksna, da bi lahko celotno življenje posvetil temu, da bi spoznaval vse zgodbe vseh vpleteni strani.

Brazde v predsobi

Danes je eden tistih presnetih dni, ko prav zares ne vem, kaj bi počel sam s seboj. Odprl sem prenosnik, ga zaprl, odprl, zaprl. Toliko časa sem hodil po predsobi, da so se v pod zarisale brazde. Nato sem hodil gor in dol po vseh treh sobah svojega stanovanja. Pomil sem posodo, pospravil stanovanje, opral perilo. Nisem hotel ven, a tudi notri nisem hotel ostati. Preveč nemiren sem bil, da bi bral, preveč utrujen, da bi se lotil športa.

Pojma nimam, od kod se vzamejo takšni dnevi; že zjutraj so tu, ko odprem oči in nemudoma vem, da bo dan zanič. Bolje bi bilo, če bi ostal kar lepo v postelji in lebdel nekje med sanjami in budnostjo.

Naposled sem vendarle sedel k svoji knjigi, prebral nekaj strani in se prijel za glavo: le kakšen poden sem napisal? Rokopis sem hitro potisnil v predal. Hodil gor in dol. Nato sem vendarle odšel ven, v park, kjer je pravkar ponehal dež, sedel sem ob enega izmed treh ribnikov, okušal vonj po smrekah, bukvah in jelšah ter s suhim kruhom hranil račke in želve. To me je začuda pomirilo, skoraj hipnotiziralo. Svetla točka v sicer mrakobnem dnevu.

Avgustovsko čtivo

Kako čudovito je, če imaš na razpolago toliko časa in se končno lahko spet posvetiš knjigam. Najbolje je, če jih bereš kar več hkrati in počez.

Naj naštejem, kaj vse sem prebiral v avgustu. Mogoče se bo pa še kdo navdušil nad katerim izmed naslovov:

"Uspeh" Liona Feuchtwangerja. Čudovit portret ali bolje rečeno psihogram münchenske in bavarske družbe v 20ih letih, ko se je že porajal nacizem. Ta knjiga me je jezikovno in slogovno navdihnila. Na novinarski šoli so nas učili, naj se za vsako ceno izogibamo pridevnikom. Feuchtwanger pa mi je pokazal, kako se jih pravilno uporablja.

"Mojster in Margareta" Mihaila Bulgakova. Nadrealistični maraton po Stalinovi Moskvi, ob katerem se vprašaš, ali avtor morda ni zaužil preveč LSDja. Bulgakov z obilicijo domišljije, filozofsko in zavajajoče opisuje, kako hudič v podobi profesorja Volanda prispe v Moskvo in si podvrže mesto in njegove prebivalce. Klasik ruske književnosti.

"Zgodba nekega Nemca" Sebastiana Haffnerja. Če kdo meni, da so se nacisti pojavili kar čez noč in si prisvojili oblast, mora prebrati Haffnerjeve zelo osebne spomine na leta 1914-1933. Pravzaprav bi jih moral prebrati vsakdo, saj nudijo dober vpogled v dogajanje, ki je šele omogočilo vzpon nacistov. Nadvse bister avtor, čudovit slog.

"Z božjim blagoslovom v pekel. Tridesetletna vojna" Hansa Christiana Hufa. Knjiga je napisana kot nekakšna televizijska reportaža, vendar je nadvse informativna in prav strašno je, kakšne apokaliptične razmere so vladale v teh vojnah. In vse to v imenu Gospodovem.

"V senci tvojih kril" Jochena Klepperja. Odlomki iz Klepperjevih dnevnikov od 1932 do1942. Ne spomim se, kdaj sem nazadnje bral knjigo, ki bi me bolj potrla. Ob pogledu na nacistični prevzem oblasti se Klepper takoj zave, da ga ne čaka nič dobrega, kajti poročen je z Judinjo. Nacistični zakon o pisateljih mu prepove opravljanje njegove poklicne dejavnosti, vendar on vseeno nadaljuje s pisanjem, toda vse, prav vse gre po zlu, dokler se z družino ne odloči za skupni samomor.

"Prvi Nemci" S. Fischer-Fabiana. Natančna in zabavna zgodovina Germanov.

"Marburg" Rudolfa Pertasseka. Zgodovina mesta Maribor. Ogromno številk, branje mogoče le po odsekih.

"The Art of Fiction" Johna Gardnerja. Standardno delo o pisanju. Na trenutke precej teoretsko, pa vendar vsebuje marsikateri dober nasvet.

"100 najbolj priljubljenih nemških pesmi", ki jih je izdal Dirk Ippen. Tako rekoč prav tako standardno delo: Goethe, Mörike, Heine.

"Zbrane pesmi" Ingeborg Bachmann. Preprosto čudovito. Obvezno čtivo!

""V črnini cvetijo najlepše barve" Regine Hilber. Cikli pesmi, precejšnja besedna akrobatika. Še nistem prepričan, ali sem jo dojel.

Začetek šole

V središču Maribora dobiš vtis, kakor da se je celo mesto na isti dan vrnilo z dopusta. Hrup je narasel za najmanj deset decibelov, srednješolci pa svoj prvi šolski dan na novi šoli obeležujejo s tem, da se počečkajo s flomastri.

Pražen krompir in konice dežnikov

Že ves teden sem se veselil najboljšega izmed vseh festivalov: praznika praženega krompirja! Žal je nekoliko padel v vodo. Vse poletje je sonce prav samovšečno pripekalo nad Mariborom, samo na dan praženega krompirja, ko so v središču mesta postavili 70 stojnic z ogromnimi ponvami, je tako močno lilo, da sem imel več konic dežnikov v očeh kot praženega krompirja v ustih. Shame.

Obstaja celo Društvo za priznanje praženega krompirja, brez šale, in ob vstopu se med drugim zavežeš, da boš najmanj enkrat na mesec na prostem pojedel porcijo praženega krompirja. Zabavno. Mogoče se bom pa celo včlanil.