sreda, 05. december 2012

Dan, ki je izginil v predalu*

Ura je enajst, novembrski petek, pravzaprav običajen delovni dan, toda pisarne so prazne in ljudje so prenehali z garanjem.

V majhni gruči stojim nasproti vinoteke Vinag, z odra mi ušesa parajo poskočnice, nekdo po imenu Roman mi plastični kozarec vedno znova polni z Mariborčanom.

Na mariborskem Grajskem trgu se ljudje zbirajo okrog vinskih stojnic, pijejo, se smejijo, vriskajo, plešejo in jejo. Okrog poldneva imajo nekateri že nekoliko obarvane nosove, rdeče kot opozorilne boje.

Neka ženska, katere nos je prav tako že nekoliko pordel, mi reče: “Včasih koga celo leto ne vidiš, tukaj na martinovanju pa srečaš vse!” Svoj izliv še podkrepi s kretnjo, ki zaobjame celoten trg, nato pa se ponovno obrne k prijateljem. Pogovarjajo se po slovensko, česar žal ne razumem najbolje, ampak saj je vseeno, saj ravno razmišljam o tem, da je ta dan pomemben tudi v Nemčiji, pa čeprav iz drugega razloga: predstavlja začetek petega letnega časa, karnevala, ki traja do pepelnice. Tudi tam se torej pije, vendar mnogo dlje. V Nemčiji so nekatere stvari pač večje kot v tej mali državi, v kateri sem sedaj preživel že štiri mesece. Moj čas se počasi izteka in kmalu bom moral zapustiti državo, katere oblika na zemljevidu spominja na kuro. Seveda se sprašujem, ali poznam samo njen vrat, prsni koš in peruti, ali pa sem spoznal tudi njeno drobovje?

Od samega začetka me je zanimalo, kakšni so pravzaprav Slovenci, hotel sem torej najti nekaj pojmov, ki bi jih lahko shranil v svoj osebni predal. Vem, da so stereotipi nevaren teren. Walter Lippmann jih, denimo, imenuje “spoznavno-ekonomsko obrambo pred potrebnimi napori poglobljenega spoznavanja detajlov.”

Aha.

Toda sam sem hotel in še vedno hočem le nekaj trdnega, nekaj trajnega, na kar že namiguje grški pojem. Morda je tako zato, ker sem prej o Sloveniji vedel bore malo; zame je bila pred tem poletjem prava španska vas. Vendar pa Slovenije kljub vsemu nikdar nisem zamenjal s Slovaško, kakor je to storil prav tako povsod priljubljeni George W. Bush.

V svojem domačem mestu, Rüsselsheimu, ki je podobno kot Maribor pravo industrijsko mesto, sem poznal Hrvate (in njihove restavracije, ki so se vse po vrsti imenovale Dubrovnik ali Split, začuda vselej s pripisom “internacionalna kuhinja,” kakor da zgolj hrvaška ne bi zadoščala), Srbe, Bošnjake in celo kosovske Albance. Slovencev pa nobenih.

Kot gostujoči pisatelj sem tako vedno znova zastavljal vprašanje, kakšni stereotipi krožijo o Slovencih.

Le kdo bi mi lahko podal boljši odgovor kot mariborski župan Franc Kangler? Saj vem, da je tu izjemno priljubljen, v naslednjih tednih pa sem doživel še nekaj demonstracij proti njemu. Kljub temu sem se konec poletja skupaj z delegacijo nemških parlamentarcev sestal z njim v hotelu City in Kangler je govoril in govoril, predvsem o lažnih obtožbah, o postopkih zaradi domnevne korupcije in o spletkarskih tožbah.

Čeprav ga nihče niti z besedico ni povprašal po vsem tem.

Ko so naposled postregli z vinom stoletne trte, o katerem sem skrivaj sanjaril, da mi bodo podarili steklenico in me bodo končno omenjali skupaj s Clintonom in Mandelo, sem vprašal Kanglerja: Kakšni pa so tile Slovenci?

Kangler je naredil požirek redke, nedoločljive tekočine – prav zares, saj je krasno, da je trta prišla v Guinessovo knjigo rekordov, toda vino nikakor ni dobro in gotovo še neodprto čaka v Clintonovi pisarni, sem pomislil – kakorkoli že, župan je naredil požirek, se pretvarjal, da je vino odlično, in v tem trenutku sem spoznal, da odgovora ne bom dobil. “Ja,” je rekel Kangler, “sam imam nemškega mercedesa, 30 let starega, pa še vedno odlično vozi in to s prvim motorjem. Res sem zadovoljen. Z Japonci pa nimam dobrih izkušenj.”

In tako je nadaljeval še lep čas. Ni mi preostalo drugega, kakor da izpijem svoj kozarček, da sem se vsaj malo zaposlil med tem nesmiselnim odgovorom. Prav, župan torej ne ve, kakšni so Slovenci, vsaj to sem ugotovil.

Na Grajskem trgu me nekdo iztrga iz razmišljanja o županu in mi že spet napolni kozarec. Še ničesar nisem jedel, toda z veseljem se prilagodim lokalnim navadam.

Gručica okrog mene burno razpravlja in vprašam Tino, za kaj gre. Za Kanglerja, mi pove. Za Kanglerja in njegovo politiko neštetih radarjev. Menda so si ljudje prelepili registrske tablice, nameravajo protestirati, besni so in bi ga najraje pregnali iz Rotovža v zapor. Pozneje so res pred njegovo mestno hišo skandirali “Gotof je!”

Tale Kangler je očitno namazan z vsemi žavbami, si mislim, medtem ko me odvlečejo na notranje dvorišče Vinaga.Tukaj spodaj imajo čudovito vinsko klet s sodi, izmed katerih so nekateri veliki kot manjši čolni. Arhivska vina so nekoč segala vse do konca 19. stoletja. Potem pa so prišli nacisti in najsi jim lahko očitamo marsikaj, le tega jim ne moremo, da niso imeli dobrega okusa za vino. Očitno so tukaj veselo popivali. Vsekakor pa arhiv dandanes sega natanko do leta 1945.

Stojimo na notranjem dvorišču, ob baru, na sredini so pokonci postavljeni sodi, glasbo vrti DJ iz Pekarne, nekdanje vojaške pekarne, ki je sedaj alternativno središče. Obiskovalci so tukaj mlajši kot zunaj na trgu, a ravno tako pijani.

“Hej,” mi reče tip poleg mene, “jaz sem Tomaž,” me udari po hrbtu in mi nato nalije kozarček. Tomaž se mora že oprijemati soda, oči ima posteklenele in temu ustrezno je tudi zgovoren. Po poklicu je arhitekt, njegova žena zdravnica, pravzaprav pa je vse za en drek in tudi predsedniške volitve v nedeljo ga prav nič ne zanimajo. Zaničljivo zamahne in reče: “Prekleti politiki, vsi so povezani, ta Slovenija je veliko premajhna, veliko premajhna,” še reče in zmajuje z glavo. “Pa tale Kangler, tega pa najbolj sovražim, od vseh politikov in vse Slovenije, mafija!” vzklikne, se zamaje in ponovno opre ob sod.

Spominjam se vožnje z vlakom iz Ljubljane v Maribor. V kupeju sem sedel poleg prikupne mlade rjavolaske – ime ji je bilo Lorna – in pogovarjala sva se o Sloveniji. Enkrat sredi te dolge vožnje sem ji zastavil svoje omenjeno vprašanje. Slovenci so nevoščljivi, je rekla Lorna. Nevoščljivi in malomeščanski. Poleg tega še potencialno samomorilski.

Nisem vedel, kaj bi rekel. Čakal sem, ali bo naštela še kaj pozitivnih pojmov, toda ni jih bilo. Le kdo bi tako govoril sam o sebi? sem razmišljal. Po drugi strani pa je Lorna vedno govorila o “njih” in ne o “nas”.

Na to sem se spomnil, ko je Tomaž ravno končal s svojo tirado proti državi. “Zakaj pa ti ne greš v politiko,” ga vprašam, “zakaj česa ne spremeniš?” Tomaž me debelo pogleda, kakor da bi predlagal, da si v naslednji kozarec namesto vina natoči vodo.

K sebi povabimo še Natalijo, Rusinjo iz St. Peterburga, ki je za nekaj dni na obisku v Mariboru, poučuje na univerzi, zelo mlada je še in zastrašujoče bistra. Pa tudi lepa.

“Slovenci se ves čas pritožujejo,” reče, “pa tako lepo deželo imajo! Tega res ne razumem.” Tomaž izprazni plastični kozarček in s še mokrimi ustnicami reče: “Se pač radi pritožujemo.”

Tomaž nam hitro dotoči vina, da nam noge ne bi zamirznile, gre samo za varnostni ukrep, še pove. Nazdravimo, na poenostavljanje raznolikosti, na to, da je predsodke še težje razbiti kot atome. Le kdo je to nekoč dejal? Ah, saj je vseeno, prepozno je za natančno citiranje. Govorimo in filozofiramo o nemškem Michelu, francoski Marianne, Uncle Samu in Kranjskem Janezu.

Pred kratkim sem v nekem turističnem vodiču o Slovencih prebral, da jih vselej opisujejo z dvema pojmoma: priden in hrepenenje. Ko sem s tem postregel sogovornikom, mi tega nihče ni potrdil.

Medtem se je stemnilo in v rokah držim že 10. ali morda 20. kozarec. Tomaž kot karnevalski norček poplesuje med ljudmi, Natalia filozofira o tem, kako Rusi ljubijo vsak trenutek in pa gostoljublje, sam se poskušam spogledovati z lepimi Slovenkami, toda žal že kar škilim in zato raje prisluhnem Francu, Tomaževemu bratu in novinarju, ki mi marsikaj pove, predvsem pa še povsem jasno misli, saj je komaj kaj spil – kar je pravzaprav nenavadno za novinarja – in obogati mojo zbirko stereotipov z naslednjimi pridevniki: Slovenci so po njegovem zaljubljeni v naravo, družinski ljudje, disciplinirani, iskreni, melanholični, navdušeni športniki, uživači, a introventirani.

Hvala bogu, pomislim, hvala bogu. Očitno ta narod vendarle še ni za na odpad. V svoji alkoholni omami sem kar malo ponosen sam nase, kajti Franceve izjave se ujemajo z mojimi osebnimi izkušnjami, le da si sam ne bi drznil soditi o Slovencih, ali pač?

Ravno ob besedici introventiran se do nas ponovno opoteče Tomaž. “Nazdravimo,” kriči, kakor da bi se pravkar končala vojna, “nazdravimo!” in že nam napolni kozarce. Prav dobro vem, da jutri zjutraj ne bo lepo, ko bom imel mačka, in razmišljam, ali Slovenci namesto nemškega “Kater” rečejo kaj podobnega in ali imajo morda kakšen recept proti njemu, ko Tomaž ponovno zavpije: “Nazdravimo, nazdravimo!”

Žal se zdravljice več ne spomnim. Ničesar več se ne spominjam. Vem le še to, oziroma čutim, da je Franc povedal še nekaj zelo bistrega, nekaj, kar je lepo zaokrožilo celotno predhodno razpravo o Slovencih in njihovi naravi, toda prekleto, da se tega pri najboljši volji ne morem spomniti. Morda pa je še dobro, da je tako. Želja, da bi v nekaj besed strnili celotno družbeno stvarnost, je pravzaprav lenobna, pritlehna, pravzaprav banalna. Ali kakor je tako lepo dejal Friderik Veliki: Vsak na svoj način. Lep rek, ki se ga spominjam pri še tako hudem mačku. Auč.

*Besedilo je bilo napisano za branje na Univerzi v Mariboru.

Zimska svetloba





torek, 04. december 2012

Gibljive sličice

Pogled skozi moje okno: Mestni park v preteklih tednih.












ponedeljek, 03. december 2012

Poročilo s fronte

Žal se ne morem drugače izraziti. Moje kuhinjsko okno gleda neposredno na notranje dvoišče mestne uprave in kakor lahko vidite na fotografiji, je na tem dvorišču zelo zelo veliko patruljnih vozil.

Po mestu ravnokar zapirajo kavarne in restavracije, nad Mariborom kroži lahko letalo, ki za seboj vleče napis: “Gotof je!” Namenjen je seveda županu Kanglerju.

Trouble in little Maribortown.

Seveda pa se to ne dogaja brez razloga. Predvsem mladi so siti mešetarjenja političnih elit in zahtevajo, naj nemudoma odstopijo vsi, ki so trenutno vpleteni v sodne procese zaradi korupcije. Proti mariborskemu županu Kanglerju poteka deset takšnih preiskav.

Osrednja politična tabora v Sloveniji sta povsem sprta in več časa namenjata medsebojnemu sovraštvu in blokadi, kakor da bi delala v dobro državljanov in se resno spoprijela s težavami, ki pestijo državo.

Kako frustrirani so dejansko prebivalci, kaže udeležba na predsedniških volitvah v preteklih dveh tednih: 32 odstotkov.

Povej mi kaj

Prejšnji petek sem končno lahko izvedel majhen eksperiment. Izhajal sem iz predpostavke, da smo vsi pripovedovalci in da svoje življenje snujemo kot zgodbo, jo oblikujemo v sklope, kaj izpustimo ali dodamo, tako da marsikaj (ali celo vse) deluje precej linearno in logično povezano, ko se ozremo nazaj. Naključne ljudi sem torej želel prositi, da mi povedo kakšno zgodbo iz svojega življenja.

Priskrbel sem si mizo in se usedel v enega izmed razstavnih prostorov, pripravil mikrofon in deloval povsem profesionalno.

Zavedal sem se, da moram pripraviti tudi alternativno rešitev, na primer vprašalnik, ker bi nekateri ob prošnji “Povej mi kaj” gotovo (in povsem razumljivo) ostali brez besed.

Tukaj predstavljam del rezultatov:


Maja, 29. Prostovoljka

Kdo je tvoj najljubši pisatelj?

Hermann Hesse

Kateri dogodek v svojem življenju bi označila kot mejnik?

Konec svojega zadnjega razmerja. Končala sem ga in zame je bilo izrednega pomena, da sem se končno odtrgala od te zveze. Nato sem sodelovala pri snemanju nekega hrvaškega filma, na nekem otoku, kar je bilo izredno osvobajajoče in očiščujoče. Vsa moja energija se je s tem spremenila, iz negativne v pozitivno.

Kako si predstavljaš srečo?

Kot mir. Toda vsakdo ga mora najti v sebi.

Imaš življenjsko vodilo?

V vsem poskušaj odkriti nekaj dobrega.

Kaj ti je všeč v Mariboru?

Energija. Všeč so mi majhne stvari tukaj.


Jasna, 60. Umetnica

Na svojem področju delujem že 40 let. Študirala sem umetnost v Ljubljani, se nato odpravila v Indijo in na koncu pristala v Mariboru. Vedno sem bila samostojna, nikdar nisem bila nikjer zaposlena, kar je že samo po sebi uspeh, kajne?

Zdaj se počutim kot ob koncu maratona. Ni bilo vedno preprosto, ker nisem vedela, kako naj izpeljem vse birokratske postopke. Umetniki so le redko tudi dobri birokrati, saj se nam zdi pomembneje, da se znamo izražati. Kljub temu mi je uspelo, da sem se tukaj uveljavila in da imam celo vrsto referenc. Vse moje kolege so gore papirjev le prestrašile.

V mestu imam majhno galerijo, spodaj ob Dravi, v najstarejši ulici, kjer je bila nekoč judovska četrt, preden so pregnali Jude.

Vsi ti stari zidovi se pogovarjajo z menoj in jaz jih poslušam. K meni prihaja veliko privržencev Alistarja Crowleya, morda zato, ker se je veliko ukvarjal s kabalo.

Na tem mestu vlada posebna energija, kakor na vsakem kraju, kjer so ljudje hodili mimo že tisočletja.

Vsakega 25. pripravim majhen happening. Vsem dušam tam zunaj pravim, le kaj čakate, leto gre h koncu, spremeniti moramo svoje energije in se znebiti vsega slabega.


Alenka, 26. Predavateljica političnih ved

Kdo je tvoj najljubši pisatelj?

Boris Pahor

Kateri dogodek v svojem življenju bi opisala kot mejnik?

Trenutek, ko sem prvič letela v ZDA, čisto sama. Nisem vedela, kaj me čaka, niti ene same telefonske številke nisem imela, ki bi jo lahko poklicala. Vedela sem, da se bo moje življenje spremenilo – pred tem sem imela res hudo leto -, ker sem bila prvič zares sama. Počutila sem se zelo majhno, po drugi strani pa tudi zelo močno. Bila sem čisto sama, nihče me ni poznal in tako sem lahko odkrivala, kdo sem. Počela sem le to, kar se mi je zljubilo. Če sem si zaželela sama v kino ali pa v parku brati knjigo, sem to pač storila. V Mariboru mi to nikdar ni uspelo; vedno nekdo nekaj hoče ali pričakuje od tebe. Veliko sem počela sama; rekla bi, da je to na meni pustilo pečat, ker sem bila prvič dovolj pogumna, da sem se ukvarjala sama s seboj in kdaj drugim tudi rekla “Ne”. Počutila sem se zares svobodno. Po tem je vse postalo bolj preprosto.

Kako si predstavljaš srečo?

Najpomembneje je, da si zadovoljen sam s seboj, in to 100 odstotno. Trenutki sreče so vselej drobni trenutki, se mi zdi. Tako kot pri planinarjenju ali v družini. Če bi me vprašal pred tremi leti, bi odgovorila: popoln partner, dobra služba, dovolj denarja in dva dopusta na leto.

Imaš življenjsko vodilo?

Živeti moraš v sedanjem trenutku, pa čeprav je za to potrebna dolgotrajna vaja.

Kaj ti je všeč v Mariboru?

Udobje majhnega mesta. Vedno veš, kam si namenjen. Mirno je, narava je blizu, kar je odlično za otroke. Zelo rada imam Piramido, predvsem, kadar sem na vrhu sama.


Igor, 35. Pesnik

Pred nekaj leti sem šel z nekaj prijatelji tukaj v Mariboru zvečer ven. Zavili smo v Poštno ulico, kjer smo se pri Bošnjaku in potem v lokalu Tildo’s grozljivo napili. Nato smo hodili po mestu in se pošteno opotekali. Na lepem smo se znašli pred neko izložbo in si ogledovali zimske jakne. Sam bi jo še kako potreboval, vendar nisem imel denarja. Pa smo si mislili, da je ura tri, nikjer nobenega policista, in lahko bi razbili šipo.

Poiskali smo granitne kocke in storili prav to. Ko se je sprožil alarm, so moji prijatelji pobegnili, ostal sem le še jaz, ker sem nujno hotel priti do tiste jakne. Vendar pa policija vendarle ni bila tako daleč in me je pri tem zasačila. To je bil najbolj mučen trenutek mojega življenja.

Vendar ima vse pozitivno plat. Tisto noč sem moral preživeti na policijski postaji in ko sem se počasi streznil, sem si prisegel, da nikdar več ne bom ušpičil česa podobnega in da se bom osredotočil le še na pisanje. To je bilo pred nekaj leti, zdaj pa dejansko živim od pisanja. Seveda ne v razkošju. Vedno pravim: umetnik živi le malenkost bolje od klošarja.

Branje prestavljeno

Očitno bodo današnji protesti v Mariboru še nekoliko hujši kot pretekli teden. Protestniki naj bi se sprehodili skozi mestno jedro do Rotovža. Zato se je oddelek za kulturo odločil, da danes odpove vse prireditve, vključno z mojim branjem.

Meni se zdi to precej divje in me mika, da bi novinarsko posegel vmes, vendar pa imam za to trenutno premalo časa.

Moje poslovilno branje bo sedaj torej v sredo ob 16.00 uri.

petek, 30. november 2012

Vabilo na poslovilno branje

Čas kar beži in že se vidim, kako se v Berlinu sprehajam med stojnicami predbožičnega sejma. Pred tem pa je na sporedu še moje zaključno branje v Mariboru, kar pomeni, da moram čez vikend še pridno skovati nekaj besedil za (zdaj že) razvajeno občinstvo v slovenskem “second city”.

Vesel bom (seveda!), če bo branje obiskalo veliko obiskovalcev, ki jih zanimajo razmišljanja gostujočega pisatelja. Literarni večer bo v ponedeljek, 3.12.2012, ob 18.00 na naslovu Vetrinjska ulica 30.

četrtek, 29. november 2012

Zadnji ujeti trenutki

Morda se še zadnjič sprehajam ob reki. Na drugem bregu cerkev sv. Jožefa, levo vodi pot v nekdanjo železničarsko četrt. Za slovo ponovno 18 stopinj, zima še kar noče priti. In to mi je všeč.

sreda, 28. november 2012

Poslovilna turneja

Kako lepo, da imam spet obiske iz Nemčije; to je prikladen izgovor, da še malo popotujem po deželi, da si še malo ogledam to lepo Slovenijo, preden se bom konec prihodnjega tedna odpravil nazaj domov.

Najprej smo odšli v Škofjo Loko, eno izmed najstarejših slovenskih mest. Mislim, da slika pove vse.


Od tam smo se skozi vasi in čez prelep prelaz napotili do Bohinjskega jezera. Pred nekaj meseci sem že bil na Bledu, ki pa mi zaradi turističnega vrveža ni tako prirasel k srcu. Bohinj pa je bil (morda tudi le v tem letnem času) ta konec tedna prava oaza miru. Seveda je dosti lepše, če ena stran jezera ni pozidana.




Sonce je žal mnogo prehitro zašlo in v temi so vsi ti prazni hoteli delovali kar malo srhljivo; cerkveni zvonovi so zvonili, toda nihče se ni odpravil k maši.

Mi smo odšli v Ljubljano. Hoteli smo doživeti pravo nočno življenje. Toda naše dogodivščine v prestolnici so že snov za naslednji zapis na blogu.

torek, 27. november 2012

Kangler brez konca

Izredne razmere v Mariboru torej ne vladajo le, kadar je na obisku Dinamo iz Zagreba, temveč v teh dneh tudi zato, ker se župan nikakor noče posloviti od svoje funkcije.

V zadnjih dneh so se vedno znova odvijale demonstracije, včerajšnje dogajanje pa je preseglo vse drugo: ure in ure so na Trgu generala Maistra (kakšnih 50 m od mojega doma) pokale petarde, policisti so v bojni opravi zaprli ulice in nad mestom so krožili helikopterji.

In vse to v tem malem in spokonem Mariboru.

petek, 23. november 2012

Iskanje izgubljenega časa*

Sprehajam se po Mariborskih gozdovih, počasi hodim med platanami, velikolistnimi lipami in rdečimi bukvami. Če malo pomisliš, ugotoviš, da obstaja nešteto lepih drevesnih imen, cela zbirka, ki je večina verjetno ne pozna. Enako velja za gobe, ki ravnokar uspevajo in jih po gozdovih nabirajo možakarj s čepicami na glavi in cigaretami v ustnih kotičkih: sivi lupinar, mala štorovka ali žametasti goban.

Hitro stopam po jesenskem listju, da pospešim tudi misli. Vsekakor obstaja neka prapovezava med tempom hoje in misli. Bruce Chatwin, britanski popotni pisatelj, je nekoč dejal, “da je življenje potovanje, na katero se je najbolje odpraviti peš”. Mislim, da ima prav.

Vendar pa takšna vrsta hoje, ki sledi zapovedi “kolikor dlje, tem bolje,” terja svoj čas.

Prav tisti čas, ki ga marsikdo nima več. Prej sem od prijateljev pogosto slišal: “Ne, tega ne moremo. Nimamo denarja.” Zdaj pa vedno poslušam: “Ne, ne gre. Ni časa.”

Skozi dobov gozd prispem do kapele in preberem napis. Gre za postajo križevega pota, ki so ga zgradili tisti, ki so preživeli kugo v Mariboru leta 1683. Hodim po poti in razmišljam o teh vernih ljudeh, za katere tostransko življenje ni bilo nič drugega kot prehodna faza. Resnično življenje pa se je začelo za slonokoščenimi vrati.

Danes marsikdo drugače gleda na to. Pa vendar zapravljamo čas. S tem, ko ga ne izkoristimo.

Vsak Evropejec na dan približno 232 minut gleda televizijo. Če preračunamo, letno pred zasloni presedimo približno 45 celih dni, noč in dan. Ali to ni žalostno? In kljub temu nihče nima časa?

Najhujša plat staranja je ta, da se spremeni dojemanje časa. Hitreje mineva. Včasih zvenim že kot moja mama, ko pravim: Noro, kako čas beži. Moja mama je seveda vesela, da sem to ugotovil, in le prikima.

Na površje nenadoma priplavajo pojmi, kot so “prej” in takrat”. Pojmi, ki jih v najstnikovem besedišču ni, prav kakor ni odgovora na vprašanje, kje se konča vesolje.

Pot me vodi na majhno vzpetino, na vrhu je ozek pas shojene zemlje, ponekod odtisi konjskih kopit. Kalvarija se imenuje ta vzpetina in na njenem vrhu so preživeli zgradili cerkev. Sem gori so znosili vse te kamne ter zunanjo steno cerkve sv. Barbare in Rozalije okrasili s kipi Jezusa in Marije. To je kraj, ki leži sredi gozda, kakor da bi bil prizorišče katere od Grimmovih pravljic, skrit pod krošnjami lip. Brezčasno sedem na klop pred cerkvijo.

Le kaj vse bi lahko dosegli, če ne bi tako zapravljali svojega časa? Toliko stvari prelagamo na jutri ali na čas čez pet, deset let, ko bomo končno imeli mir in čas; morda pa bomo takrat že povsem drugi ljudje.

Pretekle revolucije in vojne so nam prinesle najsvobodnejšo družbo vseh časov. Svobodni smo, kar zadeva ravnanje in razmišljanje, prav kakor sta si to zamišljala Kant in Cirenčan. Varno smo vpeti v socialni sistem, ob katerem bi si prebivalci preteklih stoletij obliznili vse prste. Nekoč se bomo ozirali nazaj in se spraševali, kam je šel ta čas. Morda bodo takrat že nastopili težki časi.

Če bi samo vsak drugi zgradil takšno (metaforično) cerkev s tem, da bi se osredotočal na zares pomembne stvari, če bi si znova zastavljali cilje, načrtovali pustolovščine in jih živeli, če bi vložili več energije in časa v to, da bi izboljšali ta svet – bi bili gotovo bolj zadovoljni. Morda celo srečni.

Toda vse potrebuje svoj čas, tako kot dobro vino. In če pogledam, kako sam pogosto ravnam s svojim časom, kako ga tudi moji prijatelji ne spoštujejo, kako moji znanci in drugi ljudje niso gospodarji svojega časa, se moram spomniti izreka, ki sem ga pred mnogimi leti slišal od nekega vojaka, in ta izrek mi odtlej ne gre več iz glave: “V Afganistanu pravijo: zahodnjaki imajo ure, mi pa imamo čas.”


*Besedilo je bilo napisano za literarni večer v Ljubljani.

četrtek, 22. november 2012

Gostujoči pisatelj v časopisu

Večer je spremljal branje prejšnji teden in je o tem objavil članek. Napisan je sicer v slovenščini (kar je logično), toda saj ta jezik tukaj marsikdo obvlada. Besedilo sem prepisal v googlov prevajalnik in kolikor lahko presodim, me niso popljuvali. Ni slabo.

Hier gibt es auch eine Online-Version, die ist aber anscheinend nicht ganz vollständig.

torek, 20. november 2012

Branje št. 2

To je bilo nekaj čisto drugega kot takrat prvič v Ljubljani. Tokrat je bilo moje branje del seminarja na Oddelku za germanistiko Univerze v Mariboru pod naslovom “Arhitektura tujine”.

Nisem pravzaprav vedel, kaj me čaka. Profesor Dejan Kos mi je sicer povedal, da bodo študenti pripravili nekakšne eseje, potem pa sem bil vendarle presenečen, ko sem ugotovil, da so se skupine študentov v svojih referatih posvečale zgolj in samo meni in blogu gostujočega pisatelja.

Torej: bil sem izredno počaščen, pa čeprav vem, da izbira ni bila prostovoljna. Toda večinoma so se res potrudili: moj blog so secirali po naslednjih sklopih: “Zgodovina, kulinarika, šport, izobraževanje in kultura,” citirali so odlomke iz mojih besedil (noro!) in mi zastavili celo vrsto pametnih vprašanj.

Po tej izredno interaktivni fazi, za katero se študentom na tem mestu še enkrat zahvaljujem, sem prebral še nekaj novejših besedil. Predvsem besedila o martinovanju, pa o nepriljubljenem županu (ne bi si mislil, da lahko že zgolj njegovo ime sproži tako buren odziv) in stereotipih o Slovencih so bila precej lepo sprejeta, če sklepam po smehu študentov in če se študenti smejijo, je vse v najlepšem redu – razen če so se smejali meni.

Posebej se zahvaljujem Dejanu Kosu za zamisel in navdihujoči uvodni referat, kot tudi Veroniki Haring za organizacijo. Hvala lepa.

Vendar pa sem ob vsem veselju vendarle izkusil nekaj negativnega: v nasprotju s prvim branjem tokrat gostujočemu pisatelju niso ponudili viskija. Ampak dobro, morda je opoldne res malo prezgodaj za kaj takšnega.

ponedeljek, 19. november 2012

Mariborska vstaja

Tukaj je (tako kot povsod) kar nekaj tem, nad katerimi se lahko izvrstno zgražamo: na primer stanje železnic (žalostno, slabo, nevzdržno, zaostalo, absurdno). Mariborčane pa vedno znova in najbolj od vsega razbesni predvsem eno ime: Fance Kangler, župan. O svojem srečanju z njim sem že poročal na blogu.

Zdaj pa je šel župan očitno res predaleč, ko je vsepovsod postavil radarje. Sodu je s tem izbil dno in prebivalci so se zbrali na demonstracijah proti mestni upravi (prav blizu mojega doma), nekateri pa so si menda prelepili registrske tablice na avtomobilih. Sedaj prižigajo bengalske ognje in pozivajo Kanglerja, naj pride na plano. Tega seveda ne stori, saj ni neumen.



Igra senc


Florijanov spomenik v Mariboru.

ponedeljek, 12. november 2012

Tatovi koles

Ojoj, kako mi je to neprijetno. Izredno prijazni tukajšnji profesor germanistike mi je posodil svoje kolo, da si ne bi od stalne hoje obrusil podplatov. Posodil mi je res dobro gorsko kolo. Iz Berlina sem posebej zato prinesel svojo ključavnico, ker so se mi tukajšnje zdele nekoliko prešibke (zaradi česar sem si mislil, da tu očitno nimajo težav s krajo koles). Kako sem se motil. V soboto je izginilo. Nekdo mi je pred fitnesom lepo preščipnil verigo s kleščami.

Celotna katastrofa pa mi je na koncu prinesla vsaj to, da sem imel prvič opravka s slovensko policijo. Ko sem nemudoma poklical (morda bi vendarle lahko ujeli tatu), policija reče, ja, pridemo do vas. Vendar niso povedali, kdaj. Po 45 minutah neuspešnega čakanja sem sam odšel na policijsko postajo.

Tam sem moral spet čakati. Na koncu sta prišla dva policista in naredila zapisnik. Vendar sta mi ob tem ves čas dala vedeti, da mislita, da sem zločinec kar jaz sam. Nekako vzhodnjaško sem se počutil. Na hitro sta hotela še preveriti, kje vse sem že bil, in zadostoval je že en sam klic, da sta izvedela, da sem pred dvema mesecema prenočeval v nekem hotelu v Jeruzalemu, majhnem kraju vzhodno od Maribora. Zdelo se mi je srhljivo.

Tako to je. Skrajno neprijetno. Če kdo torej kje v bližini vidi rdeče-belo gorsko kolo znamke Vertiec

Tri barve – Rumena

Medtem ko se je v Nemčiji jesensko listje že poslovilo (kakor mi je prišlo na uho), se tukaj še vedno oklepa vej. Čudovito.








Modri Maribor

Tradicionalno temu prazniku rečejo tudi martinovanje. Pravzaprav bi ga morali praznovati v nedeljo, 11. novembra, toda ker morajo ljudje v ponedeljek v službo, so praznovali že kar v petek: od desete ure dopoldne so po mestu donele poskočnice in ljudje so se zgrinjali okrog stojnic z vinom in hrano.

Mariborčani pravijo: “Tudi če koga celo leto nisi videl, ga boš tukaj vsekakor srečal.”

Vzdušje je bilo seveda razposajeno. Le kako pa naj bi bilo drugače, če gre za kolektivno popivanje? Seveda je bila to tudi priložnost za izredno iskrene pogovore s Slovenci; vendar pa se še trudim, da bi iz svojega (zelo zamegljenega) spomina izbrskal podrobnosti teh pogovorov.


petek, 09. november 2012

Profesor Vodnik in imperialistične sanje (more)*

Nekaj kostanjev nižje po ulici stanuje profesor Vodnik, kot smreka vitek mož, ki je že mnoga leta vpleten v zgodovinsko razmerje s Habsburžani.

“Kar vstopite,” mi reče, “kar vstopite,” in na široko odpre hrastova vrata. “Dobrodošli na avstroogrskem veleposlaništvu.”

Vodnik se smehlja kot otrok v Disneylandu. Pogled mu bega od stene do stene, od tal proti stropu in premerja prostor, ki ga je 40 let opremljal s spominki propadlega imperija, z bodali, noži, puškami, odlikovanji, likalniki (že samo teh je 25) in izvezenimi slikami, ki v blagu proslavljajo prvo svetovno vojno.

Vodnik in očala na njegovem nosu skačejo od enega kosa do drugega, tu potegne bodalo iz nožnice, tam si na prsih podrži odlikovanje, dvigne likalnik in ga prime z obema rokama, da bi ponazoril, kako težko je lito železo. Ustnice se mu lesketajo in skoraj drhtijo, ko pripoveduje, da včasih sanja imperialistične sanje, odeva svoje misli v zlato Habsburžanov in podobe vojaških parad, premenitih dam in gospodov, ob tem pa mu v ušesih nežno pozvanjajo Mahlerjeve “Pesmi potujočega pomočnika”.

Ja, pravi Vodnik, lepo bi bilo, in potone v misli na prav tako potonjen čas. Franc Jožef, ta pa je še imel pokončno držo, ko bi vsaj bilo še danes tako, še reče in zavzdihne.

Nato mu žena s sabljo poči pisani zgodovinski balon in reče: Igor, tvoje sanje so se spremenile v nočno moro, ne pozabi tega.

Zapustim Vodnikovo časovno kapsulo in odidem v mesto. Po glavi se mi motajo podobe propadlih imperijev. Pod nogami čutim mariborski tlakovec, na vogalih ponekod visijo umetelno okrašene table z imeni ulic. Pravzaprav so vse to kažipoti skozi zgodovino tega kraja.

Grem mimo Maistrovega trga, junak kraljuje pred gimnazijo, le kostanj poleg njega je še višji. Odidem na Trg svobode, zavijem v Partizansko ulico, v Ulico 17. julija, prečkam Titov in grem prek Kidričevega trga, vzdolž ulice Osvobodilne fronte in proletarskih brigad, zavijem in se vrnem prek trga Leona Štuklja. V Mariboru je 699 trgov, ulic, poti in uličic in ko vdihavaš sezname njihovih imen ter jih kronološko razporediš, dobiš malo, površno in zelo kratko zgodovino nekega mesta.

Industrijska ulica, Ulica 10. oktobra, Jevtičeva. Vsako ime je spomin na pretekli čas, na preteklo idejo, na dogodek, ki je kazal pot v prihodnost. Ne da bi opazili, stalno tekamo sredi te zgodovine, sprehajamo se po muzeju misli.

Na levem bregu Drave se ulice zgrinjajo v staro mestno jedro, ki se zdi kot sveže naličeno. Dolge tedne se sprehajam po njem in si mislim: lepo. Nato pa se mi začnejo misli dolgočasiti od same lepote in iščejo zgodovino, ki, kakor piše Iztok Simoniti, ni le učiteljica življenja, temveč tudi smrti. Pod debelimi obliži se skrivajo rane menjave lastništva in vojn, tu se še zmagoslavno smehljajo Habsburžani, Kraljevina SHS, nacisti in Tito. Zdaj pa je Slovenija le Slovenija, najstnica med zgodovinskimi državnimi tvorbami.

Vodnik pa nima smisla za mladenke, raje ima starejše in zrelejše dame. Zato je prekolesaril celotno domovino, vseskozi na lovu za kakšnim novim koščkom svoje zgodovinske sreče. Dodobra je spoznal Franca Jožefa, pa svojo drago Sisi, tudi brata in celotno spremstvo.

Ko se zgodovna odvija v sedanjem trenutku, se vedno zdi nadvse odmaknjena. Morda je to posledica tega bežnega obdobja miru, ki ga uživam že vse svoje življenje. Videl sem, kako je padel berlinski zid, kako se je razdrobila Sovjetska zveza, kako je divjala vojna na Balkanu, pa na Bližnjem Vzhodu, v Iraku in Afganistanu. Vse sem videl – ne pa tudi doživel. Ni mi bilo treba v uniformi oditi na bojišče v tujini ali na domačih tleh. Zgodovina je naredila napako, za katero sem ji nadvse hvaležen.

Bo vse to obstalo? se sprašujem na poti domov, ko grem spet mimo gimnazije. Šolarji posedajo na klopicah poleg generala Maistra, smejejo se, kadijo, spogledujejo in malicajo.

Morda bo kdo izmed njih čez 50 let sedel na kakšnem uradu za poimenovanje ulic in bo razmišljal, kateri dogodki si zaslužijo, da jih pribijejo na kakšen nov (ali star) ulični vogal. Morda bi se domislil Ulice 26. februarja, Ulice junaka Kopanička ali Ulice rešitve. Dogodkov, ki si jih še niti ne predstavljamo.

Čez nekaj dni se sprehajam po parku, pod krošnjami kostanjev poskušam razmišljati o minljivosti idej in o našem trednem prepričanju, da bo vse ostalo tako, kot je.

Zavijem in se sprehajam vzdolž hrastov, srečam Vodnika z dvema psičkoma, ki bevskata in kažeta zobe, velika pa sta kot dva mačka.

Dober dan, reče gospod Vodnik, kako vam gre? Če bi imel klobuk, bi ga privzdignil.

Kar dobro, rečem, in pobožam mala dva, ki me hočega ugrizniti, kar je nekoliko smešno, glede na to, kako drobne zobke imata.

Kako jima je pa ime?, vprašam Vodnika.

A & O, reče in ko vidi, da se sprašujem, kakšno ime je to, mi Vodnik z nasmehom na svojih lesketajočih se ustnicah pojasni: “To sta slovenski začetnici Avstrije in Ogrske.”

Vse je vedno drugače, toda nekatere stvari ostajajo enake in ko bo sedanjost postala zgodovina, me morda ne bo več tukaj.

*Besedilo je bilo napisano za literarni večer v Ljubljani.

četrtek, 08. november 2012

Bliža se konec

Podobno kot jesen se počasi izteka tudi moj čas tukaj v Mariboru. Decembra bom spet v Nemčiji; ravnokar se pripravljam na dve branji in izbiram teme, o katerih bi moral še nujno pisati, preden zapustim to lepo mesto.

In medtem ko premetavam svoje papirje, se sprašujem, ali ima morda kdo od vas še kakšno zamisel, o čem bi še nujno moral spregovoriti. Če imate kakšen predlog, kar na dan z besedo.

sreda, 07. november 2012

Telovadna legenda Štukelj

Tega bi pa rad poznal: Leona Štuklja, slovensko telovadno legendo z nedvomno razgibanim življenjem: vsega skupaj je dosegel 20 medalj, od tega tri zlate na olimpijskih igrah v Parizu (1924) in Amsterdamu (1928), srebrno pa ob koncu kariere leta 1936 v Berlinu. Nato je delal kot sodnik, po drugi svetovni vojni pa tega ni smel več, saj ni bil na strani Titovih partizanov.

Do svoje (izredno) visoke starosti je bil Štukelj čil in je lahko še pri 90 letih naredil stojo na rokah iz sedečega položaja. Vsem nam je lahko za zgled.

Leta 1996 je bil kot najstarejši živeči prejemnik olimpijske medalje častni gost olimpiade v Atlanti, kjer je lahkotno in poskočno stekel po tekaški progi, pa čeprav je imel že skoraj 100 let. Menda je imel rad vino, kar je morda nadaljnji razlog, zakaj imajo Slovenci tega telovadca tako radi.

torek, 06. november 2012

Obalni biser

Ker se trenutno v prestolnici kulture ne dogaja nič posebnega, sem se za vikend s prijateljem odpravil v Piran, ki leži ob (kratki) slovenski obali in ga vsi proglašajo za biser: mesto leži na rtu, ki sega globoko v morje, prepredajo pa ga ozke ulice s številnimi restavracijami, ki gledajo na morje. Žal to vedo tudi mnogi turisti, ki jih dovažajo sem s polnimi avtobusi, tako da Piran deluje kot muzej na prostem. Osupljivo je predvsem število japonskih turistov, ki so si Piran izbrali za slikarski motiv, tako da jih je mogoče videti na različnih kotičkih po mestu, kako sedijo za svojim slikarskim stojalom. Saj razumem, Piran je res lep. Morda celo preveč lep, tako kot Blejsko jezero.







Poplave

V nedeljo sem še sedel s prijateljem spodaj pri vodnem stolpu ob Dravi, ko je bila ta še lenobna kot vedno. Včeraj pa je sploh nisem prepoznal: rjav, deroč tok, ki je medtem že poplavil obsežna območja Slovenije in sprožil plazove. Neko mesto je celo povsem odrezano od sveta, reševalci so na delu.

petek, 02. november 2012

Brez besed


sreda, 31. oktober 2012

Slovenski Goethe


Pravzaprav sem hotel že ves čas napisati kaj o Francetu Prešernu, a nekako nisem prišel do tega. Prešerna v Sloveniji častijo kot Goetheja v Nemčiji. Ko je bil še živ, je bila zadeva povsem drugačna. Kakor se pogosto rado zgodi.

Prešeren (1800-1849) je večino svojega življenja delal v odvetniški pisarni v Ljubljani. Poleg tega se je posvečal liriki, pogosto v sklopu porajajoče se narodne zavesti. V času, ko je bila nemščina še lingua franca, je Prešeren postavil nova merila za pesnjenje v slovenskem jeziku. Pa vendar so ob izidu prodali le 30 izvodov njegovega osrednjega dela, "Poezij".

Prešeren je bil pijanec in babjek, pesnil pa je med drugim tudi zaradi neuslišane ljubezni. Ko je osamljen in zagrenjen umrl zaradi ciroze jeter, gotovo ni upal na to, da se bo lepega dne znašel v kanonu slovenske literature. Pa vendar se je zgodilo prav to. Vrh tega pa Slovenci sedmo kitico njegove pesmi “Zdravljica” pojejo kot svojo državno himno: 

“Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan!
Ko rojak prost bo vsak,
ne vrag, ne sosed bo mejak!”

torek, 30. oktober 2012

Casino bourgeois

V nekdanjem kazinu (škoda, da ne služi več svojemu namenu) so odprli lepo razstavo o tukajšnjem meščanstvu med obema vojnama. Kar nekaj zanimivih informacij, slik in spominskih predmetov boste našli, kot na primer žepno lekarno na tretji fotografiji. Tudi sam še nikdar nisem slišal za kaj podobnega.




ponedeljek, 29. oktober 2012

Blejsko jezero

Ko se takole voziš po Sloveniji in se sprašuješ, kje so vsi turisti, ti Blejsko jezero odgovori: Tukaj!

Jezero je samo po sebi čudovito, še toplo, toda skoraj vsa obrežna sprehajalna pot je zagrajena, promet se drenja skozi ozke ulice in para živce. Občutek imaš, da so vsi turisti, ki so obiskali Slovenijo, prav zdaj tukaj ob tem jezeru, ki je bilo nekdaj poletna rezienca jugoslovanske kraljeve družine. Še prej pa se je nekdo domislil, da bi jezero izpraznili, da bi prišli do gline na njegovem dnu, iz katere bi se dalo izdelovati opeko.

Očitno iz tega načrta ni bilo nič, namesto tega pa so celotno jezero obdali s hoteli, toplicami in restavracijami. To pomeni, da moraš nekoliko pripreti oči in si zatisniti ušesa, da odmisliš turiste in hrup in se prestaviš nekaj stoletji v preteklost. Šele tedaj lahko zares občutiš to jezero.



petek, 26. oktober 2012

Domovina*

Pred mojim oknom se v vetru ziblje omorika, broščevo rjave kostanjeve liste nosi po zraku, sonce žari kromirano oranžno, listje naletava na tla in čaka na otroke, da negotovih korakov zabrodijo po njem.

Iz svojega stanovanju ob Mestnem parku vidim, kako vstopa v mesto, priklonim se in rečem: Dober dan, gospa jesen.

Rad sem v njeni družbi, gledam skozi okno, medtem ko sonce vsako jutro izžge meglo, sedim ob oknu kot nekdaj moja babica. Vsak dan je sedela ob oknu v nekem drugem mestu, v drugi deželi, v nekem drugem duhu.

Mnogo let je sedela ob oknu, njen mož – moj dedek – je umrl, pogrešala ga je in mu mahala, ko je prihajal z dela, pogrešala je njegovo gradbeniško spretnost, ko je na podstat iz črnega kruha vešče naložil velikodušno nadstropje skute in streho iz češnjeve marmelade.

Tako dolgo je čakala, da se bo vrnila v Nemčijo, v staro domovino, v glavi je imela kovčke ves čas spakirane, ime je šepetala sama pri sebi, ko v kazenskem taborišču v Sibiriji pozimi ni imela druge hrane kot usnje lastnih čevljev.

Nekoč, Alice, ji je dejal oče, bova odšla nazaj v domovino. Nekoč bova spet tam, kamor sodiva.

Kljub lakoti in žeji, kljub mrazu, ušem in stalnim žaljitvam, kaznim in umirajočim ženskam – je bilo tako.

Nekega dne sva se ob oknu njene kuhinje pogovarjala ob koščku Napoleonove torte o trenutku prestopa meje iz ene ideje v drugo. Tisto, kar naj bi bilo nekaj najlepšega, namreč prihod domov po vsem tem čakanju, ju je umestilo v neki vmesni prostor, ki ga nikdar ni več zapustila. “Veš,” mi je dejala, “v Nemčiji mi ni bilo z rožicami postlano.” V Nemčiji je bila nemškutarska zalega, izdajalka – v Nemčiji, svoji domovini, po kateri je toliko let hrepenela in ki si jo je v svoji mentalni slikanici predstavljala v najlepših barvah mavrice – pa je bila Rusinja.

Na koncu je sedela ob oknu in gledala dol na dolgo ulico, po kateri je prej hodila, in si želela, da bi okrog vogala prišel njen mož Richard in ji pomahal, da bi vsaj skupaj hrepenela po svoji domovini.

Kar strese me ob misli, ob misli na osamljenost moje babice ob koncu njenega življenja, ko osamljenost najbolj boli. Obleči si moram jakno, da me bo zaščitila pred mrazom, pomislim, potem pa lahko grem ven, uživam v jeseni, če že babica ne more več. Nikdar več ne bova šla skupaj na sprehod, misel je ledenomrzla kot bližajoča se zima.

Zaklenem stanovanjska vrata, kakor sem za seboj zaklenil že marsikateri prostor v življenju, odidem v Mestni park, skozi kostanjev drevored, predstavljam si, da drevesa dvigajo veje v krošnjo.

30-krat sem se selil, kar pomeni 30 različnih ključev v 14 mestih na 3 celinah. Nekatere ključe še imam, nekatere sem izgubil, nekatere vrgel proč. Vsi ti prostori, vsi so bili nekdaj novi, preden sem si tam uredil bivališče ali na vrat na nos odpotoval.
Za vsakogar s tako številnimi ključi je domovina neobičajen koncept. Predstavlja orientacijo v prostoru, bunker za zaščito pred tujino.

Ali domovine ne spoznamo najbolje prav v tujini? Ko primerjaš, marsikaj jasneje vidiš. In le kako lahko govorim o domovini, ko pa sem svoje sidro vrgel že na tolikih krajih svetovnega morja? Nemška beseda “Heimat” – domovina, ne pozna množine, pravi slovarski diktator Duden.

Mimo restavracije pri Treh ribnikih. Tukaj so nekdaj Turki oblegali mesto in skoraj bi bilo konec domovine Slovencev.

Hitro napredujem, sredi vinogradov. Pod mojimi stopali škreblja pesek, povesim glavo in mislim na ljudi, ki so na teh poteh sredi druge svetovne vojne hrepeneli po domovini, ljudi, ki se jim ni bilo treba spraševati, kaj naj bi domovina bila. Imeli so povsem druge probleme.

Če se spomnim Herderja, potem je domovina kraj, kjer mi nikomur ni treba ničesar pojasnjevati. Če pa se naslonim na Rusa Sinavskega, potem domovina ni geografski pojem. Nosiš jo v sebi, je zapisal.

Zgoraj pri kapelici se usedem na kamnite stopnice in opazujem mesto, ki mi pravkar nudi azil. Ali lahko dobiš novo domovino, tako da njene podobe na koncu življenja prve priplavajo na površje jezera spomina?

V Mariboru sem prekratko za kaj takšnega, mi pravi izkušnja begunca, pa vendar je pet mesecev kar dovolj dolgo, da sem videl ljudi v smehu in joku, da sem preklel dež in ljubil sonce, da sem pil vino in videl, kako se daljšajo sence in kako je jesen zamenjala poletje. Po enem dnevu morda dobiš okus nekega mesta, vendar ta ostane plehek in neoprijemljiv. Njegova prava podoba se razvija le počasi, iz ure v uro.

Levo, na vzhodu leži Melje, nekdanja domovina tovarn in delavcev. Naravnost je judovska četrt, pred njo privez za splavarje, ki so se vselej ustavili le za kratek azil. Na drugi strani Drave so Kitajci, daleč od svoje domovne in nekje med vso to zmešnjavo hiš z rdečimi strehami gruče najstnikov čakajo na svoj startni strel, ko iščejo neko novo vzdušje.

Nekdaj je bila domovina še trden pojem. Vsakdo je vedel, kje je. Nato je prišla industrializacija, urbanizacija in z mobilnostjo tudi izkoreninjenje človeka, začenši z romantiko, ki iz domovine šele ustvari hrepenenje. Beseda domovina se ti res kar stopi v ustih. Zveni tako udobno, pred oči ti prikliče podobo dobrih starih časov, ne glede na to, ali so ti res bili tako dobri.

Slovenski griči me spominjajo na Taunus, od koder prihajam. Geometrija te pokrajine mi vselej vliva občutek domačnosti, nekje globoko v notranjosti, pa čeprav je vonj mesta, ceste in gozda drugačen. Morda le tu in tam manjka kakšna molekula, a vendar je vonj dovolj izrazit, da ga lahko slepo okušam.

Še enkrat se ozrem proti Pohorju, spomnim se na grobove v temnih bukovih gozdovih, pomislim na grob svoje babice, ki se je prebila in preživela Stalina, zato da lahko ob tej kapelici mislim pustim prosto pot. Le kaj bi ona porekla na moje številne prošnje za azil, moje selitve, mojo nestanovitnost?

Ne vem. Jaz pa bi ji rekel: Babi, to je moje zavarovanje pred pozabo. Vsaka selitev mi izostri misli in čute in moje življenje deli na bolj pregledne odseke. Vedno znova si moram urejati nove prostore, da mi ne bi postalo preveč udobno.

Morda bi potem rekla: na ta način se ne boš nikoli počutil doma.
Že mogoče, bi priznal. Morda pa, morda pa bo nekoč vendarle obstaja neka množina.

*Besedilo, napisano za branje v Ljubljani.

četrtek, 25. oktober 2012

Po Mariboru se sprehaja prikazen

Pravzaprav sta dve: prva je zima (oh ne, nobene kavice, vina ali piva ne bom več popil na sončnem Grajskem trgu), druga pa je problem oziroma vprašanje, kakšne bodo trajne posledice prestolnice kulture.

Včeraj so v Mariboru razpravljali o tem drugem vprašanju. Govorili so o dolgoročnih kulturnih, ekonomskih in socialnih pozitivnih učinkih, ki naj bi jih prinesel ta naslov, o prestižu in zavesti, da je Maribor odslej zasidran v vseevropsko zavest.

Tudi Drago Jančar je bil na odru, vendar je obžaloval, da niso uresničili nobenega izmed infrastrukturnih projektov. Zdi pa se mu tudi, da je mesto po zaslugi kulturnih dogodkov, umetnikov in turistov postalo toplejše in bolj dinamično.

Šele čez čas se bo pokazalo, kaj bo zares ostalo, so se strinjali vsi. Prav tako so se strinjali, da si nove podobe (preobrazbe iz industrijskega v kulturno mesto) ne moreš nadeti v enem letu. Moto “Turning point” bi morali uporabljati še dolgo po koncu prihajajoče zime.

Ob priliki se bom malo pozanimal, kako bi se dalo to leto kulture prevesti v številke.

Ars scribendi

Seveda sem navdušen nad starimi knjigami in razmišljanji o času, ki tiči v njih. V Andraneumu je nadškofija ravnokar razstavila nekaj zakladov iz svojega arhiva. Kako lepi primerki, večinoma iz 14. in 15. stoletja.

torek, 23. oktober 2012

Na koncu doline

S prijateljem J. sva se odpravila še na manjši izlet v Logarsko dolino, dolino v Savinjskih Alpah, približno 120 km zahodno od Maribora. Po gorskih grebenih sva hodila z odprtimi usti, ker je svetloba padala nežno kot peresce in so nama jesenske barve objemale oči. Ko bi ljudje vedeli, kako lepa je Slovenija, bi se jih tukaj kar trlo.

Na koncu doline je slap, ob njem pa so prišli na noro zamisel in visoko v zraku zgradili lesen bar.

Nekaj metrov od naju v globino pada šumeča voda. Pijeva malinovec, se pogovarjava, smejiva, dihava mineralni zrak in okušava, kako lepo je lahko življenje. Pozneje mesec napade padajoči mrak in prežene zvezdno nebo. Tudi prav, vsega pač ne moreš imeti.