Slovenski Goethe

Pravzaprav sem hotel že ves čas napisati kaj o Francetu Prešernu, a nekako nisem prišel do tega. Prešerna v Sloveniji častijo kot Goetheja v Nemčiji. Ko je bil še živ, je bila zadeva povsem drugačna. Kakor se pogosto rado zgodi.

Prešeren (1800-1849) je večino svojega življenja delal v odvetniški pisarni v Ljubljani. Poleg tega se je posvečal liriki, pogosto v sklopu porajajoče se narodne zavesti. V času, ko je bila nemščina še lingua franca, je Prešeren postavil nova merila za pesnjenje v slovenskem jeziku. Pa vendar so ob izidu prodali le 30 izvodov njegovega osrednjega dela, "Poezij".

Prešeren je bil pijanec in babjek, pesnil pa je med drugim tudi zaradi neuslišane ljubezni. Ko je osamljen in zagrenjen umrl zaradi ciroze jeter, gotovo ni upal na to, da se bo lepega dne znašel v kanonu slovenske literature. Pa vendar se je zgodilo prav to. Vrh tega pa Slovenci sedmo kitico njegove pesmi “Zdravljica” pojejo kot svojo državno himno: 

“Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan!
Ko rojak prost bo vsak,
ne vrag, ne sosed bo mejak!”

Vino, poezija in večnost

Dan lepih stavkov na Festivalu vina & poezije na Ptuju. Sodeloval sem na okrogli mizi o rezidenčnih programih za pisatelje in se sam sebi zdel povsem nepomemben spričo vseh teh avtorjev, ki so objavili že marsikatero knjigo. Zato pa je moja štipendija bistveno daljša, ha! Veliko rezidenčnih štipendij traja pičle štiri tedne – toliko sem potreboval le zato, da sem se orientiral, da sem iz sistema izločil vse, kar mi je kradlo pozornost, kar pomeni, da sem pojedel, popil in pogledal vse, kar je bilo novega. (Saj ne pravim, da mi je res uspelo odkriti vse novosti).

Med temi avtorji je bil tudi Nikola Madžirov (mislim, da iz Makedonije). Nikola je pravzaprav govoril le v podobah, njegovi prispevki k razpravi so spominjali na zasanjane odlomke iz knjig.

Nikola je očitno že marsikje bil, pripovedoval je o številnih rezidenčnih bivanjih, o ključih, ki jih na koncu vedno obdrži, da se lažje spominja časa, ki ga je nekje preživel. Govoril je o sreči preseljevanja iz kraja v kraj, pri čemer mi je segel v srce z izjavo: “Nomadism is about reflection, not accumulation”, je dejal Nikola. 

Pozneje sem se še malo pogovarjal z Alešem Štegrom (seveda, ob dveh kozarčkih vina, kako pa?). Aleš je pesnik in eden izmed najbolj znanih slovenskih intelektualcev. Poleg tega je Aleš soodgovoren za to, da sem štipendijo prejel prav jaz.
Vprašal sem ga, ali se lahko v bližnji prihodnosti v miru dobiva. Rad bi izvedel kaj več o njegovem delu. “Seveda,” je dejal. “Bova kaj pojedla, popila, potem pa se bova pogovarjala o večnosti”.

I like that.

Vino in poezija

Na Ptuju se ravnokar odvija zanimiv festival: 25 pesnikov z vsega sveta bo nekaj dni predstavljalo svoja dela v tem malem mestu, na pretek pa bo tudi vina iz okoliške regije, glasbe in dobre hrane.

Ker se vse dogaja v majhnem in skoraj družinskem krogu, lahko brez težav pokramljate s pesniki. Najbolj zanimiva se mi je zdela japonska delegacija. Včeraj sta nastopila Ryochi Wago in Keijiro Suga, ki se oba ukvarjata s tematiko cunamija in posledične jedrske katastrofe.

Po branju sem se pogovarjal s Keijirom. Povedal je, da številni umetniki po katastrofi nekaj časa sploh niso mogli delati in da sploh niso videli smisla v umetnosti ter so morali najprej predelati ta šok. Malo me je spominjal na Adorna.

Festival bo trajal še do sobote. Kdor bo v bližini, ga mora nujno obiskati.