Smej se in se uči

O slovenskih ženskah so mi povedali naslednji vic:

Kam ženske v Bosni skrivajo denar pred svojimi moškimi? V knjige – ker Bosanci ne znajo brati.

Kam ženske v Črni gori skrivajo denar pred svojimi moškimi? V torbo z orodjem – ker so Črnogorci preleni za delo.

Kam pa ženske v Sloveniji skrivajo denar? Sploh ga ne skrivajo. Vržejo ga na mizo in rečejo: “Pa ga vzemi, če si upaš!”

Bi morda martini na vlaku?

Na vlaku iz Ljubljane v Maribor. Kdorkoli si je zamislil ta piktogram s kozarcem martinija, je imel zelo romantično predstavo o restavracijah na vlaku. I wish. Seveda ni bilo ne pretresenega ne premešanega martinija. Še restavracije na vlaku ne.

Maribor žaluje

Pravzaprav sem mislil, da Maribor ni prav poseben nogometni navdušenec – ko sem bil tukaj nekaj dni med evropskim prvenstvom, nisem našel nikogar, ki bi bil enako zavzet kot jaz. Vedno znova sem dajal vtis nemškega tepca, ki ob vsakem golu skoči kvišku – včeraj pa sem ugotovil, da sem se motil. Samo igra mora biti prava.

Šlo je za kvalifikacije za Ligo prvakov in nogometni klub Maribor je na povratni tekmi gostil Dinamo iz Zagreba. V sicer tako mirnem Mariboru sem ves dan poslušal zavijanje policijskih siren, nad mestom so krožili helikopterji. Slovenija proti Hrvaški očitno še vedno budi močna čustva, tako pozitivna kot negativna.

Na koncu pa je bilo po tekmi vse mirno. Maribor je izgubil. Kar je velika velika škoda. Tako bi bil vesel Lige prvakov v tem malem mestu. 

Ljubezenska izjava

"O moj Maribor, v srcu si mi." S temi besedami se lahko samo strinjam.

Pločevinasti dragulji v Mariboru

Konec tedna sem hotel na Trgu svobode v miru popiti kavo, ko sem naletel na to zbirko young- in oldtimerjev. Med njimi so bili nekateri prav hudi. Moj favorit je seveda rdeči Opel GT, narejen v mojem domačem mestu Rüsselsheim.

 

Ledenomrzlo pivo v Ljubljani

V petek sem bil prvič v Ljubljani (jaja, saj vem, da bi moral že prej priti) in moram reči, da je to zelo lepo mesto. Malo spominja na Amsterdam, le da manjkajo coffeeshops in slabo vreme. Vse se dogaja okrog reke in njenih kanalov, sanjsko.

Ko sem po štirih tednih Maribora izstopil iz vlaka, sem bil najprej v šoku zaradi gostega prometa. Pa še vsi ti ljudje. Ob tem pa ima prestolnica komaj 250.000 prebivalcev. Pač vprašanje perspektive.

Najprej sem se sestal z vodjo Goethe-Instituta Hendrikom Kloningerjem. Pogovarjala sva se o mojem branju (o moj bog o moj bog o moj bog) oktobra, o gospodarskem položaju Slovenije in o tistih nekaj nemških društvih, ki še obstajajo v Sloveniji. Pač običajen pogovor.

Pozneje sem se dobil še s kolegom Simonom, ki ga poznam še iz Nemčije. Sedla sva v kavarno ob reki in tukaj je bilo pivo dejansko ledenomrzlo. Čvekala sva o naključjih v življenju, o krizi novinarstva v Nemčiji in kako hitro te ta posel izčrpa. Na srečo obadva trenutno počneva nekaj drugega in nama zato ni bilo treba točiti solz v pivo. Bi ga bilo res škoda.

Res: tale Ljubljana je zelo lepa. Skoraj tako lepa kot Maribor.

Vino, poezija in večnost

Dan lepih stavkov na Festivalu vina & poezije na Ptuju. Sodeloval sem na okrogli mizi o rezidenčnih programih za pisatelje in se sam sebi zdel povsem nepomemben spričo vseh teh avtorjev, ki so objavili že marsikatero knjigo. Zato pa je moja štipendija bistveno daljša, ha! Veliko rezidenčnih štipendij traja pičle štiri tedne – toliko sem potreboval le zato, da sem se orientiral, da sem iz sistema izločil vse, kar mi je kradlo pozornost, kar pomeni, da sem pojedel, popil in pogledal vse, kar je bilo novega. (Saj ne pravim, da mi je res uspelo odkriti vse novosti).

Med temi avtorji je bil tudi Nikola Madžirov (mislim, da iz Makedonije). Nikola je pravzaprav govoril le v podobah, njegovi prispevki k razpravi so spominjali na zasanjane odlomke iz knjig.

Nikola je očitno že marsikje bil, pripovedoval je o številnih rezidenčnih bivanjih, o ključih, ki jih na koncu vedno obdrži, da se lažje spominja časa, ki ga je nekje preživel. Govoril je o sreči preseljevanja iz kraja v kraj, pri čemer mi je segel v srce z izjavo: “Nomadism is about reflection, not accumulation”, je dejal Nikola. 

Pozneje sem se še malo pogovarjal z Alešem Štegrom (seveda, ob dveh kozarčkih vina, kako pa?). Aleš je pesnik in eden izmed najbolj znanih slovenskih intelektualcev. Poleg tega je Aleš soodgovoren za to, da sem štipendijo prejel prav jaz.
Vprašal sem ga, ali se lahko v bližnji prihodnosti v miru dobiva. Rad bi izvedel kaj več o njegovem delu. “Seveda,” je dejal. “Bova kaj pojedla, popila, potem pa se bova pogovarjala o večnosti”.

I like that.

Vino in poezija

Na Ptuju se ravnokar odvija zanimiv festival: 25 pesnikov z vsega sveta bo nekaj dni predstavljalo svoja dela v tem malem mestu, na pretek pa bo tudi vina iz okoliške regije, glasbe in dobre hrane.

Ker se vse dogaja v majhnem in skoraj družinskem krogu, lahko brez težav pokramljate s pesniki. Najbolj zanimiva se mi je zdela japonska delegacija. Včeraj sta nastopila Ryochi Wago in Keijiro Suga, ki se oba ukvarjata s tematiko cunamija in posledične jedrske katastrofe.

Po branju sem se pogovarjal s Keijirom. Povedal je, da številni umetniki po katastrofi nekaj časa sploh niso mogli delati in da sploh niso videli smisla v umetnosti ter so morali najprej predelati ta šok. Malo me je spominjal na Adorna.

Festival bo trajal še do sobote. Kdor bo v bližini, ga mora nujno obiskati.  

Večer v Mariboru

Union proti Laškemu

To sta obe možnosti, ki jih imaš na voljo glede piva v Sloveniji. Seveda prodajajo še celo vrsto tujih zvarkov, ampak teh tokrat ne bom upošteval. Povedali so mi, da Union pijejo predvsem v glavnem mestu Ljubljani, medtem ko v Mariboru nad vrati vsakega bara visi izvezek Laškega. Precej zlahka gre po grlu, problem pa je, da le redko dobiš res ledeno hladno Laško – kar bi ob tej vročini moralo biti obvezno. Morda pa lahko kdo o tej težavi poroča pristojnim organom, da bodo ukrepali. Jaz bi jim bil zelo hvaležen.

O Zlatorogu, zaščitnem znaku Laškega piva, obstaja lepa zgodbica: Zlatorog je živel v čudoviti dolini skupaj z nekaj vilami, ki so skrbele za to, da je bilo vse lepo zeleno ter pomagale ljudem v stiski.

Vse je bilo lepo in prav.

Toda nedaleč od Zlatorogovega pravljičnega domovanja se je mlad lovec odločil, da ga bo ujel, mu odrezal zlate rogove in tako – po zaslugi svojega novega bogastva – za ženo dobil hčerko nekega premožnega moža.

V dolini je dejansko odkril Zlatoroga, ustrelil in ga zadel. V tem času je po tleh še ležal sneg in Zlatorogova kri je kapljala na mrzlo belino. Iz vsake kaplje je zrasla čarobna triglavska roža. Zlatorog je pojedel njene liste in glej, rana se mu je zacelila. Vendar pa je bil Zlatorog ves besen, tako da se je najprej maščeval lovcu, nato pa je s svojimi rogovi razdejal pobočja, tako da je nastala sedanja dolina pod Triglavom. Zlatorog je odpeljal s seboj svoje vile, izginil in nikdar več ga niso videli.  

Razen seveda na etiketi Laškega piva. Ob tej zgodbi vam je vsem verjetno že jasno, za katero pivo sem se odločil. Ko bi bilo vsaj enkrat za spremembo res hladno...

Iskanje jezera

Ime Marleybor sploh ni iz trte zvito. Tukaj že nekaj tednov nisem občutil niti kaplje dežja na koži, zato pa sonce vsak dan bolj žge in dnevi so topli še dolgo v noč.

Pravzaprav je vreme idealno za kopanje v jezeru ali bazenu. Ampak do sedaj žal še nisem našel nobene zadovoljive rešitve za svojo potrebo po vodi: na javnem kopališču Mariborski otok se drenja celotni Maribor, iz zvočnikov pa doni glasna glasba, kot da bi bili na Ibizi. V terme pa tudi ravno ne bi šel.

Krasno bi bilo, če bi se lahko okopal v kakšnem jezeru. Tukaj v bližini. Ima kdo kakšen nasvet?

STALAG XVIII D

Sence preteklosti: naletiš nanje, nenadoma se znajdeš pred njimi, na primer sredi industrijskega območja Melje: nekdanje nacistično taborišče za vojne ujetnike z imenom Stalag XVIII D, izpostava taborišča Stalag XVIII A v avstrijskem Wolfsbergu.

Taborišče so nacisti odprli 1. junija 1941, kmalu po prodoru na Balkan, ter kar na gola tla vrgli prvih 4046 ujetnikov. Čez eno leto jih je bilo že 11.444: Francozov, Britancev, Jugoslovanov, Rusov.

Nobenih sanitarij ni bilo, samo čisto majhna kuhinja in trije zdravniki za vso to množico. Ujetniki so umirali za tifusom ali pa jih je pobrala huda zima. Preživeli so morali kopati masovne grobove za preminule.

Malenkost polente

Tina mi je priporočila, da moram nujno obiskati bošnjaško restavracijo v Poštni ulici – to je mala, a prisrčna pešcona v Mariboru – in tam jesti poletno. Sicer nisem ravno navdušen nad polento, toda mislil sem si: what the hell. When in Maribor...

In tako se je polenta znašla pred menoj. Kakšna predjed neki. Ogromen kos: popečena polenta, lepo prelita s smetano in potresena z nastrganim dimljenim sirom.

Po prvih treh žlicah sem bil pravzaprav že sit, vendar me je zanimalo, koliko zmorem. Proti temu kupu polente nisem imel prav nobene možnosti za zmago.

Ko pride natakarica, da bi odnesla krožnik, in me pogleda kot vojnega dezerterja, ji rečem: "Saj je tega vendar dovolj za štiri!"

Natakarica se le prezirljivo nasmehne. "Pha," pravi, "jaz kar sama pojem celo porcijo!" Že mogoče, malo se ji to tudi pozna. Toda kakšne sklepe lahko potegnem iz opisane izkušnje? Naj natreniram svoj želodec ali priznam poraz in se vdam?

Old School

Rezidenčni pisatelj je trenutno nekoliko zdelan, toda ta konec tedna je hotel nujno v München, da bi obiskal dobrega prijatelja. Vlak je predrag, kaj šele letalo; poleg tega je že iz Maribora do letališča težko priti. Kaj pa zdaj?

Palec kvišku in na avtoštop. Že dolgo nisem štopal, pravzaprav že celo večnost ne. Ob devetih zjutraj sem se postavil na mariborski dovoz za avtocesto. Po desetih minutah sem si mislil, da me tu gotovo nihče ne bo vzel s seboj. Bi bilo bolje, če bi si najel avto?

Avtoštop je zelo dobra vaja v potrpljenju. Sploh ni tako slabo, če na nekaj čakaš. Samo stojiš, v rokah držiš karton z napisom in čakaš, medtem ko ti sonce vse bolj cvre možgane.

Toda nenadoma sem se znašel na poti. S seboj me je vzel inženir iz Maribora in mi pripovedoval o dobri preskrbljenosti s pitno vodo v Sloveniji. Drava s seboj prinese veliko podtalnice iz Avstrije, kjer je za razliko od Slovenije obilno deževalo.

Naslednji je bil prevoznik nevarnih snovi, ki mi je povedal to in ono o različnih določilih glede gašenja v različnih državah. Iskal je le nekoga, ki bi mu malo prisluhnil in to nalogo sem izvrstno opravil.

Še en avto je končal svojo pot in zamenjati sem moral vozilo. Tako sem spoznal mladega psihologa, ki se je vračal s pogreba svojega 21-letnega bratranca, poklicno pa se je ukvarjal s terapijo spolnih prestopnikov. Zanimiv tip. Storilci mu ne delajo težav, je dejal. Ko pa govori z žrtvami, se mu trga srce.

Vmes pa sem vedno znova čakal. Od časa do časa mi je kdo pokazal sredinec. Ali zaklical: “Hej, zajedalec! Zakaj si ne poiščeš službe?”

Na zadnjem počivališču pred Münchnom sem moral čakati tri ure. Tri ure iz življenja počivališča so lahko prav zanimive. Stalno prihajanje in odhajanje in po 180 minutah vidiš tako rekoč že vse tipe ljudi, kar jih obstaja.

Žal je bilo na poti veliko takšnih, ki so se vračali z dopusta. Avtomobile so imeli polne družinskih članov. Od časa do časa sem uzrl še kakšen prazen prostor poleg otroka na zadnjem sedežu. Seveda pa nihče ne želi, da bi poleg njegovega dediča sedel sumljiv štopar. To celo razumem.

Nato pa se je – neverjetno – pred menoj ustavil rdeč Porsche Boxster Spyder. "Si prepričan?" sem vprašal starejšega moškega, Berlinčana, ki že celo večnost živi v Münchnu.

Vse moje čakanje je bilo poplačano. Ko je prijazni gospod opazil, kako uživam v hitrosti, je pohodil pedal in tako sva se z 270 km/h odpeljala proti Münchnu.

Vse skupaj zdaj zveni, kot da sem hitro prišel na cilj, pa vendar sem na koncu od vrat do vrat potreboval 13 ur. Toda: you see more, you hear more. Mala pustolovščina za popestritev.

Dobri stari industrijski časi

Mestna četrt Melje je nekdaj predstavljala industrijsko gonilno silo mesta. Velike tekstilne tovarne, proizvodnja tovornjakov in tako dalje. Danes o vsem tem ni več ne duha ne sluha. Po razpadu Jugoslavije je tudi tukaj vse prav kmalu propadlo.

What’s in a name?

Kratek ekskurz v zgodovino imen. Prej so imela mesta tukaj nemška imena: Ptuj je bil Pettau, Ljubljana Laibach in Maribor, kot rečeno, Marburg. Ko pa se je sredi 19. stoletja razmahnilo narodnozavedno gibanje, je počasi prišlo do poslovenjenja vseh imen.

Ime Maribor naj bi predlagal slovenski pesnik Stanko Vraz. Pozneje se pojavi narodnozavedna pesem Lovra Tomana o Mariboru z naslovom Mar-I-Bor, kar pomeni nekaj takšnega kot: Vso srečo v boju.

Vse lepo in prav. Toda kako naj bi to ime zasidrali v glave ljudi? Bister poslovnež je preprosto naročil vrče z napisom Mar-i-bor in jih spravil v promet. Pa naj še kdo reče, da alkohol ni rešitev.

Disclaimer: Iskreno povedano nimam pojma, ali je šlo za vrče vode, mleka ali vina. Mislim pa, da je lahko šlo le za slednje, kajne?

Mariborcat

Stopnice smrti

Ko se spet enkrat naveličam pisalne mize, se odpravim vzdolž vinogradov proti Kamnici. Maribor hitro preide v vaško pokrajino: nepokošeni travniki in polja z nasadi jablan, vse je čudovito mirno. Tečem po stopnicah navzgor, vendar običajno pridem le do polovice 455-ih stopnic, pa mi že poide sapa in diham kot stara parna lokomotiva.

Nekoč mi vendarle uspe priti do vrha (bi bilo res preneumno, če mi ne bi). Tam te pod vodi dalje skozi gozd do cerkvice svete Barbare in Rozalije. Ta stoji na majhni vzpetinici sredi bukev in lip, za njo so vinogradi, ki segajo vse do doline. Leta 1682 je po mestu pustošila kuga. Prebivalci, ki so se je obvarovali, so se za preživetje zahvalili z božjo potjo skozi gozd in to malo lepo cerkvico. Kakšno delo, da so ves ta gradbeni material zvlekli sem gor. Res se nimam pravice pritoževati zaradi ubogih 455-ih stopnic. Sploh pa ne zaradi pisalne mize.

Bolj zeleno ne bo nikoli

Želja profesorja Vodnika

Vodnikova žena čaka na transplantacijo pljuč in zato je profesor ob 6:30 že tukaj gori pri kapelici, medtem ko Maribor spodaj še zeha in si zaspano mane oči.

Če srečaš ljudi, kot je profesor – ob času, ko se običajno le obrneš v postelji in še naprej sanjaš o mareličnih cmokih - potem motnje spanca niti niso tako slaba stvar.

Profesor Vodnik poučuje zgodovino na trgovski srednji šoli, vesel je, da me je spoznal, govori hitro, rad in v dobri nemščini.

Medtem ko sonce vzhaja in preganja meglene koprene nad bukovimi gozdovi, mi profesor Vodnik pripoveduje o sebi in svojem vsakdanjem življenju ter o tem, zakaj je prišel sem gor.

Vsako jutri vstane ob 4:20 uri. Umije se, pozajtrkuje, prebere časopis. Nato se po makadamski poti skozi vinograde in mešani gozd napoti do te kapelice. Moli zase in za 111 drugih ljudi, ki jim noge ne služijo več tako dobro.

Ta kraj ima dobro energijo, mi pove. To so vedeli že Kelti. Na tem mestu se ti uresničijo želje. Za sina neke znanke je Vodnik zmolil 700 molitev. Nenadoma je tumor v njegovi glavi izginil. Za svojo ženo je zmolil že prek 1000 molitev. Še vedno čaka na nova pljuča, vendar ji gre bolje, kot bi pričakovali. Še je živa. Dobre stvari terjajo svoj čas, pravi Vodnik. 

Preden se Vodnik stisne tik ob kovano ograjo kapelice in zašepeta svoje molitve Marijinemu kipu, mi pove še, naj ga ob priliki obiščem. Pokaže mi svojo hišo, spodaj v mestu. Stanuje v moji ulici. V hiši, kjer živi še danes, je bil celo rojen, ker se je njegova mama bala, da bi ji dojenčka v bolnici po pomoti zamenjali.

Vodnik se oklene železnih drogov in izpolni svojo nalogo. 30 minut traja, preden preda želje in upe 111 ljudi. Nato pozvoni pri zvončku na zadnji strani kapelice in s pohodnimi palicami odbrzi po makadamski poti v dolino.

Na robu prepada

O, ne! Nemški časnik Süddeutsche Zeitung danes piše o tem, kako se je evrski ljubljenček znašel na robu prepada: Euro-Liebling Slowenien am Abgrund. Besedilo Viktorie Großmann žal drži: Slovenija se dejansko spopada s številnimi težavami, odkar nima več jugoslovanskega trga delovne sile in odkar je pristopila k EU. Me pa jezi začetek besedila:

"Maribor v Sloveniji je bil še pred kratkim lepo mestece. Na vhodu v staro mestno jedro stoji pisan informacijski kiosk, koledar prireditev evropske prestolnice kulture 2012 je natrpan. Nakupovalne ulice pa so prazne. Prazne so tudi restavracije."

Da so nakupovalne ulice prazne? Pa restavracije tudi? Je morda hotela kaj kupiti v nedeljo in jesti ponoči? Pa še počitnice so. Kako prikladno. Besedilo pa je kljub temu vredno prebrati, že zgolj zaradi številk. Vendar upam, da mi do konca mojega bivanja tukaj še ne bo treba poročati o kakšni zaostritvi krize. 

Ulični muzikanti

V preteklih dneh sem poslušal nekaj koncertov, ob katerih sem kar zehal, potem pa me je na pešconi dobesedno vrgla naslednja zasedba. Sem se moral kar usesti in pol ure poslušati. Sploh ne vem, kdaj sem nazadnje tako dolgo poslušal ulične muzikante. Video je malo tresoč, se ga pa splača pogledati in proti koncu je vse boljši.

Tista čisto na levi ima noro dober glas, moja favorita pa sta fantiča na desni. Mislim, da gre za romsko družino s Slovaške (kolikor sem se lahko sporazumel z njimi), in če bi imeli svoj CD, bi ga celo kupil. Morda pa kdo pozna ta komad, ta sound? Sem jim hotel slediti po mestu, ampak so me potem zelo zelo čudno gledali.

Dobro jutro

Motnje spanca

Sedim ob kuhinjskem oknu in opazujem, kako v vinogradih vzhaja sonce. Že nekaj ur sem buden. Tako kot v preteklih nočeh, me je tudi danes prebudil ropot na ulici. Tokrat me je dobesedno vrgel iz postelje. Slišati je bilo, kakor da bi se po soseski potikala banda rakunov. Vendar je bil le nekdo, ki je brskal po smeteh. Na nogah je imel rolarje, kar je delovalo prav zabavno. Morda zato, da lahko obdela večje območje? Ali pa zato, da lahko hitreje pobegne s kraja zločina?

Če me bo še jutri prebudil že ob štirih, ga bom nemudoma intervjuval. Brez milosti.

Art will be Art

Šel sem na otvoritev razstave z naslovom "Lepo slikarstvo za nami". V Umetnostni galeriji Maribor razstavljajo francoski in slovenski umetniki. Programska knjižica govori o "pretresljivi podobi našega časa", ne da bi razložila, kaj bi lahko bilo tako pretresljivo. Kar iz kože bi skočil ob vsem tem nakladanju. Nekatera dela so mi kljub temu res všeč, pa čeprav se mi zdi sam moto razstave precej privlečen za lase.

Pogumni čevljarček

V 16. stoletju so po teh krajih pustošili Turki. Ljudje so se zatekali v mesta in se utaborili za zidovi, da bi se obranili požigalskih hord. Neki pesnik je takrat napisal:

"Nemša dežela je bila krog in krog požgana,
nebesni čisti zrak pomešan z gostim dimom,
in vsako zatočišče nevernih je molitev
porušeno in poteptano v puščavski kraj."

Tudi v Mariboru so se ljudje skrivali za več metrov visokimi kamnitimi zidovi. Turki so se pripravili na obleganje in prebivalstvo je z grozo opazilo, da so pozabili napolniti mestne jarke z vodo.

Spričo stalne turške nevarnosti (Turki namreč niso prišli le enkrat) je bilo to kar precej neumno. Še bolj neumno pa je bilo, da si nato nihče ni upal zapustiti mesta, da bi odprl zapornice pri "Treh ribnikih". 

Nihče? Ni bilo čisto tako. Legenda pravi, da se je neki čevljarski vajenec preoblekel v Turka in neopaženo smuknil k ribnikom, kjer je odprl zapornico. Voda je šinila v jarke okrog mesta in utopila Turke, ki so pravkar začeli spodkopavati zidove.

O narodnih junakih

Povsem lahko se zgodi, da greš stokrat mimo table z imenom neke ulice, ne da bi se vprašal, kakšen pomen ima. Toda prav v tujem mestu ti takšne table nudijo priložnost, da se malo pozanimaš o zgodovini kraja in se odpraviš po sledeh preteklosti. 

Moje stanovanje je v Maistrovi ulici, tik ob Mestnem parku. Za vogalom je tudi Trg generala Maistra. Torej je bil general. Ogledujem si njegov kip, preberem napis, odidem domov in listam po knjigi o zgodovini Maribora.

600 let je Maribor kot del vojvodine Štajerske spadal pod Avstrijo. Takrat se je mesto še imenovalo Marburg.

Jeseni 1918 pa so Avstro-Ogrsko razpustili. In v tem trenutku nastopi general Maister: proglasi se za poveljnika mesta, odstavi nemško usmerjeni avstrijski mestni svet, razoroži njihovo vojsko ter naposled zasede obmejno območje in tako zavaruje slovensko severno mejo. Dandanes Maister sodi med očete slovenske države. Menda je tudi pesnil, toda o tem žal nisem zasledil podrobnejših podatkov. Škoda. Anyone else?