Gibljive sličice

Pogled skozi moje okno: Mestni park v preteklih tednih.

Zadnji ujeti trenutki

Morda se še zadnjič sprehajam ob reki. Na drugem bregu cerkev sv. Jožefa, levo vodi pot v nekdanjo železničarsko četrt. Za slovo ponovno 18 stopinj, zima še kar noče priti. In to mi je všeč.

Iskanje izgubljenega časa*

Sprehajam se po Mariborskih gozdovih, počasi hodim med platanami, velikolistnimi lipami in rdečimi bukvami. Če malo pomisliš, ugotoviš, da obstaja nešteto lepih drevesnih imen, cela zbirka, ki je večina verjetno ne pozna. Enako velja za gobe, ki ravnokar uspevajo in jih po gozdovih nabirajo možakarj s čepicami na glavi in cigaretami v ustnih kotičkih: sivi lupinar, mala štorovka ali žametasti goban.

Hitro stopam po jesenskem listju, da pospešim tudi misli. Vsekakor obstaja neka prapovezava med tempom hoje in misli. Bruce Chatwin, britanski popotni pisatelj, je nekoč dejal, “da je življenje potovanje, na katero se je najbolje odpraviti peš”. Mislim, da ima prav.

Vendar pa takšna vrsta hoje, ki sledi zapovedi “kolikor dlje, tem bolje,” terja svoj čas.

Prav tisti čas, ki ga marsikdo nima več. Prej sem od prijateljev pogosto slišal: “Ne, tega ne moremo. Nimamo denarja.” Zdaj pa vedno poslušam: “Ne, ne gre. Ni časa.”

Skozi dobov gozd prispem do kapele in preberem napis. Gre za postajo križevega pota, ki so ga zgradili tisti, ki so preživeli kugo v Mariboru leta 1683. Hodim po poti in razmišljam o teh vernih ljudeh, za katere tostransko življenje ni bilo nič drugega kot prehodna faza. Resnično življenje pa se je začelo za slonokoščenimi vrati.

Danes marsikdo drugače gleda na to. Pa vendar zapravljamo čas. S tem, ko ga ne izkoristimo.

Vsak Evropejec na dan približno 232 minut gleda televizijo. Če preračunamo, letno pred zasloni presedimo približno 45 celih dni, noč in dan. Ali to ni žalostno? In kljub temu nihče nima časa?

Najhujša plat staranja je ta, da se spremeni dojemanje časa. Hitreje mineva. Včasih zvenim že kot moja mama, ko pravim: Noro, kako čas beži. Moja mama je seveda vesela, da sem to ugotovil, in le prikima.

Na površje nenadoma priplavajo pojmi, kot so “prej” in takrat”. Pojmi, ki jih v najstnikovem besedišču ni, prav kakor ni odgovora na vprašanje, kje se konča vesolje.

Pot me vodi na majhno vzpetino, na vrhu je ozek pas shojene zemlje, ponekod odtisi konjskih kopit. Kalvarija se imenuje ta vzpetina in na njenem vrhu so preživeli zgradili cerkev. Sem gori so znosili vse te kamne ter zunanjo steno cerkve sv. Barbare in Rozalije okrasili s kipi Jezusa in Marije. To je kraj, ki leži sredi gozda, kakor da bi bil prizorišče katere od Grimmovih pravljic, skrit pod krošnjami lip. Brezčasno sedem na klop pred cerkvijo.

Le kaj vse bi lahko dosegli, če ne bi tako zapravljali svojega časa? Toliko stvari prelagamo na jutri ali na čas čez pet, deset let, ko bomo končno imeli mir in čas; morda pa bomo takrat že povsem drugi ljudje.

Pretekle revolucije in vojne so nam prinesle najsvobodnejšo družbo vseh časov. Svobodni smo, kar zadeva ravnanje in razmišljanje, prav kakor sta si to zamišljala Kant in Cirenčan. Varno smo vpeti v socialni sistem, ob katerem bi si prebivalci preteklih stoletij obliznili vse prste. Nekoč se bomo ozirali nazaj in se spraševali, kam je šel ta čas. Morda bodo takrat že nastopili težki časi.

Če bi samo vsak drugi zgradil takšno (metaforično) cerkev s tem, da bi se osredotočal na zares pomembne stvari, če bi si znova zastavljali cilje, načrtovali pustolovščine in jih živeli, če bi vložili več energije in časa v to, da bi izboljšali ta svet – bi bili gotovo bolj zadovoljni. Morda celo srečni.

Toda vse potrebuje svoj čas, tako kot dobro vino. In če pogledam, kako sam pogosto ravnam s svojim časom, kako ga tudi moji prijatelji ne spoštujejo, kako moji znanci in drugi ljudje niso gospodarji svojega časa, se moram spomniti izreka, ki sem ga pred mnogimi leti slišal od nekega vojaka, in ta izrek mi odtlej ne gre več iz glave: “V Afganistanu pravijo: zahodnjaki imajo ure, mi pa imamo čas.”


*Besedilo je bilo napisano za literarni večer v Ljubljani.

Tri barve – Rumena

Medtem ko se je v Nemčiji jesensko listje že poslovilo (kakor mi je prišlo na uho), se tukaj še vedno oklepa vej. Čudovito.

Domovina*

Pred mojim oknom se v vetru ziblje omorika, broščevo rjave kostanjeve liste nosi po zraku, sonce žari kromirano oranžno, listje naletava na tla in čaka na otroke, da negotovih korakov zabrodijo po njem.

Iz svojega stanovanju ob Mestnem parku vidim, kako vstopa v mesto, priklonim se in rečem: Dober dan, gospa jesen.

Rad sem v njeni družbi, gledam skozi okno, medtem ko sonce vsako jutro izžge meglo, sedim ob oknu kot nekdaj moja babica. Vsak dan je sedela ob oknu v nekem drugem mestu, v drugi deželi, v nekem drugem duhu.

Mnogo let je sedela ob oknu, njen mož – moj dedek – je umrl, pogrešala ga je in mu mahala, ko je prihajal z dela, pogrešala je njegovo gradbeniško spretnost, ko je na podstat iz črnega kruha vešče naložil velikodušno nadstropje skute in streho iz češnjeve marmelade.

Tako dolgo je čakala, da se bo vrnila v Nemčijo, v staro domovino, v glavi je imela kovčke ves čas spakirane, ime je šepetala sama pri sebi, ko v kazenskem taborišču v Sibiriji pozimi ni imela druge hrane kot usnje lastnih čevljev.

Nekoč, Alice, ji je dejal oče, bova odšla nazaj v domovino. Nekoč bova spet tam, kamor sodiva.

Kljub lakoti in žeji, kljub mrazu, ušem in stalnim žaljitvam, kaznim in umirajočim ženskam – je bilo tako.

Nekega dne sva se ob oknu njene kuhinje pogovarjala ob koščku Napoleonove torte o trenutku prestopa meje iz ene ideje v drugo. Tisto, kar naj bi bilo nekaj najlepšega, namreč prihod domov po vsem tem čakanju, ju je umestilo v neki vmesni prostor, ki ga nikdar ni več zapustila. “Veš,” mi je dejala, “v Nemčiji mi ni bilo z rožicami postlano.” V Nemčiji je bila nemškutarska zalega, izdajalka – v Nemčiji, svoji domovini, po kateri je toliko let hrepenela in ki si jo je v svoji mentalni slikanici predstavljala v najlepših barvah mavrice – pa je bila Rusinja.

Na koncu je sedela ob oknu in gledala dol na dolgo ulico, po kateri je prej hodila, in si želela, da bi okrog vogala prišel njen mož Richard in ji pomahal, da bi vsaj skupaj hrepenela po svoji domovini.

Kar strese me ob misli, ob misli na osamljenost moje babice ob koncu njenega življenja, ko osamljenost najbolj boli. Obleči si moram jakno, da me bo zaščitila pred mrazom, pomislim, potem pa lahko grem ven, uživam v jeseni, če že babica ne more več. Nikdar več ne bova šla skupaj na sprehod, misel je ledenomrzla kot bližajoča se zima.

Zaklenem stanovanjska vrata, kakor sem za seboj zaklenil že marsikateri prostor v življenju, odidem v Mestni park, skozi kostanjev drevored, predstavljam si, da drevesa dvigajo veje v krošnjo.

30-krat sem se selil, kar pomeni 30 različnih ključev v 14 mestih na 3 celinah. Nekatere ključe še imam, nekatere sem izgubil, nekatere vrgel proč. Vsi ti prostori, vsi so bili nekdaj novi, preden sem si tam uredil bivališče ali na vrat na nos odpotoval.
Za vsakogar s tako številnimi ključi je domovina neobičajen koncept. Predstavlja orientacijo v prostoru, bunker za zaščito pred tujino.

Ali domovine ne spoznamo najbolje prav v tujini? Ko primerjaš, marsikaj jasneje vidiš. In le kako lahko govorim o domovini, ko pa sem svoje sidro vrgel že na tolikih krajih svetovnega morja? Nemška beseda “Heimat” – domovina, ne pozna množine, pravi slovarski diktator Duden.

Mimo restavracije pri Treh ribnikih. Tukaj so nekdaj Turki oblegali mesto in skoraj bi bilo konec domovine Slovencev.

Hitro napredujem, sredi vinogradov. Pod mojimi stopali škreblja pesek, povesim glavo in mislim na ljudi, ki so na teh poteh sredi druge svetovne vojne hrepeneli po domovini, ljudi, ki se jim ni bilo treba spraševati, kaj naj bi domovina bila. Imeli so povsem druge probleme.

Če se spomnim Herderja, potem je domovina kraj, kjer mi nikomur ni treba ničesar pojasnjevati. Če pa se naslonim na Rusa Sinavskega, potem domovina ni geografski pojem. Nosiš jo v sebi, je zapisal.

Zgoraj pri kapelici se usedem na kamnite stopnice in opazujem mesto, ki mi pravkar nudi azil. Ali lahko dobiš novo domovino, tako da njene podobe na koncu življenja prve priplavajo na površje jezera spomina?

V Mariboru sem prekratko za kaj takšnega, mi pravi izkušnja begunca, pa vendar je pet mesecev kar dovolj dolgo, da sem videl ljudi v smehu in joku, da sem preklel dež in ljubil sonce, da sem pil vino in videl, kako se daljšajo sence in kako je jesen zamenjala poletje. Po enem dnevu morda dobiš okus nekega mesta, vendar ta ostane plehek in neoprijemljiv. Njegova prava podoba se razvija le počasi, iz ure v uro.

Levo, na vzhodu leži Melje, nekdanja domovina tovarn in delavcev. Naravnost je judovska četrt, pred njo privez za splavarje, ki so se vselej ustavili le za kratek azil. Na drugi strani Drave so Kitajci, daleč od svoje domovne in nekje med vso to zmešnjavo hiš z rdečimi strehami gruče najstnikov čakajo na svoj startni strel, ko iščejo neko novo vzdušje.

Nekdaj je bila domovina še trden pojem. Vsakdo je vedel, kje je. Nato je prišla industrializacija, urbanizacija in z mobilnostjo tudi izkoreninjenje človeka, začenši z romantiko, ki iz domovine šele ustvari hrepenenje. Beseda domovina se ti res kar stopi v ustih. Zveni tako udobno, pred oči ti prikliče podobo dobrih starih časov, ne glede na to, ali so ti res bili tako dobri.

Slovenski griči me spominjajo na Taunus, od koder prihajam. Geometrija te pokrajine mi vselej vliva občutek domačnosti, nekje globoko v notranjosti, pa čeprav je vonj mesta, ceste in gozda drugačen. Morda le tu in tam manjka kakšna molekula, a vendar je vonj dovolj izrazit, da ga lahko slepo okušam.

Še enkrat se ozrem proti Pohorju, spomnim se na grobove v temnih bukovih gozdovih, pomislim na grob svoje babice, ki se je prebila in preživela Stalina, zato da lahko ob tej kapelici mislim pustim prosto pot. Le kaj bi ona porekla na moje številne prošnje za azil, moje selitve, mojo nestanovitnost?

Ne vem. Jaz pa bi ji rekel: Babi, to je moje zavarovanje pred pozabo. Vsaka selitev mi izostri misli in čute in moje življenje deli na bolj pregledne odseke. Vedno znova si moram urejati nove prostore, da mi ne bi postalo preveč udobno.

Morda bi potem rekla: na ta način se ne boš nikoli počutil doma.
Že mogoče, bi priznal. Morda pa, morda pa bo nekoč vendarle obstaja neka množina.

*Besedilo, napisano za branje v Ljubljani.

Zlata jesen in nasilje

Maribor trenutno žari v najlepših barvah, kakšna fantastična jesen, ta letni čas sem v Izraelu res pogrešal.

Za vikend me je obiskal prijatelj iz Nemčije. Za začetek sva se povzpela do cerkve sv. Urbana, od koder imaš čudovit razgled na vse mesto. In kakor tudi sicer na najlepših krajih Slovenije, tudi tukaj stoji majhna točilnica, kjer sediš na lesenih klopeh, piješ vino, ješ domačo klobaso in uživaš v življenju.

Zvečer sva s prijateljem J. odšla na nogometni stadion, kjer se je Maribor pomeril z Ljubljano. Končno mi je postalo jasno, zakaj ob skoraj vsaki nogometni igri v mestu vsepovsod stoji policija, kakor da bi šlo za državniški obisk. Ne le, da so “navijači” ves čas prižigali bengalske ognje in metali petarde na igrišče. Ne, na to se je še policija očitno navadila. Zadeva se je dokončno razvnela šele, ko je neki mariborski navijač pobegnil s tribune, stekel počez čez igrišče (česar nihče od navzočih policistov ni opazil) in vrgel bengalski ogenj na tribuno ljubljanskih navijačev.

Hja, in kako so se odzvali navijači iz prestolnice? Zelo omikano. Pulili so plastične sedeže s tribune in jih metali v policiste, kar je seveda povzročilo veliko vroče krvi. Policisti so zasedli tribuno in jo izpraznili. Dogajanje je bilo vse prej kot miroljubno, pele so pesti, pendreki in po zraku je letelo še več plastičnih stolov. Doma bodo “navijače” verjetno slavili kot heroje; se pa vedno znova sprašujem, kaj bi pravzaprav počeli vsi ti idioti med nogometnimi navdušenci (seveda predstavljajo le manjšino, toda če seštejemo vse evropske navijače, je zadeva vendarle zaskrbljujoča), če ob sobotah ne bi mogli na stadion.

Na koncu je zmagal Maribor z enim zadetkom, moj prijatelj J. pa je bil nadvse presenečen nad tem, kako pester program ga je čakal že prvi dan.

Living in a Box

Mislim, da nekdo prebiva tu notri. Gre za začasni umetniški projekt na Trgu Generala Maistra. Že trikrat sem se peljal mimo, pa nikdar ni bilo nikogar. Res pa je, da se je ravnokar ohladilo. Morda pa prebivalec ali prebivalka sedi v bližnji kavarni? Se kdo javi za kakav z rumom, anyone?

Maribor-Ptuj-Maribor

Ta konec tedna smo imeli prečudovito jesensko vreme. Zjutraj megla, da je kar prasketalo od hladu. Čez dan zlato sonce, čigar žarki so bili pravi balzam.

S kolesom sem se odpravil iz Maribora na Ptuj. 30 km vzdolž reke, sredi gričev z majhnimi cerkvicami in zaselki, tako da imam že po petih kilometrih občutek, da sem tako daleč od mesta, kakor je sicer Maribor oddaljen od morja.

Na Ptuju sem si od naporov zelo prazen želodec napolnil s čevapčiči in lepinjo, nato pa sem se podal nazaj, v vse lepšo svetlobo.

Maribor Beautiful