Smej se in se uči

O slovenskih ženskah so mi povedali naslednji vic:

Kam ženske v Bosni skrivajo denar pred svojimi moškimi? V knjige – ker Bosanci ne znajo brati.

Kam ženske v Črni gori skrivajo denar pred svojimi moškimi? V torbo z orodjem – ker so Črnogorci preleni za delo.

Kam pa ženske v Sloveniji skrivajo denar? Sploh ga ne skrivajo. Vržejo ga na mizo in rečejo: “Pa ga vzemi, če si upaš!”

Bi morda martini na vlaku?

Na vlaku iz Ljubljane v Maribor. Kdorkoli si je zamislil ta piktogram s kozarcem martinija, je imel zelo romantično predstavo o restavracijah na vlaku. I wish. Seveda ni bilo ne pretresenega ne premešanega martinija. Še restavracije na vlaku ne.

Maribor žaluje

Pravzaprav sem mislil, da Maribor ni prav poseben nogometni navdušenec – ko sem bil tukaj nekaj dni med evropskim prvenstvom, nisem našel nikogar, ki bi bil enako zavzet kot jaz. Vedno znova sem dajal vtis nemškega tepca, ki ob vsakem golu skoči kvišku – včeraj pa sem ugotovil, da sem se motil. Samo igra mora biti prava.

Šlo je za kvalifikacije za Ligo prvakov in nogometni klub Maribor je na povratni tekmi gostil Dinamo iz Zagreba. V sicer tako mirnem Mariboru sem ves dan poslušal zavijanje policijskih siren, nad mestom so krožili helikopterji. Slovenija proti Hrvaški očitno še vedno budi močna čustva, tako pozitivna kot negativna.

Na koncu pa je bilo po tekmi vse mirno. Maribor je izgubil. Kar je velika velika škoda. Tako bi bil vesel Lige prvakov v tem malem mestu. 

Ljubezenska izjava

"O moj Maribor, v srcu si mi." S temi besedami se lahko samo strinjam.

Pločevinasti dragulji v Mariboru

Konec tedna sem hotel na Trgu svobode v miru popiti kavo, ko sem naletel na to zbirko young- in oldtimerjev. Med njimi so bili nekateri prav hudi. Moj favorit je seveda rdeči Opel GT, narejen v mojem domačem mestu Rüsselsheim.

 

Ledenomrzlo pivo v Ljubljani

V petek sem bil prvič v Ljubljani (jaja, saj vem, da bi moral že prej priti) in moram reči, da je to zelo lepo mesto. Malo spominja na Amsterdam, le da manjkajo coffeeshops in slabo vreme. Vse se dogaja okrog reke in njenih kanalov, sanjsko.

Ko sem po štirih tednih Maribora izstopil iz vlaka, sem bil najprej v šoku zaradi gostega prometa. Pa še vsi ti ljudje. Ob tem pa ima prestolnica komaj 250.000 prebivalcev. Pač vprašanje perspektive.

Najprej sem se sestal z vodjo Goethe-Instituta Hendrikom Kloningerjem. Pogovarjala sva se o mojem branju (o moj bog o moj bog o moj bog) oktobra, o gospodarskem položaju Slovenije in o tistih nekaj nemških društvih, ki še obstajajo v Sloveniji. Pač običajen pogovor.

Pozneje sem se dobil še s kolegom Simonom, ki ga poznam še iz Nemčije. Sedla sva v kavarno ob reki in tukaj je bilo pivo dejansko ledenomrzlo. Čvekala sva o naključjih v življenju, o krizi novinarstva v Nemčiji in kako hitro te ta posel izčrpa. Na srečo obadva trenutno počneva nekaj drugega in nama zato ni bilo treba točiti solz v pivo. Bi ga bilo res škoda.

Res: tale Ljubljana je zelo lepa. Skoraj tako lepa kot Maribor.

Vino, poezija in večnost

Dan lepih stavkov na Festivalu vina & poezije na Ptuju. Sodeloval sem na okrogli mizi o rezidenčnih programih za pisatelje in se sam sebi zdel povsem nepomemben spričo vseh teh avtorjev, ki so objavili že marsikatero knjigo. Zato pa je moja štipendija bistveno daljša, ha! Veliko rezidenčnih štipendij traja pičle štiri tedne – toliko sem potreboval le zato, da sem se orientiral, da sem iz sistema izločil vse, kar mi je kradlo pozornost, kar pomeni, da sem pojedel, popil in pogledal vse, kar je bilo novega. (Saj ne pravim, da mi je res uspelo odkriti vse novosti).

Med temi avtorji je bil tudi Nikola Madžirov (mislim, da iz Makedonije). Nikola je pravzaprav govoril le v podobah, njegovi prispevki k razpravi so spominjali na zasanjane odlomke iz knjig.

Nikola je očitno že marsikje bil, pripovedoval je o številnih rezidenčnih bivanjih, o ključih, ki jih na koncu vedno obdrži, da se lažje spominja časa, ki ga je nekje preživel. Govoril je o sreči preseljevanja iz kraja v kraj, pri čemer mi je segel v srce z izjavo: “Nomadism is about reflection, not accumulation”, je dejal Nikola. 

Pozneje sem se še malo pogovarjal z Alešem Štegrom (seveda, ob dveh kozarčkih vina, kako pa?). Aleš je pesnik in eden izmed najbolj znanih slovenskih intelektualcev. Poleg tega je Aleš soodgovoren za to, da sem štipendijo prejel prav jaz.
Vprašal sem ga, ali se lahko v bližnji prihodnosti v miru dobiva. Rad bi izvedel kaj več o njegovem delu. “Seveda,” je dejal. “Bova kaj pojedla, popila, potem pa se bova pogovarjala o večnosti”.

I like that.