sreda, 5. december 2012

Dan, ki je izginil v predalu*

Ura je enajst, novembrski petek, pravzaprav običajen delovni dan, toda pisarne so prazne in ljudje so prenehali z garanjem.

V majhni gruči stojim nasproti vinoteke Vinag, z odra mi ušesa parajo poskočnice, nekdo po imenu Roman mi plastični kozarec vedno znova polni z Mariborčanom.

Na mariborskem Grajskem trgu se ljudje zbirajo okrog vinskih stojnic, pijejo, se smejijo, vriskajo, plešejo in jejo. Okrog poldneva imajo nekateri že nekoliko obarvane nosove, rdeče kot opozorilne boje.

Neka ženska, katere nos je prav tako že nekoliko pordel, mi reče: “Včasih koga celo leto ne vidiš, tukaj na martinovanju pa srečaš vse!” Svoj izliv še podkrepi s kretnjo, ki zaobjame celoten trg, nato pa se ponovno obrne k prijateljem. Pogovarjajo se po slovensko, česar žal ne razumem najbolje, ampak saj je vseeno, saj ravno razmišljam o tem, da je ta dan pomemben tudi v Nemčiji, pa čeprav iz drugega razloga: predstavlja začetek petega letnega časa, karnevala, ki traja do pepelnice. Tudi tam se torej pije, vendar mnogo dlje. V Nemčiji so nekatere stvari pač večje kot v tej mali državi, v kateri sem sedaj preživel že štiri mesece. Moj čas se počasi izteka in kmalu bom moral zapustiti državo, katere oblika na zemljevidu spominja na kuro. Seveda se sprašujem, ali poznam samo njen vrat, prsni koš in peruti, ali pa sem spoznal tudi njeno drobovje?

Od samega začetka me je zanimalo, kakšni so pravzaprav Slovenci, hotel sem torej najti nekaj pojmov, ki bi jih lahko shranil v svoj osebni predal. Vem, da so stereotipi nevaren teren. Walter Lippmann jih, denimo, imenuje “spoznavno-ekonomsko obrambo pred potrebnimi napori poglobljenega spoznavanja detajlov.”

Aha.

Toda sam sem hotel in še vedno hočem le nekaj trdnega, nekaj trajnega, na kar že namiguje grški pojem. Morda je tako zato, ker sem prej o Sloveniji vedel bore malo; zame je bila pred tem poletjem prava španska vas. Vendar pa Slovenije kljub vsemu nikdar nisem zamenjal s Slovaško, kakor je to storil prav tako povsod priljubljeni George W. Bush.

V svojem domačem mestu, Rüsselsheimu, ki je podobno kot Maribor pravo industrijsko mesto, sem poznal Hrvate (in njihove restavracije, ki so se vse po vrsti imenovale Dubrovnik ali Split, začuda vselej s pripisom “internacionalna kuhinja,” kakor da zgolj hrvaška ne bi zadoščala), Srbe, Bošnjake in celo kosovske Albance. Slovencev pa nobenih.

Kot gostujoči pisatelj sem tako vedno znova zastavljal vprašanje, kakšni stereotipi krožijo o Slovencih.

Le kdo bi mi lahko podal boljši odgovor kot mariborski župan Franc Kangler? Saj vem, da je tu izjemno priljubljen, v naslednjih tednih pa sem doživel še nekaj demonstracij proti njemu. Kljub temu sem se konec poletja skupaj z delegacijo nemških parlamentarcev sestal z njim v hotelu City in Kangler je govoril in govoril, predvsem o lažnih obtožbah, o postopkih zaradi domnevne korupcije in o spletkarskih tožbah.

Čeprav ga nihče niti z besedico ni povprašal po vsem tem.

Ko so naposled postregli z vinom stoletne trte, o katerem sem skrivaj sanjaril, da mi bodo podarili steklenico in me bodo končno omenjali skupaj s Clintonom in Mandelo, sem vprašal Kanglerja: Kakšni pa so tile Slovenci?

Kangler je naredil požirek redke, nedoločljive tekočine – prav zares, saj je krasno, da je trta prišla v Guinessovo knjigo rekordov, toda vino nikakor ni dobro in gotovo še neodprto čaka v Clintonovi pisarni, sem pomislil – kakorkoli že, župan je naredil požirek, se pretvarjal, da je vino odlično, in v tem trenutku sem spoznal, da odgovora ne bom dobil. “Ja,” je rekel Kangler, “sam imam nemškega mercedesa, 30 let starega, pa še vedno odlično vozi in to s prvim motorjem. Res sem zadovoljen. Z Japonci pa nimam dobrih izkušenj.”

In tako je nadaljeval še lep čas. Ni mi preostalo drugega, kakor da izpijem svoj kozarček, da sem se vsaj malo zaposlil med tem nesmiselnim odgovorom. Prav, župan torej ne ve, kakšni so Slovenci, vsaj to sem ugotovil.

Na Grajskem trgu me nekdo iztrga iz razmišljanja o županu in mi že spet napolni kozarec. Še ničesar nisem jedel, toda z veseljem se prilagodim lokalnim navadam.

Gručica okrog mene burno razpravlja in vprašam Tino, za kaj gre. Za Kanglerja, mi pove. Za Kanglerja in njegovo politiko neštetih radarjev. Menda so si ljudje prelepili registrske tablice, nameravajo protestirati, besni so in bi ga najraje pregnali iz Rotovža v zapor. Pozneje so res pred njegovo mestno hišo skandirali “Gotof je!”

Tale Kangler je očitno namazan z vsemi žavbami, si mislim, medtem ko me odvlečejo na notranje dvorišče Vinaga.Tukaj spodaj imajo čudovito vinsko klet s sodi, izmed katerih so nekateri veliki kot manjši čolni. Arhivska vina so nekoč segala vse do konca 19. stoletja. Potem pa so prišli nacisti in najsi jim lahko očitamo marsikaj, le tega jim ne moremo, da niso imeli dobrega okusa za vino. Očitno so tukaj veselo popivali. Vsekakor pa arhiv dandanes sega natanko do leta 1945.

Stojimo na notranjem dvorišču, ob baru, na sredini so pokonci postavljeni sodi, glasbo vrti DJ iz Pekarne, nekdanje vojaške pekarne, ki je sedaj alternativno središče. Obiskovalci so tukaj mlajši kot zunaj na trgu, a ravno tako pijani.

“Hej,” mi reče tip poleg mene, “jaz sem Tomaž,” me udari po hrbtu in mi nato nalije kozarček. Tomaž se mora že oprijemati soda, oči ima posteklenele in temu ustrezno je tudi zgovoren. Po poklicu je arhitekt, njegova žena zdravnica, pravzaprav pa je vse za en drek in tudi predsedniške volitve v nedeljo ga prav nič ne zanimajo. Zaničljivo zamahne in reče: “Prekleti politiki, vsi so povezani, ta Slovenija je veliko premajhna, veliko premajhna,” še reče in zmajuje z glavo. “Pa tale Kangler, tega pa najbolj sovražim, od vseh politikov in vse Slovenije, mafija!” vzklikne, se zamaje in ponovno opre ob sod.

Spominjam se vožnje z vlakom iz Ljubljane v Maribor. V kupeju sem sedel poleg prikupne mlade rjavolaske – ime ji je bilo Lorna – in pogovarjala sva se o Sloveniji. Enkrat sredi te dolge vožnje sem ji zastavil svoje omenjeno vprašanje. Slovenci so nevoščljivi, je rekla Lorna. Nevoščljivi in malomeščanski. Poleg tega še potencialno samomorilski.

Nisem vedel, kaj bi rekel. Čakal sem, ali bo naštela še kaj pozitivnih pojmov, toda ni jih bilo. Le kdo bi tako govoril sam o sebi? sem razmišljal. Po drugi strani pa je Lorna vedno govorila o “njih” in ne o “nas”.

Na to sem se spomnil, ko je Tomaž ravno končal s svojo tirado proti državi. “Zakaj pa ti ne greš v politiko,” ga vprašam, “zakaj česa ne spremeniš?” Tomaž me debelo pogleda, kakor da bi predlagal, da si v naslednji kozarec namesto vina natoči vodo.

K sebi povabimo še Natalijo, Rusinjo iz St. Peterburga, ki je za nekaj dni na obisku v Mariboru, poučuje na univerzi, zelo mlada je še in zastrašujoče bistra. Pa tudi lepa.

“Slovenci se ves čas pritožujejo,” reče, “pa tako lepo deželo imajo! Tega res ne razumem.” Tomaž izprazni plastični kozarček in s še mokrimi ustnicami reče: “Se pač radi pritožujemo.”

Tomaž nam hitro dotoči vina, da nam noge ne bi zamirznile, gre samo za varnostni ukrep, še pove. Nazdravimo, na poenostavljanje raznolikosti, na to, da je predsodke še težje razbiti kot atome. Le kdo je to nekoč dejal? Ah, saj je vseeno, prepozno je za natančno citiranje. Govorimo in filozofiramo o nemškem Michelu, francoski Marianne, Uncle Samu in Kranjskem Janezu.

Pred kratkim sem v nekem turističnem vodiču o Slovencih prebral, da jih vselej opisujejo z dvema pojmoma: priden in hrepenenje. Ko sem s tem postregel sogovornikom, mi tega nihče ni potrdil.

Medtem se je stemnilo in v rokah držim že 10. ali morda 20. kozarec. Tomaž kot karnevalski norček poplesuje med ljudmi, Natalia filozofira o tem, kako Rusi ljubijo vsak trenutek in pa gostoljublje, sam se poskušam spogledovati z lepimi Slovenkami, toda žal že kar škilim in zato raje prisluhnem Francu, Tomaževemu bratu in novinarju, ki mi marsikaj pove, predvsem pa še povsem jasno misli, saj je komaj kaj spil – kar je pravzaprav nenavadno za novinarja – in obogati mojo zbirko stereotipov z naslednjimi pridevniki: Slovenci so po njegovem zaljubljeni v naravo, družinski ljudje, disciplinirani, iskreni, melanholični, navdušeni športniki, uživači, a introventirani.

Hvala bogu, pomislim, hvala bogu. Očitno ta narod vendarle še ni za na odpad. V svoji alkoholni omami sem kar malo ponosen sam nase, kajti Franceve izjave se ujemajo z mojimi osebnimi izkušnjami, le da si sam ne bi drznil soditi o Slovencih, ali pač?

Ravno ob besedici introventiran se do nas ponovno opoteče Tomaž. “Nazdravimo,” kriči, kakor da bi se pravkar končala vojna, “nazdravimo!” in že nam napolni kozarce. Prav dobro vem, da jutri zjutraj ne bo lepo, ko bom imel mačka, in razmišljam, ali Slovenci namesto nemškega “Kater” rečejo kaj podobnega in ali imajo morda kakšen recept proti njemu, ko Tomaž ponovno zavpije: “Nazdravimo, nazdravimo!”

Žal se zdravljice več ne spomnim. Ničesar več se ne spominjam. Vem le še to, oziroma čutim, da je Franc povedal še nekaj zelo bistrega, nekaj, kar je lepo zaokrožilo celotno predhodno razpravo o Slovencih in njihovi naravi, toda prekleto, da se tega pri najboljši volji ne morem spomniti. Morda pa je še dobro, da je tako. Želja, da bi v nekaj besed strnili celotno družbeno stvarnost, je pravzaprav lenobna, pritlehna, pravzaprav banalna. Ali kakor je tako lepo dejal Friderik Veliki: Vsak na svoj način. Lep rek, ki se ga spominjam pri še tako hudem mačku. Auč.

*Besedilo je bilo napisano za branje na Univerzi v Mariboru.

Zimska svetloba





torek, 4. december 2012

Gibljive sličice

Pogled skozi moje okno: Mestni park v preteklih tednih.












ponedeljek, 3. december 2012

Poročilo s fronte

Žal se ne morem drugače izraziti. Moje kuhinjsko okno gleda neposredno na notranje dvoišče mestne uprave in kakor lahko vidite na fotografiji, je na tem dvorišču zelo zelo veliko patruljnih vozil.

Po mestu ravnokar zapirajo kavarne in restavracije, nad Mariborom kroži lahko letalo, ki za seboj vleče napis: “Gotof je!” Namenjen je seveda županu Kanglerju.

Trouble in little Maribortown.

Seveda pa se to ne dogaja brez razloga. Predvsem mladi so siti mešetarjenja političnih elit in zahtevajo, naj nemudoma odstopijo vsi, ki so trenutno vpleteni v sodne procese zaradi korupcije. Proti mariborskemu županu Kanglerju poteka deset takšnih preiskav.

Osrednja politična tabora v Sloveniji sta povsem sprta in več časa namenjata medsebojnemu sovraštvu in blokadi, kakor da bi delala v dobro državljanov in se resno spoprijela s težavami, ki pestijo državo.

Kako frustrirani so dejansko prebivalci, kaže udeležba na predsedniških volitvah v preteklih dveh tednih: 32 odstotkov.

Povej mi kaj

Prejšnji petek sem končno lahko izvedel majhen eksperiment. Izhajal sem iz predpostavke, da smo vsi pripovedovalci in da svoje življenje snujemo kot zgodbo, jo oblikujemo v sklope, kaj izpustimo ali dodamo, tako da marsikaj (ali celo vse) deluje precej linearno in logično povezano, ko se ozremo nazaj. Naključne ljudi sem torej želel prositi, da mi povedo kakšno zgodbo iz svojega življenja.

Priskrbel sem si mizo in se usedel v enega izmed razstavnih prostorov, pripravil mikrofon in deloval povsem profesionalno.

Zavedal sem se, da moram pripraviti tudi alternativno rešitev, na primer vprašalnik, ker bi nekateri ob prošnji “Povej mi kaj” gotovo (in povsem razumljivo) ostali brez besed.

Tukaj predstavljam del rezultatov:


Maja, 29. Prostovoljka

Kdo je tvoj najljubši pisatelj?

Hermann Hesse

Kateri dogodek v svojem življenju bi označila kot mejnik?

Konec svojega zadnjega razmerja. Končala sem ga in zame je bilo izrednega pomena, da sem se končno odtrgala od te zveze. Nato sem sodelovala pri snemanju nekega hrvaškega filma, na nekem otoku, kar je bilo izredno osvobajajoče in očiščujoče. Vsa moja energija se je s tem spremenila, iz negativne v pozitivno.

Kako si predstavljaš srečo?

Kot mir. Toda vsakdo ga mora najti v sebi.

Imaš življenjsko vodilo?

V vsem poskušaj odkriti nekaj dobrega.

Kaj ti je všeč v Mariboru?

Energija. Všeč so mi majhne stvari tukaj.


Jasna, 60. Umetnica

Na svojem področju delujem že 40 let. Študirala sem umetnost v Ljubljani, se nato odpravila v Indijo in na koncu pristala v Mariboru. Vedno sem bila samostojna, nikdar nisem bila nikjer zaposlena, kar je že samo po sebi uspeh, kajne?

Zdaj se počutim kot ob koncu maratona. Ni bilo vedno preprosto, ker nisem vedela, kako naj izpeljem vse birokratske postopke. Umetniki so le redko tudi dobri birokrati, saj se nam zdi pomembneje, da se znamo izražati. Kljub temu mi je uspelo, da sem se tukaj uveljavila in da imam celo vrsto referenc. Vse moje kolege so gore papirjev le prestrašile.

V mestu imam majhno galerijo, spodaj ob Dravi, v najstarejši ulici, kjer je bila nekoč judovska četrt, preden so pregnali Jude.

Vsi ti stari zidovi se pogovarjajo z menoj in jaz jih poslušam. K meni prihaja veliko privržencev Alistarja Crowleya, morda zato, ker se je veliko ukvarjal s kabalo.

Na tem mestu vlada posebna energija, kakor na vsakem kraju, kjer so ljudje hodili mimo že tisočletja.

Vsakega 25. pripravim majhen happening. Vsem dušam tam zunaj pravim, le kaj čakate, leto gre h koncu, spremeniti moramo svoje energije in se znebiti vsega slabega.


Alenka, 26. Predavateljica političnih ved

Kdo je tvoj najljubši pisatelj?

Boris Pahor

Kateri dogodek v svojem življenju bi opisala kot mejnik?

Trenutek, ko sem prvič letela v ZDA, čisto sama. Nisem vedela, kaj me čaka, niti ene same telefonske številke nisem imela, ki bi jo lahko poklicala. Vedela sem, da se bo moje življenje spremenilo – pred tem sem imela res hudo leto -, ker sem bila prvič zares sama. Počutila sem se zelo majhno, po drugi strani pa tudi zelo močno. Bila sem čisto sama, nihče me ni poznal in tako sem lahko odkrivala, kdo sem. Počela sem le to, kar se mi je zljubilo. Če sem si zaželela sama v kino ali pa v parku brati knjigo, sem to pač storila. V Mariboru mi to nikdar ni uspelo; vedno nekdo nekaj hoče ali pričakuje od tebe. Veliko sem počela sama; rekla bi, da je to na meni pustilo pečat, ker sem bila prvič dovolj pogumna, da sem se ukvarjala sama s seboj in kdaj drugim tudi rekla “Ne”. Počutila sem se zares svobodno. Po tem je vse postalo bolj preprosto.

Kako si predstavljaš srečo?

Najpomembneje je, da si zadovoljen sam s seboj, in to 100 odstotno. Trenutki sreče so vselej drobni trenutki, se mi zdi. Tako kot pri planinarjenju ali v družini. Če bi me vprašal pred tremi leti, bi odgovorila: popoln partner, dobra služba, dovolj denarja in dva dopusta na leto.

Imaš življenjsko vodilo?

Živeti moraš v sedanjem trenutku, pa čeprav je za to potrebna dolgotrajna vaja.

Kaj ti je všeč v Mariboru?

Udobje majhnega mesta. Vedno veš, kam si namenjen. Mirno je, narava je blizu, kar je odlično za otroke. Zelo rada imam Piramido, predvsem, kadar sem na vrhu sama.


Igor, 35. Pesnik

Pred nekaj leti sem šel z nekaj prijatelji tukaj v Mariboru zvečer ven. Zavili smo v Poštno ulico, kjer smo se pri Bošnjaku in potem v lokalu Tildo’s grozljivo napili. Nato smo hodili po mestu in se pošteno opotekali. Na lepem smo se znašli pred neko izložbo in si ogledovali zimske jakne. Sam bi jo še kako potreboval, vendar nisem imel denarja. Pa smo si mislili, da je ura tri, nikjer nobenega policista, in lahko bi razbili šipo.

Poiskali smo granitne kocke in storili prav to. Ko se je sprožil alarm, so moji prijatelji pobegnili, ostal sem le še jaz, ker sem nujno hotel priti do tiste jakne. Vendar pa policija vendarle ni bila tako daleč in me je pri tem zasačila. To je bil najbolj mučen trenutek mojega življenja.

Vendar ima vse pozitivno plat. Tisto noč sem moral preživeti na policijski postaji in ko sem se počasi streznil, sem si prisegel, da nikdar več ne bom ušpičil česa podobnega in da se bom osredotočil le še na pisanje. To je bilo pred nekaj leti, zdaj pa dejansko živim od pisanja. Seveda ne v razkošju. Vedno pravim: umetnik živi le malenkost bolje od klošarja.

Branje prestavljeno

Očitno bodo današnji protesti v Mariboru še nekoliko hujši kot pretekli teden. Protestniki naj bi se sprehodili skozi mestno jedro do Rotovža. Zato se je oddelek za kulturo odločil, da danes odpove vse prireditve, vključno z mojim branjem.

Meni se zdi to precej divje in me mika, da bi novinarsko posegel vmes, vendar pa imam za to trenutno premalo časa.

Moje poslovilno branje bo sedaj torej v sredo ob 16.00 uri.

petek, 30. november 2012

Vabilo na poslovilno branje

Čas kar beži in že se vidim, kako se v Berlinu sprehajam med stojnicami predbožičnega sejma. Pred tem pa je na sporedu še moje zaključno branje v Mariboru, kar pomeni, da moram čez vikend še pridno skovati nekaj besedil za (zdaj že) razvajeno občinstvo v slovenskem “second city”.

Vesel bom (seveda!), če bo branje obiskalo veliko obiskovalcev, ki jih zanimajo razmišljanja gostujočega pisatelja. Literarni večer bo v ponedeljek, 3.12.2012, ob 18.00 na naslovu Vetrinjska ulica 30.