Brazde v predsobi

Danes je eden tistih presnetih dni, ko prav zares ne vem, kaj bi počel sam s seboj. Odprl sem prenosnik, ga zaprl, odprl, zaprl. Toliko časa sem hodil po predsobi, da so se v pod zarisale brazde. Nato sem hodil gor in dol po vseh treh sobah svojega stanovanja. Pomil sem posodo, pospravil stanovanje, opral perilo. Nisem hotel ven, a tudi notri nisem hotel ostati. Preveč nemiren sem bil, da bi bral, preveč utrujen, da bi se lotil športa.

Pojma nimam, od kod se vzamejo takšni dnevi; že zjutraj so tu, ko odprem oči in nemudoma vem, da bo dan zanič. Bolje bi bilo, če bi ostal kar lepo v postelji in lebdel nekje med sanjami in budnostjo.

Naposled sem vendarle sedel k svoji knjigi, prebral nekaj strani in se prijel za glavo: le kakšen poden sem napisal? Rokopis sem hitro potisnil v predal. Hodil gor in dol. Nato sem vendarle odšel ven, v park, kjer je pravkar ponehal dež, sedel sem ob enega izmed treh ribnikov, okušal vonj po smrekah, bukvah in jelšah ter s suhim kruhom hranil račke in želve. To me je začuda pomirilo, skoraj hipnotiziralo. Svetla točka v sicer mrakobnem dnevu.

Začetek šole

V središču Maribora dobiš vtis, kakor da se je celo mesto na isti dan vrnilo z dopusta. Hrup je narasel za najmanj deset decibelov, srednješolci pa svoj prvi šolski dan na novi šoli obeležujejo s tem, da se počečkajo s flomastri.

Pražen krompir in konice dežnikov

Že ves teden sem se veselil najboljšega izmed vseh festivalov: praznika praženega krompirja! Žal je nekoliko padel v vodo. Vse poletje je sonce prav samovšečno pripekalo nad Mariborom, samo na dan praženega krompirja, ko so v središču mesta postavili 70 stojnic z ogromnimi ponvami, je tako močno lilo, da sem imel več konic dežnikov v očeh kot praženega krompirja v ustih. Shame.

Obstaja celo Društvo za priznanje praženega krompirja, brez šale, in ob vstopu se med drugim zavežeš, da boš najmanj enkrat na mesec na prostem pojedel porcijo praženega krompirja. Zabavno. Mogoče se bom pa celo včlanil.

Maribor žaluje

Pravzaprav sem mislil, da Maribor ni prav poseben nogometni navdušenec – ko sem bil tukaj nekaj dni med evropskim prvenstvom, nisem našel nikogar, ki bi bil enako zavzet kot jaz. Vedno znova sem dajal vtis nemškega tepca, ki ob vsakem golu skoči kvišku – včeraj pa sem ugotovil, da sem se motil. Samo igra mora biti prava.

Šlo je za kvalifikacije za Ligo prvakov in nogometni klub Maribor je na povratni tekmi gostil Dinamo iz Zagreba. V sicer tako mirnem Mariboru sem ves dan poslušal zavijanje policijskih siren, nad mestom so krožili helikopterji. Slovenija proti Hrvaški očitno še vedno budi močna čustva, tako pozitivna kot negativna.

Na koncu pa je bilo po tekmi vse mirno. Maribor je izgubil. Kar je velika velika škoda. Tako bi bil vesel Lige prvakov v tem malem mestu. 

Ljubezenska izjava

"O moj Maribor, v srcu si mi." S temi besedami se lahko samo strinjam.

Pločevinasti dragulji v Mariboru

Konec tedna sem hotel na Trgu svobode v miru popiti kavo, ko sem naletel na to zbirko young- in oldtimerjev. Med njimi so bili nekateri prav hudi. Moj favorit je seveda rdeči Opel GT, narejen v mojem domačem mestu Rüsselsheim.

 

Večer v Mariboru

Iskanje jezera

Ime Marleybor sploh ni iz trte zvito. Tukaj že nekaj tednov nisem občutil niti kaplje dežja na koži, zato pa sonce vsak dan bolj žge in dnevi so topli še dolgo v noč.

Pravzaprav je vreme idealno za kopanje v jezeru ali bazenu. Ampak do sedaj žal še nisem našel nobene zadovoljive rešitve za svojo potrebo po vodi: na javnem kopališču Mariborski otok se drenja celotni Maribor, iz zvočnikov pa doni glasna glasba, kot da bi bili na Ibizi. V terme pa tudi ravno ne bi šel.

Krasno bi bilo, če bi se lahko okopal v kakšnem jezeru. Tukaj v bližini. Ima kdo kakšen nasvet?

STALAG XVIII D

Sence preteklosti: naletiš nanje, nenadoma se znajdeš pred njimi, na primer sredi industrijskega območja Melje: nekdanje nacistično taborišče za vojne ujetnike z imenom Stalag XVIII D, izpostava taborišča Stalag XVIII A v avstrijskem Wolfsbergu.

Taborišče so nacisti odprli 1. junija 1941, kmalu po prodoru na Balkan, ter kar na gola tla vrgli prvih 4046 ujetnikov. Čez eno leto jih je bilo že 11.444: Francozov, Britancev, Jugoslovanov, Rusov.

Nobenih sanitarij ni bilo, samo čisto majhna kuhinja in trije zdravniki za vso to množico. Ujetniki so umirali za tifusom ali pa jih je pobrala huda zima. Preživeli so morali kopati masovne grobove za preminule.

Malenkost polente

Tina mi je priporočila, da moram nujno obiskati bošnjaško restavracijo v Poštni ulici – to je mala, a prisrčna pešcona v Mariboru – in tam jesti poletno. Sicer nisem ravno navdušen nad polento, toda mislil sem si: what the hell. When in Maribor...

In tako se je polenta znašla pred menoj. Kakšna predjed neki. Ogromen kos: popečena polenta, lepo prelita s smetano in potresena z nastrganim dimljenim sirom.

Po prvih treh žlicah sem bil pravzaprav že sit, vendar me je zanimalo, koliko zmorem. Proti temu kupu polente nisem imel prav nobene možnosti za zmago.

Ko pride natakarica, da bi odnesla krožnik, in me pogleda kot vojnega dezerterja, ji rečem: "Saj je tega vendar dovolj za štiri!"

Natakarica se le prezirljivo nasmehne. "Pha," pravi, "jaz kar sama pojem celo porcijo!" Že mogoče, malo se ji to tudi pozna. Toda kakšne sklepe lahko potegnem iz opisane izkušnje? Naj natreniram svoj želodec ali priznam poraz in se vdam?

Dobri stari industrijski časi

Mestna četrt Melje je nekdaj predstavljala industrijsko gonilno silo mesta. Velike tekstilne tovarne, proizvodnja tovornjakov in tako dalje. Danes o vsem tem ni več ne duha ne sluha. Po razpadu Jugoslavije je tudi tukaj vse prav kmalu propadlo.

What’s in a name?

Kratek ekskurz v zgodovino imen. Prej so imela mesta tukaj nemška imena: Ptuj je bil Pettau, Ljubljana Laibach in Maribor, kot rečeno, Marburg. Ko pa se je sredi 19. stoletja razmahnilo narodnozavedno gibanje, je počasi prišlo do poslovenjenja vseh imen.

Ime Maribor naj bi predlagal slovenski pesnik Stanko Vraz. Pozneje se pojavi narodnozavedna pesem Lovra Tomana o Mariboru z naslovom Mar-I-Bor, kar pomeni nekaj takšnega kot: Vso srečo v boju.

Vse lepo in prav. Toda kako naj bi to ime zasidrali v glave ljudi? Bister poslovnež je preprosto naročil vrče z napisom Mar-i-bor in jih spravil v promet. Pa naj še kdo reče, da alkohol ni rešitev.

Disclaimer: Iskreno povedano nimam pojma, ali je šlo za vrče vode, mleka ali vina. Mislim pa, da je lahko šlo le za slednje, kajne?

Stopnice smrti

Ko se spet enkrat naveličam pisalne mize, se odpravim vzdolž vinogradov proti Kamnici. Maribor hitro preide v vaško pokrajino: nepokošeni travniki in polja z nasadi jablan, vse je čudovito mirno. Tečem po stopnicah navzgor, vendar običajno pridem le do polovice 455-ih stopnic, pa mi že poide sapa in diham kot stara parna lokomotiva.

Nekoč mi vendarle uspe priti do vrha (bi bilo res preneumno, če mi ne bi). Tam te pod vodi dalje skozi gozd do cerkvice svete Barbare in Rozalije. Ta stoji na majhni vzpetinici sredi bukev in lip, za njo so vinogradi, ki segajo vse do doline. Leta 1682 je po mestu pustošila kuga. Prebivalci, ki so se je obvarovali, so se za preživetje zahvalili z božjo potjo skozi gozd in to malo lepo cerkvico. Kakšno delo, da so ves ta gradbeni material zvlekli sem gor. Res se nimam pravice pritoževati zaradi ubogih 455-ih stopnic. Sploh pa ne zaradi pisalne mize.

Bolj zeleno ne bo nikoli

Želja profesorja Vodnika

Vodnikova žena čaka na transplantacijo pljuč in zato je profesor ob 6:30 že tukaj gori pri kapelici, medtem ko Maribor spodaj še zeha in si zaspano mane oči.

Če srečaš ljudi, kot je profesor – ob času, ko se običajno le obrneš v postelji in še naprej sanjaš o mareličnih cmokih - potem motnje spanca niti niso tako slaba stvar.

Profesor Vodnik poučuje zgodovino na trgovski srednji šoli, vesel je, da me je spoznal, govori hitro, rad in v dobri nemščini.

Medtem ko sonce vzhaja in preganja meglene koprene nad bukovimi gozdovi, mi profesor Vodnik pripoveduje o sebi in svojem vsakdanjem življenju ter o tem, zakaj je prišel sem gor.

Vsako jutri vstane ob 4:20 uri. Umije se, pozajtrkuje, prebere časopis. Nato se po makadamski poti skozi vinograde in mešani gozd napoti do te kapelice. Moli zase in za 111 drugih ljudi, ki jim noge ne služijo več tako dobro.

Ta kraj ima dobro energijo, mi pove. To so vedeli že Kelti. Na tem mestu se ti uresničijo želje. Za sina neke znanke je Vodnik zmolil 700 molitev. Nenadoma je tumor v njegovi glavi izginil. Za svojo ženo je zmolil že prek 1000 molitev. Še vedno čaka na nova pljuča, vendar ji gre bolje, kot bi pričakovali. Še je živa. Dobre stvari terjajo svoj čas, pravi Vodnik. 

Preden se Vodnik stisne tik ob kovano ograjo kapelice in zašepeta svoje molitve Marijinemu kipu, mi pove še, naj ga ob priliki obiščem. Pokaže mi svojo hišo, spodaj v mestu. Stanuje v moji ulici. V hiši, kjer živi še danes, je bil celo rojen, ker se je njegova mama bala, da bi ji dojenčka v bolnici po pomoti zamenjali.

Vodnik se oklene železnih drogov in izpolni svojo nalogo. 30 minut traja, preden preda želje in upe 111 ljudi. Nato pozvoni pri zvončku na zadnji strani kapelice in s pohodnimi palicami odbrzi po makadamski poti v dolino.

Na robu prepada

O, ne! Nemški časnik Süddeutsche Zeitung danes piše o tem, kako se je evrski ljubljenček znašel na robu prepada: Euro-Liebling Slowenien am Abgrund. Besedilo Viktorie Großmann žal drži: Slovenija se dejansko spopada s številnimi težavami, odkar nima več jugoslovanskega trga delovne sile in odkar je pristopila k EU. Me pa jezi začetek besedila:

"Maribor v Sloveniji je bil še pred kratkim lepo mestece. Na vhodu v staro mestno jedro stoji pisan informacijski kiosk, koledar prireditev evropske prestolnice kulture 2012 je natrpan. Nakupovalne ulice pa so prazne. Prazne so tudi restavracije."

Da so nakupovalne ulice prazne? Pa restavracije tudi? Je morda hotela kaj kupiti v nedeljo in jesti ponoči? Pa še počitnice so. Kako prikladno. Besedilo pa je kljub temu vredno prebrati, že zgolj zaradi številk. Vendar upam, da mi do konca mojega bivanja tukaj še ne bo treba poročati o kakšni zaostritvi krize. 

Ulični muzikanti

V preteklih dneh sem poslušal nekaj koncertov, ob katerih sem kar zehal, potem pa me je na pešconi dobesedno vrgla naslednja zasedba. Sem se moral kar usesti in pol ure poslušati. Sploh ne vem, kdaj sem nazadnje tako dolgo poslušal ulične muzikante. Video je malo tresoč, se ga pa splača pogledati in proti koncu je vse boljši.

Tista čisto na levi ima noro dober glas, moja favorita pa sta fantiča na desni. Mislim, da gre za romsko družino s Slovaške (kolikor sem se lahko sporazumel z njimi), in če bi imeli svoj CD, bi ga celo kupil. Morda pa kdo pozna ta komad, ta sound? Sem jim hotel slediti po mestu, ampak so me potem zelo zelo čudno gledali.

Dobro jutro

Art will be Art

Šel sem na otvoritev razstave z naslovom "Lepo slikarstvo za nami". V Umetnostni galeriji Maribor razstavljajo francoski in slovenski umetniki. Programska knjižica govori o "pretresljivi podobi našega časa", ne da bi razložila, kaj bi lahko bilo tako pretresljivo. Kar iz kože bi skočil ob vsem tem nakladanju. Nekatera dela so mi kljub temu res všeč, pa čeprav se mi zdi sam moto razstave precej privlečen za lase.

Pogumni čevljarček

V 16. stoletju so po teh krajih pustošili Turki. Ljudje so se zatekali v mesta in se utaborili za zidovi, da bi se obranili požigalskih hord. Neki pesnik je takrat napisal:

"Nemša dežela je bila krog in krog požgana,
nebesni čisti zrak pomešan z gostim dimom,
in vsako zatočišče nevernih je molitev
porušeno in poteptano v puščavski kraj."

Tudi v Mariboru so se ljudje skrivali za več metrov visokimi kamnitimi zidovi. Turki so se pripravili na obleganje in prebivalstvo je z grozo opazilo, da so pozabili napolniti mestne jarke z vodo.

Spričo stalne turške nevarnosti (Turki namreč niso prišli le enkrat) je bilo to kar precej neumno. Še bolj neumno pa je bilo, da si nato nihče ni upal zapustiti mesta, da bi odprl zapornice pri "Treh ribnikih". 

Nihče? Ni bilo čisto tako. Legenda pravi, da se je neki čevljarski vajenec preoblekel v Turka in neopaženo smuknil k ribnikom, kjer je odprl zapornico. Voda je šinila v jarke okrog mesta in utopila Turke, ki so pravkar začeli spodkopavati zidove.