Po Mariboru se sprehaja prikazen

Pravzaprav sta dve: prva je zima (oh ne, nobene kavice, vina ali piva ne bom več popil na sončnem Grajskem trgu), druga pa je problem oziroma vprašanje, kakšne bodo trajne posledice prestolnice kulture.

Včeraj so v Mariboru razpravljali o tem drugem vprašanju. Govorili so o dolgoročnih kulturnih, ekonomskih in socialnih pozitivnih učinkih, ki naj bi jih prinesel ta naslov, o prestižu in zavesti, da je Maribor odslej zasidran v vseevropsko zavest.

Tudi Drago Jančar je bil na odru, vendar je obžaloval, da niso uresničili nobenega izmed infrastrukturnih projektov. Zdi pa se mu tudi, da je mesto po zaslugi kulturnih dogodkov, umetnikov in turistov postalo toplejše in bolj dinamično.

Šele čez čas se bo pokazalo, kaj bo zares ostalo, so se strinjali vsi. Prav tako so se strinjali, da si nove podobe (preobrazbe iz industrijskega v kulturno mesto) ne moreš nadeti v enem letu. Moto “Turning point” bi morali uporabljati še dolgo po koncu prihajajoče zime.

Ob priliki se bom malo pozanimal, kako bi se dalo to leto kulture prevesti v številke.

Ars scribendi

Seveda sem navdušen nad starimi knjigami in razmišljanji o času, ki tiči v njih. V Andraneumu je nadškofija ravnokar razstavila nekaj zakladov iz svojega arhiva. Kako lepi primerki, večinoma iz 14. in 15. stoletja.

Cepelin nad Mariborom

Avstrijski umetnik Markus Jeschaunig je prišel na idejo, da bi s cepelinom poletel iz Gradca v Maribor in ob tem snemal pokrajino pod seboj. Rezultat je zdaj predstavil tukaj, film mimoletečih hiš, polj in vinogradov. Čisto simpatična zamisel, bi rekel, opis projekta pa je deloma tako nabuhel, da sem moral nekatere stavke večkrat prebrati, da bi sploh kaj razumel. Kot na primer naslednjega: “S pomočjo počasnosti lebdečega gibanja vzdolž linije se generira nova podoba pokrajine in zastavlja vprašanje, ali lahko na ta način ustvarimo zavest, ki je potrebna za prihajajočo prelomnico na področju pridobivanja energije?”

Hja, pojma nimam, kako naj bi delovalo tole z novo zavestjo.

Rimači

O zaboju na Trgu Generala Maistra sem že pisal. Vendar pa se njegova zunanja podoba ves čas spreminja in že nekaj dni tam visi nekaj posterjev umetniškega kolektiva Loesje (če sem pravilno razumel). Med izreki je nekaj prav posrečenih.

Moj favorit: “Učbeniki – Kje so pa napake, iz katerih naj se kaj naučim?”

Ogenj

Zame je eden od (zgodovinskih) vrhuncev Maribora prav gotovo nekdanja čuvajeva sobica na vrhu zvonika mariborske stolnice.

Ker je bilo v Mariboru med 14. in 18. stoletjem nekaj uničujočih požarov, so tam zgoraj uredili majhno stanovanje (žal ne vem natančno, kdaj) za stalnega čuvaja. Ta je s pomočjo trobente (pozneje po domofonu/telefonu) alarmiral gasilce spodaj. Vsakih 15 minut je moral preveriti vse štiri smeri neba.

Če imam prave informacije, je v Mariboru gorelo kar enajstkrat, pri čemer štirikrat ni bilo prizanešeno skoraj nobeni stavbi v Mariboru. Ker je bila večina hiš iz lesa in drugih gorljivih materialov, je zadostovala že neumna zamisel (leta 1700), da bi streljali na vrabca na strehi, in že so zanetili požar, ki se je bliskovito širil.

To isto stanovanjce je zdaj zelo zelo lepo urejeno in videti je, kakor da poslednja čuvajka Anotnia Weiss svojega položaja ne bi zapustila že leta 1933, temveč šele pravkar.

Morda mi bo uspelo prepričati mestne oblasti, da mi dovolijo, da dve noči prebijem tam zgoraj, da bi lahko opazoval, kako se Maribor prebuja in kako lega k počitku, kako se spreminja svetloba, zvoki in vonji.

Pranger z razgledom

Spet se grem tombolo s stavbami. To je mestna hiša, zgrajena v 16. stoletju, pozneje pa pogosto prezidana. Desno od nje v zrak štrli kužno znamenje. Preden je mesto zajela kuga, so na tem trgu stali sramotilni steber, kletka in klada za zločince. Kakšni časi.

Fotografije razdeljene Evrope

V Vetrinjsem dvoru v Mariboru so odprli krasno razstavo: povojne fotografije Ericha Lessinga, učenca Henrija Cartier-Bressona. Lessing je bil priča najbolj perečim trenutkom v zgodovini ter je s svojo kamero ujel preobrate v razdeljeni Evropi. Delal je za Life in Paris-Match. Ogled res priporočam.

Living in a Box

Mislim, da nekdo prebiva tu notri. Gre za začasni umetniški projekt na Trgu Generala Maistra. Že trikrat sem se peljal mimo, pa nikdar ni bilo nikogar. Res pa je, da se je ravnokar ohladilo. Morda pa prebivalec ali prebivalka sedi v bližnji kavarni? Se kdo javi za kakav z rumom, anyone?

S Clintonom v istem klubu

No ja, skorajda. Sem pa pretekli konec tedna vendarle lahko popil nekaj požirkov vina stare trte.

V Sloveniji so se mudili nemški parlamentarci, ki so najprej obiskali Ljubljano, nato pa še mene v Mariboru. Pravzaprav so obiskali župana, jaz pa sem bila povabljen na kosilo. Čeprav je v vabilu pisalo: “Pogovor z rezidenčnim pisateljem”. Na koncu smo se vsi pogovarjali samo z županom. Seveda, saj ve tudi več povedati kot jaz. Zabavno je bilo, da je kar nekaj časa govoril o očitkih skorumpiranosti, ki letijo na njegov račun – ne da bi ga kdorkoli povprašal po tem.

Ko sem ga vprašal, kako bi Slovenci opisali sami sebe, je omenil svojega starega Mercedesa, ki ima že trideset let, a je še vedno boljši od vsakega novega japonskega avta. Nisem povsem razumel, kaj je hotel povedati, morda je bilo tudi kaj “lost in translation”, nato pa so nam v fiolah postregli plemenito kapljico. Zdela se mi je malo vodena. Me zanima, ali je Clinton izpraznil svojo steklenico, ali pa še stoji kje v njegovi pisarni?

Maribor-Ptuj-Maribor

Ta konec tedna smo imeli prečudovito jesensko vreme. Zjutraj megla, da je kar prasketalo od hladu. Čez dan zlato sonce, čigar žarki so bili pravi balzam.

S kolesom sem se odpravil iz Maribora na Ptuj. 30 km vzdolž reke, sredi gričev z majhnimi cerkvicami in zaselki, tako da imam že po petih kilometrih občutek, da sem tako daleč od mesta, kakor je sicer Maribor oddaljen od morja.

Na Ptuju sem si od naporov zelo prazen želodec napolnil s čevapčiči in lepinjo, nato pa sem se podal nazaj, v vse lepšo svetlobo.

Maribor Beautiful

Škarjice hrustalke

In že ni več grozdja na stari trti. Včeraj je bila trgatev in prostor pred staro trto je bil že zjutraj tako poln kot kozarci na mizah (gotovo pa ga je nekaj zvrnil tudi že kakšen Mariborčan). Nato so okronali vinsko kraljico in med tem, ko sem stal (ne, nisem pil vina; za kaj takšnega je bilo res še prezgodaj) in poslušal zborovsko petje, sem pomislil, kako podeželjsko deluje vse skupaj za mesto, ki ima skoraj 120.000 prebivalcev. Spominjalo me je na praznovanje trgatve v vasi Wicker, Flörsheim ali kje drugje v moji stari domovini. Toda morda je prav to značilno za Slovenijo: celo v največjem mestu Ljubljani je podeželje za vogalom in že v desetih minutah se čutiš daleč daleč proč od urbanega življenja in imaš svoj mir. Če ga seveda hočeš.

Rebecca Horn v Mariboru

Velika razstava nemške umetnice in različni dogodki v prestolnici kulture. V petek sem bil na otvoritvi v tukajšnji Umetnostni galeriji in moram reči, da so se me njene instalacije zares dotaknile.

Rebecca Horn izvira iz Hessna (tako kot jaz) in je prejela že številne nagrade. V svojo retrospektivo je vključila še nekaj drugih umetnikov. Eden izmed mojih favoritov je nedvomno kamniti gramofon.

Arheologija nekega časa

Le še nekaj dni si je mogoče ogledati to razstavo, vendar se splača. Roman Bezjak v Fotografskem muzeju Maribor razstavlja svoje posnetke socialistične moderne. Kar pet let je popotoval po Vzhodu, da bi fotografiral “nikdar izpolnjene, pa vendar obetavne obljube, da bo nekoč prišla prihodnost, v kateri bo vse in za vse lepše, boljše in čudovitejše”.

V času razstave sem se z Romanom Bezjakom, ki je tudi profesor na strokovni visoki šoli v Bielefeldu, pogovarjal o njegovem delu. Za svoje fotografije se mora včasih večkrat vrniti na isti kraj, da bi ujel pravo svetlobo: večinoma gre za oblačno nebo brez kontur, ki še podkrepi turobnost stavb.

Prva slika prikazuje Sarajevo. Na drugi je stanovanjsko-poslovni objekt iz Maribora, ki stoji pri meni za vogalom.

Katera pa bo Bezjakova naslednja postaja? Severna Koreja. Pravi raj, mi pove, vsaj za fotografa socialističnih zgradb.

Vse poti …

... prej ali slej vodijo prek Glavnega trga. Leži med starim mestnim jedrom in bregom Drave, imenovanim Lent.

Tu na levi strani fotografije je kužno znamenje Josefa Stauba, ki so ga leta 1680 postavili v spomin na izbruh in vse žrtve kuge v Mariboru in okolici.

Stari vodni stolp

Ta biser na bregu reke Drave pod starim mestnim jedrom je nekdanji vodni stolp. Zgradili so ga leta 1555, dandanes pa lahko na njegovem kamnitem pročelju prepoznamo še nekaj strelnih lin. Zdaj je v utrdbi vinska klet s slovenskimi vini, kjer lahko brezdelne urice prijetno preživiš neposredno ob vodi in v zavetju vrbe žalujke, opazuješ Dravo in njen počasni tok ter pozabiš na čas.

Praznik stare trte

Povsod po mestu stojijo lesene stojnice, na njih je vse polno jabolk. Ljudje se ustavljajo, vzamejo jabolko in odidejo dalje proti bregu Drave, na Lent, kjer so nekoč pristajali flosarji, si oddahnili in se oskrbeli z zalogami.

Pri stari trti ljudje sedijo ob vodi, nastavljajo obraze zlatemu jesenskemu soncu, morda se bodo pozneje odpravili še na kratek izlet z ladjo.

Do 30. septembra bo potekal festival stare trte; zadnjo nedeljo v septembru vsako leto poteka trgatev stare trte, hkrati okronajo še vinsko kraljico in vse mesto praznuje.

Avtorji in akrobati

Ponovno sem se vrnil v Maribor, kajti program Prestolnice kulture se je ob koncu poletnih počitnic ponovno razživel. Koledar je tako natrpan, da sploh ne vem, katerih prireditev naj se najprej udeležim.

Včeraj je bila odločitev lahka. V viteški dvorani Pokrajinskega muzeja (čudovit prostor s kipi in in stropnimi freskami) je potekal pogovor z Dragom Jančarjem, enem izmed najbolj znanih in produktivnih slovenskih avtorjev.

Avtorja, ki je bil rojen v Mariboru, sem poznal že prej in sicer po izredno inteligentnem eseju, ki ga je napisal o Mariboru: “Mesto, njegove meje in kreativnost”. V tem eseju Jančar med drugim opisuje, kako je premik meje v 20. stoletju vplival na mesto in njegove prebivalce, kako se je ta razvoj zrcalil v kreativno mislečih ljudeh in kako pomembno je, da ne pozabimo lekcij, ki nas jih je naučila zgodovina.

Bom na kratko citiral:

"Če ne vemo, kdo smo bili, kaj se nam je zgodilo, kako smo se motili in kako pogosto smo blodili po socialnih, kulturnih in zgodovinskih labirintih, potem nikakor nismo zmožni govoriti o prihodnosti. Zgodovina ni le magistra vitae, temveč tudi magistra mortis, kakor je zapisal slovenski esejist Iztok Simoniti. Če se želimo osvoboditi svoje zgodovine in njenih slepih ulic, moramo zgodovino najprej dodobra spoznati." (prevod iz nemščine op.prev.)

Nato sem odšel še na Glavni trg, kjer je pod milim nebom nastopala umetniška skupina "Companhina Erva Daninha". Sodobna portugalska cirkuška skupina si je zadala cilj, da v svoji predstavi s pomočjo akrobatike razmišlja o diktaturah.

Clinton, Mandela in jaz

Največja znamenitost Maribora je: stara trta. Menda najstarejša trta na svetu, ki še obrodi. Vsaj tako piše v Guinessovi knjigi rekordov.

Grozdje sorte žametovka ali modra kavčina raste vzdolž pergole na južnem delu stavb v bližini Drave. Trto lahko vidimo že na mestnih vedutah iz leta 1657 in 1681. V pripadajoči stavbi najdete majhen muzej, vinoteko in sedež Slovenskega reda vitezov vina – to ime pa ni kar tako.

Trta zdaj privablja številne turiste, predvsem spomladi, ko jo obrezujejo, in jeseni ob trgatvi. V 80ih letih je bil prizor povsem drugačen in trta je že skoraj uvela.

Vsako leto oberejo 35-60 kg grozdja, iz katerega lahko naredijo kakšnih 100 stekleničic po 0,25 l, ki jih župan uporablja v protokolarne namene. To pomeni, da tega izvrstnega napitka ne morete kupiti, le podarijo vam ga lahko. Tako kot Billu Clintonu ali Nelsonu Mandeli. Se sprašujem, ali bo rezidenčni pisatelj do naslednje polnitve že toliko znan, da bo prav tako prejel to prestižno darilo. Potem bi moje ime končno stalo ob Clintonovem in Mandelovem. Vsaj v Mariboru.

Hitler v Mariboru

Hitlerjevo hlepenje po ozemlju in oblasti ga je aprila 1941 privedlo do tega, da je Nemčiji priključil severni del Slovenije. Celo osebno se je pripeljal v Maribor, edino mesto na Balkanu, kamor si je upal priti. Izpod tresočih se brčic je zakričal: “Naredite mi to deželo spet nemško!”

Nemci, ki so po poslovenjenju še ostali v njem, so priključitev sprva pozdravili, nato pa so meščani kaj kmalu opazili, da so se nacisti najprej lotili kulture, si podvrgli vse ustanove, zadušili življenje in poskusili izničiti vsakršno kulturno dejavnost.

Sledil je teror, izgnanstvo in internacije, običajni prijemi nacistov. Številni Slovenci so padli v osvobodilnem boju proti nemškemu okupatorju. In prav tem je posvečen “Spomenik narodno osvobodilnega boja”. V njegovo vznožje so vtisnjeni časopisni izrezki, nešteta imena vseh tistih, ki so jih nacisti ubili. Imena so bila objavljena v tedanjih časnikih, da bi vsi vedeli, kakšna je cena za to, če razmišljaš z lastno glavo.

Vedno znova sem pretresen, kako neizmerno je bilo trpljenje, ki ga je drugim prizadejala nacistična Nemčija. V šoli se preprosto ne učimo o prav vseh deželah, ki se jih je hotel Hitler polastiti, o odzivih prebivalstva, o njihovem uporu in žrtvah. Tematika je tako kompleksna, da bi lahko celotno življenje posvetil temu, da bi spoznaval vse zgodbe vseh vpleteni strani.