Vse poti …

... prej ali slej vodijo prek Glavnega trga. Leži med starim mestnim jedrom in bregom Drave, imenovanim Lent.

Tu na levi strani fotografije je kužno znamenje Josefa Stauba, ki so ga leta 1680 postavili v spomin na izbruh in vse žrtve kuge v Mariboru in okolici.

Stari vodni stolp

Ta biser na bregu reke Drave pod starim mestnim jedrom je nekdanji vodni stolp. Zgradili so ga leta 1555, dandanes pa lahko na njegovem kamnitem pročelju prepoznamo še nekaj strelnih lin. Zdaj je v utrdbi vinska klet s slovenskimi vini, kjer lahko brezdelne urice prijetno preživiš neposredno ob vodi in v zavetju vrbe žalujke, opazuješ Dravo in njen počasni tok ter pozabiš na čas.

Praznik stare trte

Povsod po mestu stojijo lesene stojnice, na njih je vse polno jabolk. Ljudje se ustavljajo, vzamejo jabolko in odidejo dalje proti bregu Drave, na Lent, kjer so nekoč pristajali flosarji, si oddahnili in se oskrbeli z zalogami.

Pri stari trti ljudje sedijo ob vodi, nastavljajo obraze zlatemu jesenskemu soncu, morda se bodo pozneje odpravili še na kratek izlet z ladjo.

Do 30. septembra bo potekal festival stare trte; zadnjo nedeljo v septembru vsako leto poteka trgatev stare trte, hkrati okronajo še vinsko kraljico in vse mesto praznuje.

Avtorji in akrobati

Ponovno sem se vrnil v Maribor, kajti program Prestolnice kulture se je ob koncu poletnih počitnic ponovno razživel. Koledar je tako natrpan, da sploh ne vem, katerih prireditev naj se najprej udeležim.

Včeraj je bila odločitev lahka. V viteški dvorani Pokrajinskega muzeja (čudovit prostor s kipi in in stropnimi freskami) je potekal pogovor z Dragom Jančarjem, enem izmed najbolj znanih in produktivnih slovenskih avtorjev.

Avtorja, ki je bil rojen v Mariboru, sem poznal že prej in sicer po izredno inteligentnem eseju, ki ga je napisal o Mariboru: “Mesto, njegove meje in kreativnost”. V tem eseju Jančar med drugim opisuje, kako je premik meje v 20. stoletju vplival na mesto in njegove prebivalce, kako se je ta razvoj zrcalil v kreativno mislečih ljudeh in kako pomembno je, da ne pozabimo lekcij, ki nas jih je naučila zgodovina.

Bom na kratko citiral:

"Če ne vemo, kdo smo bili, kaj se nam je zgodilo, kako smo se motili in kako pogosto smo blodili po socialnih, kulturnih in zgodovinskih labirintih, potem nikakor nismo zmožni govoriti o prihodnosti. Zgodovina ni le magistra vitae, temveč tudi magistra mortis, kakor je zapisal slovenski esejist Iztok Simoniti. Če se želimo osvoboditi svoje zgodovine in njenih slepih ulic, moramo zgodovino najprej dodobra spoznati." (prevod iz nemščine op.prev.)

Nato sem odšel še na Glavni trg, kjer je pod milim nebom nastopala umetniška skupina "Companhina Erva Daninha". Sodobna portugalska cirkuška skupina si je zadala cilj, da v svoji predstavi s pomočjo akrobatike razmišlja o diktaturah.

Clinton, Mandela in jaz

Največja znamenitost Maribora je: stara trta. Menda najstarejša trta na svetu, ki še obrodi. Vsaj tako piše v Guinessovi knjigi rekordov.

Grozdje sorte žametovka ali modra kavčina raste vzdolž pergole na južnem delu stavb v bližini Drave. Trto lahko vidimo že na mestnih vedutah iz leta 1657 in 1681. V pripadajoči stavbi najdete majhen muzej, vinoteko in sedež Slovenskega reda vitezov vina – to ime pa ni kar tako.

Trta zdaj privablja številne turiste, predvsem spomladi, ko jo obrezujejo, in jeseni ob trgatvi. V 80ih letih je bil prizor povsem drugačen in trta je že skoraj uvela.

Vsako leto oberejo 35-60 kg grozdja, iz katerega lahko naredijo kakšnih 100 stekleničic po 0,25 l, ki jih župan uporablja v protokolarne namene. To pomeni, da tega izvrstnega napitka ne morete kupiti, le podarijo vam ga lahko. Tako kot Billu Clintonu ali Nelsonu Mandeli. Se sprašujem, ali bo rezidenčni pisatelj do naslednje polnitve že toliko znan, da bo prav tako prejel to prestižno darilo. Potem bi moje ime končno stalo ob Clintonovem in Mandelovem. Vsaj v Mariboru.

Hitler v Mariboru

Hitlerjevo hlepenje po ozemlju in oblasti ga je aprila 1941 privedlo do tega, da je Nemčiji priključil severni del Slovenije. Celo osebno se je pripeljal v Maribor, edino mesto na Balkanu, kamor si je upal priti. Izpod tresočih se brčic je zakričal: “Naredite mi to deželo spet nemško!”

Nemci, ki so po poslovenjenju še ostali v njem, so priključitev sprva pozdravili, nato pa so meščani kaj kmalu opazili, da so se nacisti najprej lotili kulture, si podvrgli vse ustanove, zadušili življenje in poskusili izničiti vsakršno kulturno dejavnost.

Sledil je teror, izgnanstvo in internacije, običajni prijemi nacistov. Številni Slovenci so padli v osvobodilnem boju proti nemškemu okupatorju. In prav tem je posvečen “Spomenik narodno osvobodilnega boja”. V njegovo vznožje so vtisnjeni časopisni izrezki, nešteta imena vseh tistih, ki so jih nacisti ubili. Imena so bila objavljena v tedanjih časnikih, da bi vsi vedeli, kakšna je cena za to, če razmišljaš z lastno glavo.

Vedno znova sem pretresen, kako neizmerno je bilo trpljenje, ki ga je drugim prizadejala nacistična Nemčija. V šoli se preprosto ne učimo o prav vseh deželah, ki se jih je hotel Hitler polastiti, o odzivih prebivalstva, o njihovem uporu in žrtvah. Tematika je tako kompleksna, da bi lahko celotno življenje posvetil temu, da bi spoznaval vse zgodbe vseh vpleteni strani.

Začetek šole

V središču Maribora dobiš vtis, kakor da se je celo mesto na isti dan vrnilo z dopusta. Hrup je narasel za najmanj deset decibelov, srednješolci pa svoj prvi šolski dan na novi šoli obeležujejo s tem, da se počečkajo s flomastri.

Pražen krompir in konice dežnikov

Že ves teden sem se veselil najboljšega izmed vseh festivalov: praznika praženega krompirja! Žal je nekoliko padel v vodo. Vse poletje je sonce prav samovšečno pripekalo nad Mariborom, samo na dan praženega krompirja, ko so v središču mesta postavili 70 stojnic z ogromnimi ponvami, je tako močno lilo, da sem imel več konic dežnikov v očeh kot praženega krompirja v ustih. Shame.

Obstaja celo Društvo za priznanje praženega krompirja, brez šale, in ob vstopu se med drugim zavežeš, da boš najmanj enkrat na mesec na prostem pojedel porcijo praženega krompirja. Zabavno. Mogoče se bom pa celo včlanil.

Pločevinasti dragulji v Mariboru

Konec tedna sem hotel na Trgu svobode v miru popiti kavo, ko sem naletel na to zbirko young- in oldtimerjev. Med njimi so bili nekateri prav hudi. Moj favorit je seveda rdeči Opel GT, narejen v mojem domačem mestu Rüsselsheim.

 

Vino, poezija in večnost

Dan lepih stavkov na Festivalu vina & poezije na Ptuju. Sodeloval sem na okrogli mizi o rezidenčnih programih za pisatelje in se sam sebi zdel povsem nepomemben spričo vseh teh avtorjev, ki so objavili že marsikatero knjigo. Zato pa je moja štipendija bistveno daljša, ha! Veliko rezidenčnih štipendij traja pičle štiri tedne – toliko sem potreboval le zato, da sem se orientiral, da sem iz sistema izločil vse, kar mi je kradlo pozornost, kar pomeni, da sem pojedel, popil in pogledal vse, kar je bilo novega. (Saj ne pravim, da mi je res uspelo odkriti vse novosti).

Med temi avtorji je bil tudi Nikola Madžirov (mislim, da iz Makedonije). Nikola je pravzaprav govoril le v podobah, njegovi prispevki k razpravi so spominjali na zasanjane odlomke iz knjig.

Nikola je očitno že marsikje bil, pripovedoval je o številnih rezidenčnih bivanjih, o ključih, ki jih na koncu vedno obdrži, da se lažje spominja časa, ki ga je nekje preživel. Govoril je o sreči preseljevanja iz kraja v kraj, pri čemer mi je segel v srce z izjavo: “Nomadism is about reflection, not accumulation”, je dejal Nikola. 

Pozneje sem se še malo pogovarjal z Alešem Štegrom (seveda, ob dveh kozarčkih vina, kako pa?). Aleš je pesnik in eden izmed najbolj znanih slovenskih intelektualcev. Poleg tega je Aleš soodgovoren za to, da sem štipendijo prejel prav jaz.
Vprašal sem ga, ali se lahko v bližnji prihodnosti v miru dobiva. Rad bi izvedel kaj več o njegovem delu. “Seveda,” je dejal. “Bova kaj pojedla, popila, potem pa se bova pogovarjala o večnosti”.

I like that.

Vino in poezija

Na Ptuju se ravnokar odvija zanimiv festival: 25 pesnikov z vsega sveta bo nekaj dni predstavljalo svoja dela v tem malem mestu, na pretek pa bo tudi vina iz okoliške regije, glasbe in dobre hrane.

Ker se vse dogaja v majhnem in skoraj družinskem krogu, lahko brez težav pokramljate s pesniki. Najbolj zanimiva se mi je zdela japonska delegacija. Včeraj sta nastopila Ryochi Wago in Keijiro Suga, ki se oba ukvarjata s tematiko cunamija in posledične jedrske katastrofe.

Po branju sem se pogovarjal s Keijirom. Povedal je, da številni umetniki po katastrofi nekaj časa sploh niso mogli delati in da sploh niso videli smisla v umetnosti ter so morali najprej predelati ta šok. Malo me je spominjal na Adorna.

Festival bo trajal še do sobote. Kdor bo v bližini, ga mora nujno obiskati.  

Pozor, umetnik

Ste že kdaj prebivali v kakšni prestolnici kulture? Tudi sam še nisem. Je pa prav prijetno. Celo zelo prijetno. Čez dan se lahko potikaš od galerije do galerije, zvečer sedeš poleg Drave in poslušaš ta ali oni koncert. Lahko pa naletiš tudi na ljudi, kot je Heiko. Svoj atelje ima v stari obokani kleti sredi mestnega jedra. Nekoč je bila to restavracija Koper, pred dvesto leti pa bordel za splavarje. Heiko zdaj tu z žago izrezuje črke in jih (seveda povezane v stavke) obeša na mostove tega mesta.

Heiko ti takoj v roko potisne pivo – "seveda lahko tudi kadiš" – in ti v petih minutah oriše svojo življenjsko zgodbo. Meni osebno se to zdi malo čudno, morda zato, ker zveni, kakor da bi se jo naučil na pamet (verjetno je to del sales pitch). Tip je vseeno simpatičen in tudi njegova dela so mi všeč.

Heiko je bil nekoč manager prireditev v Düsseldorfu, mi pove. Razmišljal je le o denarju, vsak dan je ponosno hodil naokrog v obleki, ukrojeni po meri. Neizprosno je kot po spisku izpolnjeval svoje cilje: pri 28 si je omislil Porsche 911. Heiko je vse več delal in vse več zaslužil.

Hja, in kaj se je zgodilo potem? Klasična zgodba: burnout (le kdo ga dandanes še ni doživel?) Heiko začne s terapijo, ki se naposled prelevi v umetnost. To je ključna točka njegovega preobrata. Kako lepo se to poda h geslu mariborske prestolnice kulture, ki se prav tako glasi: "The Turning Point." Vselej v senci glavnega mesta Ljubljane, zaton nekdanje industrije, relativno visoka brezposelnost. Pričakovanja glede prestolnice kulture 2012 so bila velika, vendar je proračun s predvidenih 60 milijonov zelo hitro padel na 20 milijonov. Program je vseeno natrpan, dogodki so deloma bolj tako tako, deloma pa tudi zelo v redu. Kdor jih ne spremlja, si je sam kriv.















Na sliki lahko vidite akcijo pred njegovim ateljejem. Zastonj vas ostrižejo, če v zameno poveste nekaj iskrenega. Ob tem pa vsi pijejo pivo in kadijo. Tino frizira njen nekdanji fant (!). Vse skupaj bi lahko bilo nevarno. Toda zdi se mi, da je nekdo nekoč dejal: Umetnost mora biti nevarna.

Grad Marburg

Samo skozi vrata stopim in že se znajdem sredi Mestnega parka, kjer se nad menoj pne streha iz najrazličnejših zelenih odtenkov. Za parkom se pričnejo vinogradi in ena izmed poti vodi na Piramido. Prej, in s tem mislim na čas veliko prej, tam nekje v 11. stoletju, je tukaj stala utrdba, s katere so nadzorovali dolino ob reki in pot na Koroško. Imenovali so jo “Burg in der Mark”, iz česar je nastalo nemško ime: Marburg.

Mariborčani ves dan prihajajo na to vzpetino in pozvonijo z zvončkom pri kapelici. Ko pa sonce zahaja, posveti v temne doline na severu in s svojim sojem ožari mesto, mali prostor na vrhu griča zapolnijo poljubljajoči se pari, sedejo na stopnice pred kapelo, ki je posvečena Devici Mariji, in se držijo za roke:

V letu Gospodovem tisoč osemsto dvajset
Je strele sij uničil Piramido.
Gospod grof Henrik Brandis in Johana Welsersheim
Sta postavila cerkvico kamnito.
Verno in pobožno sta jo
Brezmadežni Kraljici posvetila.

V letu Gospodovem tisoč devetsto devet
Je cerkvici grozilo, da streha se udre,
Baron Pius Twichlu in soproga
Mehtild baronica Bernhard
Sta cerkvico obnovila, streho novo sta zgradila
Z zvončkom vred – in jo Gospodu posvetila.

Kraljica nebeška, obvaruj nežno
Naše otroke, mesto in deželo.