Seveda sem navdušen nad starimi knjigami in razmišljanji o času, ki tiči v njih. V Andraneumu je nadškofija ravnokar razstavila nekaj zakladov iz svojega arhiva. Kako lepi primerki, večinoma iz 14. in 15. stoletja.
četrtek, 25. oktober 2012
torek, 23. oktober 2012
Na koncu doline
S prijateljem J. sva se odpravila še na manjši izlet v Logarsko dolino, dolino v Savinjskih Alpah, približno 120 km zahodno od Maribora. Po gorskih grebenih sva hodila z odprtimi usti, ker je svetloba padala nežno kot peresce in so nama jesenske barve objemale oči. Ko bi ljudje vedeli, kako lepa je Slovenija, bi se jih tukaj kar trlo.
Na koncu doline je slap, ob njem pa so prišli na noro zamisel in visoko v zraku zgradili lesen bar.
Nekaj metrov od naju v globino pada šumeča voda. Pijeva malinovec, se pogovarjava, smejiva, dihava mineralni zrak in okušava, kako lepo je lahko življenje. Pozneje mesec napade padajoči mrak in prežene zvezdno nebo. Tudi prav, vsega pač ne moreš imeti.
Na koncu doline je slap, ob njem pa so prišli na noro zamisel in visoko v zraku zgradili lesen bar.
Nekaj metrov od naju v globino pada šumeča voda. Pijeva malinovec, se pogovarjava, smejiva, dihava mineralni zrak in okušava, kako lepo je lahko življenje. Pozneje mesec napade padajoči mrak in prežene zvezdno nebo. Tudi prav, vsega pač ne moreš imeti.
ponedeljek, 22. oktober 2012
Zlata jesen in nasilje
Maribor trenutno žari v najlepših barvah, kakšna fantastična jesen, ta letni čas sem v Izraelu res pogrešal.
Za vikend me je obiskal prijatelj iz Nemčije. Za začetek sva se povzpela do cerkve sv. Urbana, od koder imaš čudovit razgled na vse mesto. In kakor tudi sicer na najlepših krajih Slovenije, tudi tukaj stoji majhna točilnica, kjer sediš na lesenih klopeh, piješ vino, ješ domačo klobaso in uživaš v življenju.
Zvečer sva s prijateljem J. odšla na nogometni stadion, kjer se je Maribor pomeril z Ljubljano. Končno mi je postalo jasno, zakaj ob skoraj vsaki nogometni igri v mestu vsepovsod stoji policija, kakor da bi šlo za državniški obisk. Ne le, da so “navijači” ves čas prižigali bengalske ognje in metali petarde na igrišče. Ne, na to se je še policija očitno navadila. Zadeva se je dokončno razvnela šele, ko je neki mariborski navijač pobegnil s tribune, stekel počez čez igrišče (česar nihče od navzočih policistov ni opazil) in vrgel bengalski ogenj na tribuno ljubljanskih navijačev.
Hja, in kako so se odzvali navijači iz prestolnice? Zelo omikano. Pulili so plastične sedeže s tribune in jih metali v policiste, kar je seveda povzročilo veliko vroče krvi. Policisti so zasedli tribuno in jo izpraznili. Dogajanje je bilo vse prej kot miroljubno, pele so pesti, pendreki in po zraku je letelo še več plastičnih stolov. Doma bodo “navijače” verjetno slavili kot heroje; se pa vedno znova sprašujem, kaj bi pravzaprav počeli vsi ti idioti med nogometnimi navdušenci (seveda predstavljajo le manjšino, toda če seštejemo vse evropske navijače, je zadeva vendarle zaskrbljujoča), če ob sobotah ne bi mogli na stadion.
Na koncu je zmagal Maribor z enim zadetkom, moj prijatelj J. pa je bil nadvse presenečen nad tem, kako pester program ga je čakal že prvi dan.
Za vikend me je obiskal prijatelj iz Nemčije. Za začetek sva se povzpela do cerkve sv. Urbana, od koder imaš čudovit razgled na vse mesto. In kakor tudi sicer na najlepših krajih Slovenije, tudi tukaj stoji majhna točilnica, kjer sediš na lesenih klopeh, piješ vino, ješ domačo klobaso in uživaš v življenju.
Zvečer sva s prijateljem J. odšla na nogometni stadion, kjer se je Maribor pomeril z Ljubljano. Končno mi je postalo jasno, zakaj ob skoraj vsaki nogometni igri v mestu vsepovsod stoji policija, kakor da bi šlo za državniški obisk. Ne le, da so “navijači” ves čas prižigali bengalske ognje in metali petarde na igrišče. Ne, na to se je še policija očitno navadila. Zadeva se je dokončno razvnela šele, ko je neki mariborski navijač pobegnil s tribune, stekel počez čez igrišče (česar nihče od navzočih policistov ni opazil) in vrgel bengalski ogenj na tribuno ljubljanskih navijačev.
Hja, in kako so se odzvali navijači iz prestolnice? Zelo omikano. Pulili so plastične sedeže s tribune in jih metali v policiste, kar je seveda povzročilo veliko vroče krvi. Policisti so zasedli tribuno in jo izpraznili. Dogajanje je bilo vse prej kot miroljubno, pele so pesti, pendreki in po zraku je letelo še več plastičnih stolov. Doma bodo “navijače” verjetno slavili kot heroje; se pa vedno znova sprašujem, kaj bi pravzaprav počeli vsi ti idioti med nogometnimi navdušenci (seveda predstavljajo le manjšino, toda če seštejemo vse evropske navijače, je zadeva vendarle zaskrbljujoča), če ob sobotah ne bi mogli na stadion.
Na koncu je zmagal Maribor z enim zadetkom, moj prijatelj J. pa je bil nadvse presenečen nad tem, kako pester program ga je čakal že prvi dan.
Cepelin nad Mariborom
Avstrijski umetnik Markus Jeschaunig je prišel na idejo, da bi s cepelinom poletel iz Gradca v Maribor in ob tem snemal pokrajino pod seboj. Rezultat je zdaj predstavil tukaj, film mimoletečih hiš, polj in vinogradov. Čisto simpatična zamisel, bi rekel, opis projekta pa je deloma tako nabuhel, da sem moral nekatere stavke večkrat prebrati, da bi sploh kaj razumel. Kot na primer naslednjega: “S pomočjo počasnosti lebdečega gibanja vzdolž linije se generira nova podoba pokrajine in zastavlja vprašanje, ali lahko na ta način ustvarimo zavest, ki je potrebna za prihajajočo prelomnico na področju pridobivanja energije?”
Hja, pojma nimam, kako naj bi delovalo tole z novo zavestjo.
Hja, pojma nimam, kako naj bi delovalo tole z novo zavestjo.
sobota, 20. oktober 2012
Rimači
O zaboju na Trgu Generala Maistra sem že pisal. Vendar pa se njegova zunanja podoba ves čas spreminja in že nekaj dni tam visi nekaj posterjev umetniškega kolektiva Loesje (če sem pravilno razumel). Med izreki je nekaj prav posrečenih.
Moj favorit: “Učbeniki – Kje so pa napake, iz katerih naj se kaj naučim?”
petek, 19. oktober 2012
Borštnikovo srečanje
Trenutno tukaj poteka Borštnikovo srečanje, najstarejši in največji gledališki festival v Sloveniji, s precej ambicioznim in mednarodnim programom. Zagotovo si bom ogledal to ali ono predstavo in potem kaj napisal o njej. Vse skupaj bo trajalo še do 26. oktobra.
četrtek, 18. oktober 2012
Ogenj
Zame je eden od (zgodovinskih) vrhuncev Maribora prav gotovo nekdanja čuvajeva sobica na vrhu zvonika mariborske stolnice.
Ker je bilo v Mariboru med 14. in 18. stoletjem nekaj uničujočih požarov, so tam zgoraj uredili majhno stanovanje (žal ne vem natančno, kdaj) za stalnega čuvaja. Ta je s pomočjo trobente (pozneje po domofonu/telefonu) alarmiral gasilce spodaj. Vsakih 15 minut je moral preveriti vse štiri smeri neba.
Če imam prave informacije, je v Mariboru gorelo kar enajstkrat, pri čemer štirikrat ni bilo prizanešeno skoraj nobeni stavbi v Mariboru. Ker je bila večina hiš iz lesa in drugih gorljivih materialov, je zadostovala že neumna zamisel (leta 1700), da bi streljali na vrabca na strehi, in že so zanetili požar, ki se je bliskovito širil.
To isto stanovanjce je zdaj zelo zelo lepo urejeno in videti je, kakor da poslednja čuvajka Anotnia Weiss svojega položaja ne bi zapustila že leta 1933, temveč šele pravkar.
Morda mi bo uspelo prepričati mestne oblasti, da mi dovolijo, da dve noči prebijem tam zgoraj, da bi lahko opazoval, kako se Maribor prebuja in kako lega k počitku, kako se spreminja svetloba, zvoki in vonji.
Ker je bilo v Mariboru med 14. in 18. stoletjem nekaj uničujočih požarov, so tam zgoraj uredili majhno stanovanje (žal ne vem natančno, kdaj) za stalnega čuvaja. Ta je s pomočjo trobente (pozneje po domofonu/telefonu) alarmiral gasilce spodaj. Vsakih 15 minut je moral preveriti vse štiri smeri neba.
Če imam prave informacije, je v Mariboru gorelo kar enajstkrat, pri čemer štirikrat ni bilo prizanešeno skoraj nobeni stavbi v Mariboru. Ker je bila večina hiš iz lesa in drugih gorljivih materialov, je zadostovala že neumna zamisel (leta 1700), da bi streljali na vrabca na strehi, in že so zanetili požar, ki se je bliskovito širil.
To isto stanovanjce je zdaj zelo zelo lepo urejeno in videti je, kakor da poslednja čuvajka Anotnia Weiss svojega položaja ne bi zapustila že leta 1933, temveč šele pravkar.
Morda mi bo uspelo prepričati mestne oblasti, da mi dovolijo, da dve noči prebijem tam zgoraj, da bi lahko opazoval, kako se Maribor prebuja in kako lega k počitku, kako se spreminja svetloba, zvoki in vonji.
Naročite se na:
Komentarji (Atom)
Objave
