Prejšnji petek sem končno lahko izvedel majhen eksperiment. Izhajal sem iz predpostavke, da smo vsi pripovedovalci in da svoje življenje snujemo kot zgodbo, jo oblikujemo v sklope, kaj izpustimo ali dodamo, tako da marsikaj (ali celo vse) deluje precej linearno in logično povezano, ko se ozremo nazaj. Naključne ljudi sem torej želel prositi, da mi povedo kakšno zgodbo iz svojega življenja.
Priskrbel sem si mizo in se usedel v enega izmed razstavnih prostorov, pripravil mikrofon in deloval povsem profesionalno.
Zavedal sem se, da moram pripraviti tudi alternativno rešitev, na primer vprašalnik, ker bi nekateri ob prošnji “Povej mi kaj” gotovo (in povsem razumljivo) ostali brez besed.
Tukaj predstavljam del rezultatov:
Maja, 29. Prostovoljka
Kdo je tvoj najljubši pisatelj?
Hermann Hesse
Kateri dogodek v svojem življenju bi označila kot mejnik?
Konec svojega zadnjega razmerja. Končala sem ga in zame je bilo izrednega pomena, da sem se končno odtrgala od te zveze. Nato sem sodelovala pri snemanju nekega hrvaškega filma, na nekem otoku, kar je bilo izredno osvobajajoče in očiščujoče. Vsa moja energija se je s tem spremenila, iz negativne v pozitivno.
Kako si predstavljaš srečo?
Kot mir. Toda vsakdo ga mora najti v sebi.
Imaš življenjsko vodilo?
V vsem poskušaj odkriti nekaj dobrega.
Kaj ti je všeč v Mariboru?
Energija. Všeč so mi majhne stvari tukaj.
Jasna, 60. Umetnica
Na svojem področju delujem že 40 let. Študirala sem umetnost v Ljubljani, se nato odpravila v Indijo in na koncu pristala v Mariboru. Vedno sem bila samostojna, nikdar nisem bila nikjer zaposlena, kar je že samo po sebi uspeh, kajne?
Zdaj se počutim kot ob koncu maratona. Ni bilo vedno preprosto, ker nisem vedela, kako naj izpeljem vse birokratske postopke. Umetniki so le redko tudi dobri birokrati, saj se nam zdi pomembneje, da se znamo izražati. Kljub temu mi je uspelo, da sem se tukaj uveljavila in da imam celo vrsto referenc. Vse moje kolege so gore papirjev le prestrašile.
V mestu imam majhno galerijo, spodaj ob Dravi, v najstarejši ulici, kjer je bila nekoč judovska četrt, preden so pregnali Jude.
Vsi ti stari zidovi se pogovarjajo z menoj in jaz jih poslušam. K meni prihaja veliko privržencev Alistarja Crowleya, morda zato, ker se je veliko ukvarjal s kabalo.
Na tem mestu vlada posebna energija, kakor na vsakem kraju, kjer so ljudje hodili mimo že tisočletja.
Vsakega 25. pripravim majhen happening. Vsem dušam tam zunaj pravim, le kaj čakate, leto gre h koncu, spremeniti moramo svoje energije in se znebiti vsega slabega.
Alenka, 26. Predavateljica političnih ved
Kdo je tvoj najljubši pisatelj?
Boris Pahor
Kateri dogodek v svojem življenju bi opisala kot mejnik?
Trenutek, ko sem prvič letela v ZDA, čisto sama. Nisem vedela, kaj me čaka, niti ene same telefonske številke nisem imela, ki bi jo lahko poklicala. Vedela sem, da se bo moje življenje spremenilo – pred tem sem imela res hudo leto -, ker sem bila prvič zares sama. Počutila sem se zelo majhno, po drugi strani pa tudi zelo močno. Bila sem čisto sama, nihče me ni poznal in tako sem lahko odkrivala, kdo sem. Počela sem le to, kar se mi je zljubilo. Če sem si zaželela sama v kino ali pa v parku brati knjigo, sem to pač storila. V Mariboru mi to nikdar ni uspelo; vedno nekdo nekaj hoče ali pričakuje od tebe. Veliko sem počela sama; rekla bi, da je to na meni pustilo pečat, ker sem bila prvič dovolj pogumna, da sem se ukvarjala sama s seboj in kdaj drugim tudi rekla “Ne”. Počutila sem se zares svobodno. Po tem je vse postalo bolj preprosto.
Kako si predstavljaš srečo?
Najpomembneje je, da si zadovoljen sam s seboj, in to 100 odstotno. Trenutki sreče so vselej drobni trenutki, se mi zdi. Tako kot pri planinarjenju ali v družini. Če bi me vprašal pred tremi leti, bi odgovorila: popoln partner, dobra služba, dovolj denarja in dva dopusta na leto.
Imaš življenjsko vodilo?
Živeti moraš v sedanjem trenutku, pa čeprav je za to potrebna dolgotrajna vaja.
Kaj ti je všeč v Mariboru?
Udobje majhnega mesta. Vedno veš, kam si namenjen. Mirno je, narava je blizu, kar je odlično za otroke. Zelo rada imam Piramido, predvsem, kadar sem na vrhu sama.
Igor, 35. Pesnik
Pred nekaj leti sem šel z nekaj prijatelji tukaj v Mariboru zvečer ven. Zavili smo v Poštno ulico, kjer smo se pri Bošnjaku in potem v lokalu Tildo’s grozljivo napili. Nato smo hodili po mestu in se pošteno opotekali. Na lepem smo se znašli pred neko izložbo in si ogledovali zimske jakne. Sam bi jo še kako potreboval, vendar nisem imel denarja. Pa smo si mislili, da je ura tri, nikjer nobenega policista, in lahko bi razbili šipo.
Poiskali smo granitne kocke in storili prav to. Ko se je sprožil alarm, so moji prijatelji pobegnili, ostal sem le še jaz, ker sem nujno hotel priti do tiste jakne. Vendar pa policija vendarle ni bila tako daleč in me je pri tem zasačila. To je bil najbolj mučen trenutek mojega življenja.
Vendar ima vse pozitivno plat. Tisto noč sem moral preživeti na policijski postaji in ko sem se počasi streznil, sem si prisegel, da nikdar več ne bom ušpičil česa podobnega in da se bom osredotočil le še na pisanje. To je bilo pred nekaj leti, zdaj pa dejansko živim od pisanja. Seveda ne v razkošju. Vedno pravim: umetnik živi le malenkost bolje od klošarja.
Žal se ne morem drugače izraziti. Moje kuhinjsko okno gleda neposredno na notranje dvoišče mestne uprave in kakor lahko vidite na fotografiji, je na tem dvorišču zelo zelo veliko patruljnih vozil.
Objave
