Dobri stari industrijski časi

Mestna četrt Melje je nekdaj predstavljala industrijsko gonilno silo mesta. Velike tekstilne tovarne, proizvodnja tovornjakov in tako dalje. Danes o vsem tem ni več ne duha ne sluha. Po razpadu Jugoslavije je tudi tukaj vse prav kmalu propadlo.

What’s in a name?

Kratek ekskurz v zgodovino imen. Prej so imela mesta tukaj nemška imena: Ptuj je bil Pettau, Ljubljana Laibach in Maribor, kot rečeno, Marburg. Ko pa se je sredi 19. stoletja razmahnilo narodnozavedno gibanje, je počasi prišlo do poslovenjenja vseh imen.

Ime Maribor naj bi predlagal slovenski pesnik Stanko Vraz. Pozneje se pojavi narodnozavedna pesem Lovra Tomana o Mariboru z naslovom Mar-I-Bor, kar pomeni nekaj takšnega kot: Vso srečo v boju.

Vse lepo in prav. Toda kako naj bi to ime zasidrali v glave ljudi? Bister poslovnež je preprosto naročil vrče z napisom Mar-i-bor in jih spravil v promet. Pa naj še kdo reče, da alkohol ni rešitev.

Disclaimer: Iskreno povedano nimam pojma, ali je šlo za vrče vode, mleka ali vina. Mislim pa, da je lahko šlo le za slednje, kajne?

Mariborcat

Stopnice smrti

Ko se spet enkrat naveličam pisalne mize, se odpravim vzdolž vinogradov proti Kamnici. Maribor hitro preide v vaško pokrajino: nepokošeni travniki in polja z nasadi jablan, vse je čudovito mirno. Tečem po stopnicah navzgor, vendar običajno pridem le do polovice 455-ih stopnic, pa mi že poide sapa in diham kot stara parna lokomotiva.

Nekoč mi vendarle uspe priti do vrha (bi bilo res preneumno, če mi ne bi). Tam te pod vodi dalje skozi gozd do cerkvice svete Barbare in Rozalije. Ta stoji na majhni vzpetinici sredi bukev in lip, za njo so vinogradi, ki segajo vse do doline. Leta 1682 je po mestu pustošila kuga. Prebivalci, ki so se je obvarovali, so se za preživetje zahvalili z božjo potjo skozi gozd in to malo lepo cerkvico. Kakšno delo, da so ves ta gradbeni material zvlekli sem gor. Res se nimam pravice pritoževati zaradi ubogih 455-ih stopnic. Sploh pa ne zaradi pisalne mize.

Bolj zeleno ne bo nikoli

Želja profesorja Vodnika

Vodnikova žena čaka na transplantacijo pljuč in zato je profesor ob 6:30 že tukaj gori pri kapelici, medtem ko Maribor spodaj še zeha in si zaspano mane oči.

Če srečaš ljudi, kot je profesor – ob času, ko se običajno le obrneš v postelji in še naprej sanjaš o mareličnih cmokih - potem motnje spanca niti niso tako slaba stvar.

Profesor Vodnik poučuje zgodovino na trgovski srednji šoli, vesel je, da me je spoznal, govori hitro, rad in v dobri nemščini.

Medtem ko sonce vzhaja in preganja meglene koprene nad bukovimi gozdovi, mi profesor Vodnik pripoveduje o sebi in svojem vsakdanjem življenju ter o tem, zakaj je prišel sem gor.

Vsako jutri vstane ob 4:20 uri. Umije se, pozajtrkuje, prebere časopis. Nato se po makadamski poti skozi vinograde in mešani gozd napoti do te kapelice. Moli zase in za 111 drugih ljudi, ki jim noge ne služijo več tako dobro.

Ta kraj ima dobro energijo, mi pove. To so vedeli že Kelti. Na tem mestu se ti uresničijo želje. Za sina neke znanke je Vodnik zmolil 700 molitev. Nenadoma je tumor v njegovi glavi izginil. Za svojo ženo je zmolil že prek 1000 molitev. Še vedno čaka na nova pljuča, vendar ji gre bolje, kot bi pričakovali. Še je živa. Dobre stvari terjajo svoj čas, pravi Vodnik. 

Preden se Vodnik stisne tik ob kovano ograjo kapelice in zašepeta svoje molitve Marijinemu kipu, mi pove še, naj ga ob priliki obiščem. Pokaže mi svojo hišo, spodaj v mestu. Stanuje v moji ulici. V hiši, kjer živi še danes, je bil celo rojen, ker se je njegova mama bala, da bi ji dojenčka v bolnici po pomoti zamenjali.

Vodnik se oklene železnih drogov in izpolni svojo nalogo. 30 minut traja, preden preda želje in upe 111 ljudi. Nato pozvoni pri zvončku na zadnji strani kapelice in s pohodnimi palicami odbrzi po makadamski poti v dolino.

Na robu prepada

O, ne! Nemški časnik Süddeutsche Zeitung danes piše o tem, kako se je evrski ljubljenček znašel na robu prepada: Euro-Liebling Slowenien am Abgrund. Besedilo Viktorie Großmann žal drži: Slovenija se dejansko spopada s številnimi težavami, odkar nima več jugoslovanskega trga delovne sile in odkar je pristopila k EU. Me pa jezi začetek besedila:

"Maribor v Sloveniji je bil še pred kratkim lepo mestece. Na vhodu v staro mestno jedro stoji pisan informacijski kiosk, koledar prireditev evropske prestolnice kulture 2012 je natrpan. Nakupovalne ulice pa so prazne. Prazne so tudi restavracije."

Da so nakupovalne ulice prazne? Pa restavracije tudi? Je morda hotela kaj kupiti v nedeljo in jesti ponoči? Pa še počitnice so. Kako prikladno. Besedilo pa je kljub temu vredno prebrati, že zgolj zaradi številk. Vendar upam, da mi do konca mojega bivanja tukaj še ne bo treba poročati o kakšni zaostritvi krize.