Vino in poezija

Na Ptuju se ravnokar odvija zanimiv festival: 25 pesnikov z vsega sveta bo nekaj dni predstavljalo svoja dela v tem malem mestu, na pretek pa bo tudi vina iz okoliške regije, glasbe in dobre hrane.

Ker se vse dogaja v majhnem in skoraj družinskem krogu, lahko brez težav pokramljate s pesniki. Najbolj zanimiva se mi je zdela japonska delegacija. Včeraj sta nastopila Ryochi Wago in Keijiro Suga, ki se oba ukvarjata s tematiko cunamija in posledične jedrske katastrofe.

Po branju sem se pogovarjal s Keijirom. Povedal je, da številni umetniki po katastrofi nekaj časa sploh niso mogli delati in da sploh niso videli smisla v umetnosti ter so morali najprej predelati ta šok. Malo me je spominjal na Adorna.

Festival bo trajal še do sobote. Kdor bo v bližini, ga mora nujno obiskati.  

Večer v Mariboru

Union proti Laškemu

To sta obe možnosti, ki jih imaš na voljo glede piva v Sloveniji. Seveda prodajajo še celo vrsto tujih zvarkov, ampak teh tokrat ne bom upošteval. Povedali so mi, da Union pijejo predvsem v glavnem mestu Ljubljani, medtem ko v Mariboru nad vrati vsakega bara visi izvezek Laškega. Precej zlahka gre po grlu, problem pa je, da le redko dobiš res ledeno hladno Laško – kar bi ob tej vročini moralo biti obvezno. Morda pa lahko kdo o tej težavi poroča pristojnim organom, da bodo ukrepali. Jaz bi jim bil zelo hvaležen.

O Zlatorogu, zaščitnem znaku Laškega piva, obstaja lepa zgodbica: Zlatorog je živel v čudoviti dolini skupaj z nekaj vilami, ki so skrbele za to, da je bilo vse lepo zeleno ter pomagale ljudem v stiski.

Vse je bilo lepo in prav.

Toda nedaleč od Zlatorogovega pravljičnega domovanja se je mlad lovec odločil, da ga bo ujel, mu odrezal zlate rogove in tako – po zaslugi svojega novega bogastva – za ženo dobil hčerko nekega premožnega moža.

V dolini je dejansko odkril Zlatoroga, ustrelil in ga zadel. V tem času je po tleh še ležal sneg in Zlatorogova kri je kapljala na mrzlo belino. Iz vsake kaplje je zrasla čarobna triglavska roža. Zlatorog je pojedel njene liste in glej, rana se mu je zacelila. Vendar pa je bil Zlatorog ves besen, tako da se je najprej maščeval lovcu, nato pa je s svojimi rogovi razdejal pobočja, tako da je nastala sedanja dolina pod Triglavom. Zlatorog je odpeljal s seboj svoje vile, izginil in nikdar več ga niso videli.  

Razen seveda na etiketi Laškega piva. Ob tej zgodbi vam je vsem verjetno že jasno, za katero pivo sem se odločil. Ko bi bilo vsaj enkrat za spremembo res hladno...

Iskanje jezera

Ime Marleybor sploh ni iz trte zvito. Tukaj že nekaj tednov nisem občutil niti kaplje dežja na koži, zato pa sonce vsak dan bolj žge in dnevi so topli še dolgo v noč.

Pravzaprav je vreme idealno za kopanje v jezeru ali bazenu. Ampak do sedaj žal še nisem našel nobene zadovoljive rešitve za svojo potrebo po vodi: na javnem kopališču Mariborski otok se drenja celotni Maribor, iz zvočnikov pa doni glasna glasba, kot da bi bili na Ibizi. V terme pa tudi ravno ne bi šel.

Krasno bi bilo, če bi se lahko okopal v kakšnem jezeru. Tukaj v bližini. Ima kdo kakšen nasvet?

STALAG XVIII D

Sence preteklosti: naletiš nanje, nenadoma se znajdeš pred njimi, na primer sredi industrijskega območja Melje: nekdanje nacistično taborišče za vojne ujetnike z imenom Stalag XVIII D, izpostava taborišča Stalag XVIII A v avstrijskem Wolfsbergu.

Taborišče so nacisti odprli 1. junija 1941, kmalu po prodoru na Balkan, ter kar na gola tla vrgli prvih 4046 ujetnikov. Čez eno leto jih je bilo že 11.444: Francozov, Britancev, Jugoslovanov, Rusov.

Nobenih sanitarij ni bilo, samo čisto majhna kuhinja in trije zdravniki za vso to množico. Ujetniki so umirali za tifusom ali pa jih je pobrala huda zima. Preživeli so morali kopati masovne grobove za preminule.

Malenkost polente

Tina mi je priporočila, da moram nujno obiskati bošnjaško restavracijo v Poštni ulici – to je mala, a prisrčna pešcona v Mariboru – in tam jesti poletno. Sicer nisem ravno navdušen nad polento, toda mislil sem si: what the hell. When in Maribor...

In tako se je polenta znašla pred menoj. Kakšna predjed neki. Ogromen kos: popečena polenta, lepo prelita s smetano in potresena z nastrganim dimljenim sirom.

Po prvih treh žlicah sem bil pravzaprav že sit, vendar me je zanimalo, koliko zmorem. Proti temu kupu polente nisem imel prav nobene možnosti za zmago.

Ko pride natakarica, da bi odnesla krožnik, in me pogleda kot vojnega dezerterja, ji rečem: "Saj je tega vendar dovolj za štiri!"

Natakarica se le prezirljivo nasmehne. "Pha," pravi, "jaz kar sama pojem celo porcijo!" Že mogoče, malo se ji to tudi pozna. Toda kakšne sklepe lahko potegnem iz opisane izkušnje? Naj natreniram svoj želodec ali priznam poraz in se vdam?

Old School

Rezidenčni pisatelj je trenutno nekoliko zdelan, toda ta konec tedna je hotel nujno v München, da bi obiskal dobrega prijatelja. Vlak je predrag, kaj šele letalo; poleg tega je že iz Maribora do letališča težko priti. Kaj pa zdaj?

Palec kvišku in na avtoštop. Že dolgo nisem štopal, pravzaprav že celo večnost ne. Ob devetih zjutraj sem se postavil na mariborski dovoz za avtocesto. Po desetih minutah sem si mislil, da me tu gotovo nihče ne bo vzel s seboj. Bi bilo bolje, če bi si najel avto?

Avtoštop je zelo dobra vaja v potrpljenju. Sploh ni tako slabo, če na nekaj čakaš. Samo stojiš, v rokah držiš karton z napisom in čakaš, medtem ko ti sonce vse bolj cvre možgane.

Toda nenadoma sem se znašel na poti. S seboj me je vzel inženir iz Maribora in mi pripovedoval o dobri preskrbljenosti s pitno vodo v Sloveniji. Drava s seboj prinese veliko podtalnice iz Avstrije, kjer je za razliko od Slovenije obilno deževalo.

Naslednji je bil prevoznik nevarnih snovi, ki mi je povedal to in ono o različnih določilih glede gašenja v različnih državah. Iskal je le nekoga, ki bi mu malo prisluhnil in to nalogo sem izvrstno opravil.

Še en avto je končal svojo pot in zamenjati sem moral vozilo. Tako sem spoznal mladega psihologa, ki se je vračal s pogreba svojega 21-letnega bratranca, poklicno pa se je ukvarjal s terapijo spolnih prestopnikov. Zanimiv tip. Storilci mu ne delajo težav, je dejal. Ko pa govori z žrtvami, se mu trga srce.

Vmes pa sem vedno znova čakal. Od časa do časa mi je kdo pokazal sredinec. Ali zaklical: “Hej, zajedalec! Zakaj si ne poiščeš službe?”

Na zadnjem počivališču pred Münchnom sem moral čakati tri ure. Tri ure iz življenja počivališča so lahko prav zanimive. Stalno prihajanje in odhajanje in po 180 minutah vidiš tako rekoč že vse tipe ljudi, kar jih obstaja.

Žal je bilo na poti veliko takšnih, ki so se vračali z dopusta. Avtomobile so imeli polne družinskih članov. Od časa do časa sem uzrl še kakšen prazen prostor poleg otroka na zadnjem sedežu. Seveda pa nihče ne želi, da bi poleg njegovega dediča sedel sumljiv štopar. To celo razumem.

Nato pa se je – neverjetno – pred menoj ustavil rdeč Porsche Boxster Spyder. "Si prepričan?" sem vprašal starejšega moškega, Berlinčana, ki že celo večnost živi v Münchnu.

Vse moje čakanje je bilo poplačano. Ko je prijazni gospod opazil, kako uživam v hitrosti, je pohodil pedal in tako sva se z 270 km/h odpeljala proti Münchnu.

Vse skupaj zdaj zveni, kot da sem hitro prišel na cilj, pa vendar sem na koncu od vrat do vrat potreboval 13 ur. Toda: you see more, you hear more. Mala pustolovščina za popestritev.