Vino, poezija in večnost

Dan lepih stavkov na Festivalu vina & poezije na Ptuju. Sodeloval sem na okrogli mizi o rezidenčnih programih za pisatelje in se sam sebi zdel povsem nepomemben spričo vseh teh avtorjev, ki so objavili že marsikatero knjigo. Zato pa je moja štipendija bistveno daljša, ha! Veliko rezidenčnih štipendij traja pičle štiri tedne – toliko sem potreboval le zato, da sem se orientiral, da sem iz sistema izločil vse, kar mi je kradlo pozornost, kar pomeni, da sem pojedel, popil in pogledal vse, kar je bilo novega. (Saj ne pravim, da mi je res uspelo odkriti vse novosti).

Med temi avtorji je bil tudi Nikola Madžirov (mislim, da iz Makedonije). Nikola je pravzaprav govoril le v podobah, njegovi prispevki k razpravi so spominjali na zasanjane odlomke iz knjig.

Nikola je očitno že marsikje bil, pripovedoval je o številnih rezidenčnih bivanjih, o ključih, ki jih na koncu vedno obdrži, da se lažje spominja časa, ki ga je nekje preživel. Govoril je o sreči preseljevanja iz kraja v kraj, pri čemer mi je segel v srce z izjavo: “Nomadism is about reflection, not accumulation”, je dejal Nikola. 

Pozneje sem se še malo pogovarjal z Alešem Štegrom (seveda, ob dveh kozarčkih vina, kako pa?). Aleš je pesnik in eden izmed najbolj znanih slovenskih intelektualcev. Poleg tega je Aleš soodgovoren za to, da sem štipendijo prejel prav jaz.
Vprašal sem ga, ali se lahko v bližnji prihodnosti v miru dobiva. Rad bi izvedel kaj več o njegovem delu. “Seveda,” je dejal. “Bova kaj pojedla, popila, potem pa se bova pogovarjala o večnosti”.

I like that.

Vino in poezija

Na Ptuju se ravnokar odvija zanimiv festival: 25 pesnikov z vsega sveta bo nekaj dni predstavljalo svoja dela v tem malem mestu, na pretek pa bo tudi vina iz okoliške regije, glasbe in dobre hrane.

Ker se vse dogaja v majhnem in skoraj družinskem krogu, lahko brez težav pokramljate s pesniki. Najbolj zanimiva se mi je zdela japonska delegacija. Včeraj sta nastopila Ryochi Wago in Keijiro Suga, ki se oba ukvarjata s tematiko cunamija in posledične jedrske katastrofe.

Po branju sem se pogovarjal s Keijirom. Povedal je, da številni umetniki po katastrofi nekaj časa sploh niso mogli delati in da sploh niso videli smisla v umetnosti ter so morali najprej predelati ta šok. Malo me je spominjal na Adorna.

Festival bo trajal še do sobote. Kdor bo v bližini, ga mora nujno obiskati.  

Večer v Mariboru

Union proti Laškemu

To sta obe možnosti, ki jih imaš na voljo glede piva v Sloveniji. Seveda prodajajo še celo vrsto tujih zvarkov, ampak teh tokrat ne bom upošteval. Povedali so mi, da Union pijejo predvsem v glavnem mestu Ljubljani, medtem ko v Mariboru nad vrati vsakega bara visi izvezek Laškega. Precej zlahka gre po grlu, problem pa je, da le redko dobiš res ledeno hladno Laško – kar bi ob tej vročini moralo biti obvezno. Morda pa lahko kdo o tej težavi poroča pristojnim organom, da bodo ukrepali. Jaz bi jim bil zelo hvaležen.

O Zlatorogu, zaščitnem znaku Laškega piva, obstaja lepa zgodbica: Zlatorog je živel v čudoviti dolini skupaj z nekaj vilami, ki so skrbele za to, da je bilo vse lepo zeleno ter pomagale ljudem v stiski.

Vse je bilo lepo in prav.

Toda nedaleč od Zlatorogovega pravljičnega domovanja se je mlad lovec odločil, da ga bo ujel, mu odrezal zlate rogove in tako – po zaslugi svojega novega bogastva – za ženo dobil hčerko nekega premožnega moža.

V dolini je dejansko odkril Zlatoroga, ustrelil in ga zadel. V tem času je po tleh še ležal sneg in Zlatorogova kri je kapljala na mrzlo belino. Iz vsake kaplje je zrasla čarobna triglavska roža. Zlatorog je pojedel njene liste in glej, rana se mu je zacelila. Vendar pa je bil Zlatorog ves besen, tako da se je najprej maščeval lovcu, nato pa je s svojimi rogovi razdejal pobočja, tako da je nastala sedanja dolina pod Triglavom. Zlatorog je odpeljal s seboj svoje vile, izginil in nikdar več ga niso videli.  

Razen seveda na etiketi Laškega piva. Ob tej zgodbi vam je vsem verjetno že jasno, za katero pivo sem se odločil. Ko bi bilo vsaj enkrat za spremembo res hladno...

Iskanje jezera

Ime Marleybor sploh ni iz trte zvito. Tukaj že nekaj tednov nisem občutil niti kaplje dežja na koži, zato pa sonce vsak dan bolj žge in dnevi so topli še dolgo v noč.

Pravzaprav je vreme idealno za kopanje v jezeru ali bazenu. Ampak do sedaj žal še nisem našel nobene zadovoljive rešitve za svojo potrebo po vodi: na javnem kopališču Mariborski otok se drenja celotni Maribor, iz zvočnikov pa doni glasna glasba, kot da bi bili na Ibizi. V terme pa tudi ravno ne bi šel.

Krasno bi bilo, če bi se lahko okopal v kakšnem jezeru. Tukaj v bližini. Ima kdo kakšen nasvet?

STALAG XVIII D

Sence preteklosti: naletiš nanje, nenadoma se znajdeš pred njimi, na primer sredi industrijskega območja Melje: nekdanje nacistično taborišče za vojne ujetnike z imenom Stalag XVIII D, izpostava taborišča Stalag XVIII A v avstrijskem Wolfsbergu.

Taborišče so nacisti odprli 1. junija 1941, kmalu po prodoru na Balkan, ter kar na gola tla vrgli prvih 4046 ujetnikov. Čez eno leto jih je bilo že 11.444: Francozov, Britancev, Jugoslovanov, Rusov.

Nobenih sanitarij ni bilo, samo čisto majhna kuhinja in trije zdravniki za vso to množico. Ujetniki so umirali za tifusom ali pa jih je pobrala huda zima. Preživeli so morali kopati masovne grobove za preminule.

Malenkost polente

Tina mi je priporočila, da moram nujno obiskati bošnjaško restavracijo v Poštni ulici – to je mala, a prisrčna pešcona v Mariboru – in tam jesti poletno. Sicer nisem ravno navdušen nad polento, toda mislil sem si: what the hell. When in Maribor...

In tako se je polenta znašla pred menoj. Kakšna predjed neki. Ogromen kos: popečena polenta, lepo prelita s smetano in potresena z nastrganim dimljenim sirom.

Po prvih treh žlicah sem bil pravzaprav že sit, vendar me je zanimalo, koliko zmorem. Proti temu kupu polente nisem imel prav nobene možnosti za zmago.

Ko pride natakarica, da bi odnesla krožnik, in me pogleda kot vojnega dezerterja, ji rečem: "Saj je tega vendar dovolj za štiri!"

Natakarica se le prezirljivo nasmehne. "Pha," pravi, "jaz kar sama pojem celo porcijo!" Že mogoče, malo se ji to tudi pozna. Toda kakšne sklepe lahko potegnem iz opisane izkušnje? Naj natreniram svoj želodec ali priznam poraz in se vdam?