Road Trip – II. del

Po kratkem skoku v Trst (lepa, starajoča se dama) sva se s polnimi trebuhi pašte vrnila čez mejo v Slovenijo in sicer na Primorsko, kjer sva morala v popolni temi iskati pot po čisto ozkih cestah.

Pojma nisva imela, kje naj bi prenočila, a sva vendarle našla prenočišče: v neki hiši, ki je stara 400 let in so jo preuredili v hostel. Staro zidovje v kraju po imenu Pliskovica se nama je sprva zdelo zelo šarmantno.

Ponoči pa so prišli komarji. In sicer tako številčno, da sem se počutil, kot bi bil v Pearl Harbourju – komarji so bili japonski kamikaze.

Niti za hip nisva mogla zaspati. Samo premetavala sva se in čakala na sončni vzhod. Nato pa sva šla hitro na plano in se sprehodila po vasi in predstavljal sem si, kako bi bilo, če bi tukaj podedoval hišo kakšnega neznanega sorodnika, se preselil v to mirno okolico, kjer je vsaka zgradba in vsak vrt preraščen z vinsko trto. Zamisel se mi sploh ni zdela tako slaba, vendar sem prepričan, da nimam nobenih oddaljenih slovenskih sorodnikov.

Kljub pomanjkanju spanca: čudovita pokrajina z vasmi, ki izstopajo iz nepredirnega gozda, na obzorju gore in en sam vinograd, vinograd, vinograd. Komaj kaj turistov, zato je bilo vse najino, sveži zrak in ozke, kamnite uličice. Na koncu sva tako pozabila celo na komarje.

Road Trip

Z najboljšo prijateljico na svetu sva se podala na pot proti zahodu. Najela sva avto, da bi si nekoliko ogledala to deželo, ki je velika približno toliko kot moja draga zvezna dežela Hessen, ob tem pa ima toliko gozdov, da sta bolj zeleni le še Švedska in Norveška.

Komaj sva se mimo Pohorja odpravila proti Ljubljani, že je morala najboljša prijateljica na svetu – seveda – na stranišče. Pa tako hitro in brez zapletov sva se vozila po avtocesti. No torej, dol z avoceste, odcep za Trojane, kjer je vabil smerokaz, na katerem je bil narisan poln krožnik ogromnih krofov.

Naj vam povem, da še nikdar nisem bil tako vesel bioloških potreb svoje prijateljice (kako bo vesela, ko bo to prebrala). Nenačrtovano sva naletela prav na najbolj znamenito pekarno krofov v Sloveniji, ob kateri se ustavljajo kolone avtobusov, da se založijo s celimi zaboji tega z marmelado polnjenega cvrtja.

Mislim, da je njihov sloves upravičen. Sam sebi sem se zdel kot otrok, ki za rojstni dan dobi neverjetno veliko torto. Krofi so bogato polnjeni z borovničevo ali marelično marmelado ali pa z vanilijevo kremo. Najboljši krofi, kar sem jih kdaj jedel. V Nemčiji jim pravimo “Berliner”, tukaj pa se seveda imenujejo krofi!

To be continued...

Kratek premor

Ker se trenutno potepam po Nemčiji, se na blogu sedaj tako rekoč nič ne dogaja. Danes zvečer bom v Berlinu, kjer mi bo Nemški svet za kulturo podelil novinarsko nagrado s področja kulture in politike “Journalistenpreis Kultur & Politik” Še en razlog za praznovanje.

Naslednji teden pa bom nadaljeval s poročili iz lepega Maribora.

Nemška nagrada za najboljšo radijsko oddajo

Uro in pol sem trepetal, na koncu pa vendarle ostal praznih rok. Bil sem nominiran za nemško nagrado za najboljšo radijsko oddajo - Deutschen Radiopreis 2012 v kategoriji “Najboljša reportaža”. Nagrado je nato dobila zgodba o Gadafiju in bil sem res vesel, ko je bilo napetega pričakovanja konec. Vse dotlej namreč od samega razburjenja nisem mogel ničesar pojesti in komajda sem lahko izustil kakšno besedico, pa čeprav je za mojo mizo sedel tako priznan gost, kot je nekdanji nemški predsednik Weizsäcker.

Star je že 92 let, potrebuje dve palici in dva slušna naparata, še vedno pa hoče spoštljivo vstati, kadarkoli pozdravlja kakšno damo – dobra stara šola. Vendar pa je tudi govor v čast nagrajencu prebral kar dvakrat. Na srečo si ga ni nihče drznil prekiniti.

Tudi Robbie Williams je bil tam in je ženske spravil skorajda v nezavest; pred dvorano je gostom pot kazala rdeča preproga. Tudi sam sem se sprehodil po njej, vendar me začuda nihče ni želel fotografirati.

Pravzaprav je šlo za nenavadno prireditev. Zelo razkošno, približno 1000 gostov, veliko znanih osebnosti, vse skupaj pa sta v živo prenašala radio in televizija. Na koncu pa je šlo samo zato, da so se ljudje lepo zabavali. Nagrajenci so bili na koncu precej nepomembni; nominirancem pa niso povrnili ne stroškov potovanja ne hotela. Kar je zelo žalostno. Škoda pa je tudi, da nisem mogel imeti govora, ki sem si ga pripravil. Mogoče naslednjič.

Clinton, Mandela in jaz

Največja znamenitost Maribora je: stara trta. Menda najstarejša trta na svetu, ki še obrodi. Vsaj tako piše v Guinessovi knjigi rekordov.

Grozdje sorte žametovka ali modra kavčina raste vzdolž pergole na južnem delu stavb v bližini Drave. Trto lahko vidimo že na mestnih vedutah iz leta 1657 in 1681. V pripadajoči stavbi najdete majhen muzej, vinoteko in sedež Slovenskega reda vitezov vina – to ime pa ni kar tako.

Trta zdaj privablja številne turiste, predvsem spomladi, ko jo obrezujejo, in jeseni ob trgatvi. V 80ih letih je bil prizor povsem drugačen in trta je že skoraj uvela.

Vsako leto oberejo 35-60 kg grozdja, iz katerega lahko naredijo kakšnih 100 stekleničic po 0,25 l, ki jih župan uporablja v protokolarne namene. To pomeni, da tega izvrstnega napitka ne morete kupiti, le podarijo vam ga lahko. Tako kot Billu Clintonu ali Nelsonu Mandeli. Se sprašujem, ali bo rezidenčni pisatelj do naslednje polnitve že toliko znan, da bo prav tako prejel to prestižno darilo. Potem bi moje ime končno stalo ob Clintonovem in Mandelovem. Vsaj v Mariboru.

Hitler v Mariboru

Hitlerjevo hlepenje po ozemlju in oblasti ga je aprila 1941 privedlo do tega, da je Nemčiji priključil severni del Slovenije. Celo osebno se je pripeljal v Maribor, edino mesto na Balkanu, kamor si je upal priti. Izpod tresočih se brčic je zakričal: “Naredite mi to deželo spet nemško!”

Nemci, ki so po poslovenjenju še ostali v njem, so priključitev sprva pozdravili, nato pa so meščani kaj kmalu opazili, da so se nacisti najprej lotili kulture, si podvrgli vse ustanove, zadušili življenje in poskusili izničiti vsakršno kulturno dejavnost.

Sledil je teror, izgnanstvo in internacije, običajni prijemi nacistov. Številni Slovenci so padli v osvobodilnem boju proti nemškemu okupatorju. In prav tem je posvečen “Spomenik narodno osvobodilnega boja”. V njegovo vznožje so vtisnjeni časopisni izrezki, nešteta imena vseh tistih, ki so jih nacisti ubili. Imena so bila objavljena v tedanjih časnikih, da bi vsi vedeli, kakšna je cena za to, če razmišljaš z lastno glavo.

Vedno znova sem pretresen, kako neizmerno je bilo trpljenje, ki ga je drugim prizadejala nacistična Nemčija. V šoli se preprosto ne učimo o prav vseh deželah, ki se jih je hotel Hitler polastiti, o odzivih prebivalstva, o njihovem uporu in žrtvah. Tematika je tako kompleksna, da bi lahko celotno življenje posvetil temu, da bi spoznaval vse zgodbe vseh vpleteni strani.

Brazde v predsobi

Danes je eden tistih presnetih dni, ko prav zares ne vem, kaj bi počel sam s seboj. Odprl sem prenosnik, ga zaprl, odprl, zaprl. Toliko časa sem hodil po predsobi, da so se v pod zarisale brazde. Nato sem hodil gor in dol po vseh treh sobah svojega stanovanja. Pomil sem posodo, pospravil stanovanje, opral perilo. Nisem hotel ven, a tudi notri nisem hotel ostati. Preveč nemiren sem bil, da bi bral, preveč utrujen, da bi se lotil športa.

Pojma nimam, od kod se vzamejo takšni dnevi; že zjutraj so tu, ko odprem oči in nemudoma vem, da bo dan zanič. Bolje bi bilo, če bi ostal kar lepo v postelji in lebdel nekje med sanjami in budnostjo.

Naposled sem vendarle sedel k svoji knjigi, prebral nekaj strani in se prijel za glavo: le kakšen poden sem napisal? Rokopis sem hitro potisnil v predal. Hodil gor in dol. Nato sem vendarle odšel ven, v park, kjer je pravkar ponehal dež, sedel sem ob enega izmed treh ribnikov, okušal vonj po smrekah, bukvah in jelšah ter s suhim kruhom hranil račke in želve. To me je začuda pomirilo, skoraj hipnotiziralo. Svetla točka v sicer mrakobnem dnevu.