Vse poti …

... prej ali slej vodijo prek Glavnega trga. Leži med starim mestnim jedrom in bregom Drave, imenovanim Lent.

Tu na levi strani fotografije je kužno znamenje Josefa Stauba, ki so ga leta 1680 postavili v spomin na izbruh in vse žrtve kuge v Mariboru in okolici.

Stari vodni stolp

Ta biser na bregu reke Drave pod starim mestnim jedrom je nekdanji vodni stolp. Zgradili so ga leta 1555, dandanes pa lahko na njegovem kamnitem pročelju prepoznamo še nekaj strelnih lin. Zdaj je v utrdbi vinska klet s slovenskimi vini, kjer lahko brezdelne urice prijetno preživiš neposredno ob vodi in v zavetju vrbe žalujke, opazuješ Dravo in njen počasni tok ter pozabiš na čas.

Praznik stare trte

Povsod po mestu stojijo lesene stojnice, na njih je vse polno jabolk. Ljudje se ustavljajo, vzamejo jabolko in odidejo dalje proti bregu Drave, na Lent, kjer so nekoč pristajali flosarji, si oddahnili in se oskrbeli z zalogami.

Pri stari trti ljudje sedijo ob vodi, nastavljajo obraze zlatemu jesenskemu soncu, morda se bodo pozneje odpravili še na kratek izlet z ladjo.

Do 30. septembra bo potekal festival stare trte; zadnjo nedeljo v septembru vsako leto poteka trgatev stare trte, hkrati okronajo še vinsko kraljico in vse mesto praznuje.

Avtorji in akrobati

Ponovno sem se vrnil v Maribor, kajti program Prestolnice kulture se je ob koncu poletnih počitnic ponovno razživel. Koledar je tako natrpan, da sploh ne vem, katerih prireditev naj se najprej udeležim.

Včeraj je bila odločitev lahka. V viteški dvorani Pokrajinskega muzeja (čudovit prostor s kipi in in stropnimi freskami) je potekal pogovor z Dragom Jančarjem, enem izmed najbolj znanih in produktivnih slovenskih avtorjev.

Avtorja, ki je bil rojen v Mariboru, sem poznal že prej in sicer po izredno inteligentnem eseju, ki ga je napisal o Mariboru: “Mesto, njegove meje in kreativnost”. V tem eseju Jančar med drugim opisuje, kako je premik meje v 20. stoletju vplival na mesto in njegove prebivalce, kako se je ta razvoj zrcalil v kreativno mislečih ljudeh in kako pomembno je, da ne pozabimo lekcij, ki nas jih je naučila zgodovina.

Bom na kratko citiral:

"Če ne vemo, kdo smo bili, kaj se nam je zgodilo, kako smo se motili in kako pogosto smo blodili po socialnih, kulturnih in zgodovinskih labirintih, potem nikakor nismo zmožni govoriti o prihodnosti. Zgodovina ni le magistra vitae, temveč tudi magistra mortis, kakor je zapisal slovenski esejist Iztok Simoniti. Če se želimo osvoboditi svoje zgodovine in njenih slepih ulic, moramo zgodovino najprej dodobra spoznati." (prevod iz nemščine op.prev.)

Nato sem odšel še na Glavni trg, kjer je pod milim nebom nastopala umetniška skupina "Companhina Erva Daninha". Sodobna portugalska cirkuška skupina si je zadala cilj, da v svoji predstavi s pomočjo akrobatike razmišlja o diktaturah.

Road Trip – II. del

Po kratkem skoku v Trst (lepa, starajoča se dama) sva se s polnimi trebuhi pašte vrnila čez mejo v Slovenijo in sicer na Primorsko, kjer sva morala v popolni temi iskati pot po čisto ozkih cestah.

Pojma nisva imela, kje naj bi prenočila, a sva vendarle našla prenočišče: v neki hiši, ki je stara 400 let in so jo preuredili v hostel. Staro zidovje v kraju po imenu Pliskovica se nama je sprva zdelo zelo šarmantno.

Ponoči pa so prišli komarji. In sicer tako številčno, da sem se počutil, kot bi bil v Pearl Harbourju – komarji so bili japonski kamikaze.

Niti za hip nisva mogla zaspati. Samo premetavala sva se in čakala na sončni vzhod. Nato pa sva šla hitro na plano in se sprehodila po vasi in predstavljal sem si, kako bi bilo, če bi tukaj podedoval hišo kakšnega neznanega sorodnika, se preselil v to mirno okolico, kjer je vsaka zgradba in vsak vrt preraščen z vinsko trto. Zamisel se mi sploh ni zdela tako slaba, vendar sem prepričan, da nimam nobenih oddaljenih slovenskih sorodnikov.

Kljub pomanjkanju spanca: čudovita pokrajina z vasmi, ki izstopajo iz nepredirnega gozda, na obzorju gore in en sam vinograd, vinograd, vinograd. Komaj kaj turistov, zato je bilo vse najino, sveži zrak in ozke, kamnite uličice. Na koncu sva tako pozabila celo na komarje.

Road Trip

Z najboljšo prijateljico na svetu sva se podala na pot proti zahodu. Najela sva avto, da bi si nekoliko ogledala to deželo, ki je velika približno toliko kot moja draga zvezna dežela Hessen, ob tem pa ima toliko gozdov, da sta bolj zeleni le še Švedska in Norveška.

Komaj sva se mimo Pohorja odpravila proti Ljubljani, že je morala najboljša prijateljica na svetu – seveda – na stranišče. Pa tako hitro in brez zapletov sva se vozila po avtocesti. No torej, dol z avoceste, odcep za Trojane, kjer je vabil smerokaz, na katerem je bil narisan poln krožnik ogromnih krofov.

Naj vam povem, da še nikdar nisem bil tako vesel bioloških potreb svoje prijateljice (kako bo vesela, ko bo to prebrala). Nenačrtovano sva naletela prav na najbolj znamenito pekarno krofov v Sloveniji, ob kateri se ustavljajo kolone avtobusov, da se založijo s celimi zaboji tega z marmelado polnjenega cvrtja.

Mislim, da je njihov sloves upravičen. Sam sebi sem se zdel kot otrok, ki za rojstni dan dobi neverjetno veliko torto. Krofi so bogato polnjeni z borovničevo ali marelično marmelado ali pa z vanilijevo kremo. Najboljši krofi, kar sem jih kdaj jedel. V Nemčiji jim pravimo “Berliner”, tukaj pa se seveda imenujejo krofi!

To be continued...

Kratek premor

Ker se trenutno potepam po Nemčiji, se na blogu sedaj tako rekoč nič ne dogaja. Danes zvečer bom v Berlinu, kjer mi bo Nemški svet za kulturo podelil novinarsko nagrado s področja kulture in politike “Journalistenpreis Kultur & Politik” Še en razlog za praznovanje.

Naslednji teden pa bom nadaljeval s poročili iz lepega Maribora.