Ko je še sijalo sonce, ravno nisem imel denarja. Kljub temu sem hotel v Nemčijo, kakorkoli že. V Meljah sem se navsezgodaj postavil ob avtocesto, vendar se v nekdanji industrijski coni še nihče ni prebudil, stroji še niso zazehali in dimnik še ni pokadil prve cigarete. Melje je že dolgo izumrlo, njegovi nekdanji prebivalci pa še živijo in si verjetno pripovedujejo zgodbe o dobrih starih časih, ko je pivo po opravljenem delu še enkrat lepše steklo po grlu.
Že dolgo nisem štopal. Spričo schengenske meje sem optimistično mislil, da me bo že kdo nemudoma vzel s seboj. Kje pa. Kar dolgo sem stal. Po 15 minutah sem prvič pomislil, da bi najel avto, ter na svojo kreditno kartico, katere številko bi uslužbenec z zelenim suknjičem vtipkal v računalnik. Le zakaj sicer obstajajo dolgovi? Za prav takšne primere!
Na koncu je prevladala skopost in tako sem vztrajal ob avtocesti. Minilo je še 15 minut in še nadaljnjih 15, potem pa je vendarle nekdo ustavil in me vzel s seboj na pot proti Avstriji. Vinogradi so na levi in desni kar bežali mimo, inženir mi je pripovedoval o dobri pitni vodi v Mariboru, kljub dolgotrajni vročini je Drava prinesla kar nekaj deževnice iz Avstrije.
Odložil me je na neki bencinski črpalki. Zagledal sem trgovino Hofer, odšel do nje in kupil zavitek fluorescentnih flomastrov. V neonsko zeleni barvi sem napisal, hm, kaj sem pravzaprav napisal? Mislim, da sem napisal Linz, od koder sem želel priti dalje do Passaua in po avtocesti A3 do Frankfurta. Na zemljevidu je to povsem ravna črta.
Čez pet minut sem bil spet na poti – šlo je hitreje, kot sem si mislil – z nekim moškim iz Zgornje Avstrije, ki je želel le poslušalca. Izpolnil sem mu željo in prisluhnil njegovemu referatu o pravilih za transport nevarnega tovora.
Kaj pa potem? Potem pa sem stal. Obtičal sem na nekem predalpskem avtocestnem križišču. Okrog mene so avtomobili drveli v vse smeri, eni na Hrvaško, drugi v Turčijo, nihče pa ni hotel tja, kamor sem hotel jaz. Sem pa zato zdaj dobro poznal razlike med madžarskimi in nemškimi zakoni na področju gašenja.
Namestil sem se pod tablo bencinske črpalke in v rokah držal napis. Čakal sem. Čakal sem res dolgo. Kolikokrat to še počnemo? Da zares čakamo. Brez knjige v roki in predvsem brez obsesivnega pogledovanja na telefon, ki ga potegnemo iz žepa kot moderno različico revolverja, s katerim smo se oborožili v boju proti grozeči nevarnosti samote. Svet je poln obrazov, obsijanih z migetavim sojem zaslona.
Čakanje je vaja v potrpljenju. In res, treba se je uriti v tej prav zares asketski veščini. Pozabil sem že, kako nizek je moj tolerančni prag, ko gre za postavanje na istem mestu. Treba se je preprosto spopasti s časom, ki počasi teče mimo tebe.
Sonce me je žgalo v teme, stalo je povsem navpično in svcrlo še zadnjo senco. V mislih sem se sprehajal ob Ljubljanici, vonj po čevapčičih in marihuani je vel nekje v zraku, visoko kot mornar v razgledni košari. Pri Tromostovju bi rad nekaj popil, a se še nisem odločil za lokal, nato vržem kovanec, pri Mačku popijem Laško in na televizijskem zaslonu v kotu gledam glasbene videospote iz 80ih let.
Na bencinski črpalki mi nekdo potrobi in me prebudi iz misli. “Hej, zajedalec,” je zakliče voznik. “Poišči si službo.” In se odpelje s svojim BMWjem, kakšna škoda, sem pomislil, s tem bi hitro napredoval.
Pravzaprav mi je postavanje in bolščanje predse ravnokar postalo všeč, saj sem začel opažati stvari, za katere sem bil prej slep, ker se le redko nahajam na krajih, ki so namenjeni le kratkemu postanku na poti. Na počivališčih, na primer. Na predalpskem avtocestnem križišču, na primer. Medtem ko sem stal tam z neonsko zelenim napisom na kartonu, so se ljudje pretakali skozi ta kraj kot ribe v dveh nasprotnih tokovih: otroci, mladostniki, odrasli, upokojenci, zdravi, bolni, suhi, športni, debeli. Z brki in brez brk. V trenirkah, v oblekah. S sončnimi očali in brez. Slovenci, Nemci, Hrvati, Turki, Albanci, Bošnjaki, Madžari, Angleži, Nizozemci. BMWji, Audiji, Volkswagni, Fiati, Hyundaji. Ljudje pojedo zrezek ali čokoladico. Se prepirajo, ljubijo, olajšajo na stranišču, nato vselej pridejo ven z zadovoljnim pogledom, na avtocesti so zadrževali seč, dokler je le šlo.
Tri ure sem čakal in se v mislih sprehajal. Obiskal sem evropsko idejo, to brezmejno svobodo, ki jo danes jemljemo kot nekaj povsem samoumevnega, oglasil sem se pri Dragu Jančarju in se strinjal z njim, da
moramo odprto sobivati s svojimi človeškimi, jezikovnimi, kulturnimi in ustvarjalnimi razlikami. Pozneje sem pozvonil še pri Samuelu Beckettu, da bi mu predstavil svoj pogled na stvari, vendar ga žal ni bilo doma.
Naposled se je pred menoj vendarle ustavil nekdo, ki je bil namenjen v München. Sploh nisem hotel vstopiti, nisem hotel več plavati s tokom, nikakor nisem hotel biti več del tega pretakanja sem in tja med delom in dopustom, med ločitvami in porokami, vojno in mirom, rojstvi in pogrebi.
Objave
