Obalni biser

Ker se trenutno v prestolnici kulture ne dogaja nič posebnega, sem se za vikend s prijateljem odpravil v Piran, ki leži ob (kratki) slovenski obali in ga vsi proglašajo za biser: mesto leži na rtu, ki sega globoko v morje, prepredajo pa ga ozke ulice s številnimi restavracijami, ki gledajo na morje. Žal to vedo tudi mnogi turisti, ki jih dovažajo sem s polnimi avtobusi, tako da Piran deluje kot muzej na prostem. Osupljivo je predvsem število japonskih turistov, ki so si Piran izbrali za slikarski motiv, tako da jih je mogoče videti na različnih kotičkih po mestu, kako sedijo za svojim slikarskim stojalom. Saj razumem, Piran je res lep. Morda celo preveč lep, tako kot Blejsko jezero.

Poplave

V nedeljo sem še sedel s prijateljem spodaj pri vodnem stolpu ob Dravi, ko je bila ta še lenobna kot vedno. Včeraj pa je sploh nisem prepoznal: rjav, deroč tok, ki je medtem že poplavil obsežna območja Slovenije in sprožil plazove. Neko mesto je celo povsem odrezano od sveta, reševalci so na delu.

Brez besed

Slovenski Goethe

Pravzaprav sem hotel že ves čas napisati kaj o Francetu Prešernu, a nekako nisem prišel do tega. Prešerna v Sloveniji častijo kot Goetheja v Nemčiji. Ko je bil še živ, je bila zadeva povsem drugačna. Kakor se pogosto rado zgodi.

Prešeren (1800-1849) je večino svojega življenja delal v odvetniški pisarni v Ljubljani. Poleg tega se je posvečal liriki, pogosto v sklopu porajajoče se narodne zavesti. V času, ko je bila nemščina še lingua franca, je Prešeren postavil nova merila za pesnjenje v slovenskem jeziku. Pa vendar so ob izidu prodali le 30 izvodov njegovega osrednjega dela, "Poezij".

Prešeren je bil pijanec in babjek, pesnil pa je med drugim tudi zaradi neuslišane ljubezni. Ko je osamljen in zagrenjen umrl zaradi ciroze jeter, gotovo ni upal na to, da se bo lepega dne znašel v kanonu slovenske literature. Pa vendar se je zgodilo prav to. Vrh tega pa Slovenci sedmo kitico njegove pesmi “Zdravljica” pojejo kot svojo državno himno: 

“Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan!
Ko rojak prost bo vsak,
ne vrag, ne sosed bo mejak!”

Casino bourgeois

V nekdanjem kazinu (škoda, da ne služi več svojemu namenu) so odprli lepo razstavo o tukajšnjem meščanstvu med obema vojnama. Kar nekaj zanimivih informacij, slik in spominskih predmetov boste našli, kot na primer žepno lekarno na tretji fotografiji. Tudi sam še nikdar nisem slišal za kaj podobnega.

Blejsko jezero

Ko se takole voziš po Sloveniji in se sprašuješ, kje so vsi turisti, ti Blejsko jezero odgovori: Tukaj!

Jezero je samo po sebi čudovito, še toplo, toda skoraj vsa obrežna sprehajalna pot je zagrajena, promet se drenja skozi ozke ulice in para živce. Občutek imaš, da so vsi turisti, ki so obiskali Slovenijo, prav zdaj tukaj ob tem jezeru, ki je bilo nekdaj poletna rezienca jugoslovanske kraljeve družine. Še prej pa se je nekdo domislil, da bi jezero izpraznili, da bi prišli do gline na njegovem dnu, iz katere bi se dalo izdelovati opeko.

Očitno iz tega načrta ni bilo nič, namesto tega pa so celotno jezero obdali s hoteli, toplicami in restavracijami. To pomeni, da moraš nekoliko pripreti oči in si zatisniti ušesa, da odmisliš turiste in hrup in se prestaviš nekaj stoletji v preteklost. Šele tedaj lahko zares občutiš to jezero.

Domovina*

Pred mojim oknom se v vetru ziblje omorika, broščevo rjave kostanjeve liste nosi po zraku, sonce žari kromirano oranžno, listje naletava na tla in čaka na otroke, da negotovih korakov zabrodijo po njem.

Iz svojega stanovanju ob Mestnem parku vidim, kako vstopa v mesto, priklonim se in rečem: Dober dan, gospa jesen.

Rad sem v njeni družbi, gledam skozi okno, medtem ko sonce vsako jutro izžge meglo, sedim ob oknu kot nekdaj moja babica. Vsak dan je sedela ob oknu v nekem drugem mestu, v drugi deželi, v nekem drugem duhu.

Mnogo let je sedela ob oknu, njen mož – moj dedek – je umrl, pogrešala ga je in mu mahala, ko je prihajal z dela, pogrešala je njegovo gradbeniško spretnost, ko je na podstat iz črnega kruha vešče naložil velikodušno nadstropje skute in streho iz češnjeve marmelade.

Tako dolgo je čakala, da se bo vrnila v Nemčijo, v staro domovino, v glavi je imela kovčke ves čas spakirane, ime je šepetala sama pri sebi, ko v kazenskem taborišču v Sibiriji pozimi ni imela druge hrane kot usnje lastnih čevljev.

Nekoč, Alice, ji je dejal oče, bova odšla nazaj v domovino. Nekoč bova spet tam, kamor sodiva.

Kljub lakoti in žeji, kljub mrazu, ušem in stalnim žaljitvam, kaznim in umirajočim ženskam – je bilo tako.

Nekega dne sva se ob oknu njene kuhinje pogovarjala ob koščku Napoleonove torte o trenutku prestopa meje iz ene ideje v drugo. Tisto, kar naj bi bilo nekaj najlepšega, namreč prihod domov po vsem tem čakanju, ju je umestilo v neki vmesni prostor, ki ga nikdar ni več zapustila. “Veš,” mi je dejala, “v Nemčiji mi ni bilo z rožicami postlano.” V Nemčiji je bila nemškutarska zalega, izdajalka – v Nemčiji, svoji domovini, po kateri je toliko let hrepenela in ki si jo je v svoji mentalni slikanici predstavljala v najlepših barvah mavrice – pa je bila Rusinja.

Na koncu je sedela ob oknu in gledala dol na dolgo ulico, po kateri je prej hodila, in si želela, da bi okrog vogala prišel njen mož Richard in ji pomahal, da bi vsaj skupaj hrepenela po svoji domovini.

Kar strese me ob misli, ob misli na osamljenost moje babice ob koncu njenega življenja, ko osamljenost najbolj boli. Obleči si moram jakno, da me bo zaščitila pred mrazom, pomislim, potem pa lahko grem ven, uživam v jeseni, če že babica ne more več. Nikdar več ne bova šla skupaj na sprehod, misel je ledenomrzla kot bližajoča se zima.

Zaklenem stanovanjska vrata, kakor sem za seboj zaklenil že marsikateri prostor v življenju, odidem v Mestni park, skozi kostanjev drevored, predstavljam si, da drevesa dvigajo veje v krošnjo.

30-krat sem se selil, kar pomeni 30 različnih ključev v 14 mestih na 3 celinah. Nekatere ključe še imam, nekatere sem izgubil, nekatere vrgel proč. Vsi ti prostori, vsi so bili nekdaj novi, preden sem si tam uredil bivališče ali na vrat na nos odpotoval.
Za vsakogar s tako številnimi ključi je domovina neobičajen koncept. Predstavlja orientacijo v prostoru, bunker za zaščito pred tujino.

Ali domovine ne spoznamo najbolje prav v tujini? Ko primerjaš, marsikaj jasneje vidiš. In le kako lahko govorim o domovini, ko pa sem svoje sidro vrgel že na tolikih krajih svetovnega morja? Nemška beseda “Heimat” – domovina, ne pozna množine, pravi slovarski diktator Duden.

Mimo restavracije pri Treh ribnikih. Tukaj so nekdaj Turki oblegali mesto in skoraj bi bilo konec domovine Slovencev.

Hitro napredujem, sredi vinogradov. Pod mojimi stopali škreblja pesek, povesim glavo in mislim na ljudi, ki so na teh poteh sredi druge svetovne vojne hrepeneli po domovini, ljudi, ki se jim ni bilo treba spraševati, kaj naj bi domovina bila. Imeli so povsem druge probleme.

Če se spomnim Herderja, potem je domovina kraj, kjer mi nikomur ni treba ničesar pojasnjevati. Če pa se naslonim na Rusa Sinavskega, potem domovina ni geografski pojem. Nosiš jo v sebi, je zapisal.

Zgoraj pri kapelici se usedem na kamnite stopnice in opazujem mesto, ki mi pravkar nudi azil. Ali lahko dobiš novo domovino, tako da njene podobe na koncu življenja prve priplavajo na površje jezera spomina?

V Mariboru sem prekratko za kaj takšnega, mi pravi izkušnja begunca, pa vendar je pet mesecev kar dovolj dolgo, da sem videl ljudi v smehu in joku, da sem preklel dež in ljubil sonce, da sem pil vino in videl, kako se daljšajo sence in kako je jesen zamenjala poletje. Po enem dnevu morda dobiš okus nekega mesta, vendar ta ostane plehek in neoprijemljiv. Njegova prava podoba se razvija le počasi, iz ure v uro.

Levo, na vzhodu leži Melje, nekdanja domovina tovarn in delavcev. Naravnost je judovska četrt, pred njo privez za splavarje, ki so se vselej ustavili le za kratek azil. Na drugi strani Drave so Kitajci, daleč od svoje domovne in nekje med vso to zmešnjavo hiš z rdečimi strehami gruče najstnikov čakajo na svoj startni strel, ko iščejo neko novo vzdušje.

Nekdaj je bila domovina še trden pojem. Vsakdo je vedel, kje je. Nato je prišla industrializacija, urbanizacija in z mobilnostjo tudi izkoreninjenje človeka, začenši z romantiko, ki iz domovine šele ustvari hrepenenje. Beseda domovina se ti res kar stopi v ustih. Zveni tako udobno, pred oči ti prikliče podobo dobrih starih časov, ne glede na to, ali so ti res bili tako dobri.

Slovenski griči me spominjajo na Taunus, od koder prihajam. Geometrija te pokrajine mi vselej vliva občutek domačnosti, nekje globoko v notranjosti, pa čeprav je vonj mesta, ceste in gozda drugačen. Morda le tu in tam manjka kakšna molekula, a vendar je vonj dovolj izrazit, da ga lahko slepo okušam.

Še enkrat se ozrem proti Pohorju, spomnim se na grobove v temnih bukovih gozdovih, pomislim na grob svoje babice, ki se je prebila in preživela Stalina, zato da lahko ob tej kapelici mislim pustim prosto pot. Le kaj bi ona porekla na moje številne prošnje za azil, moje selitve, mojo nestanovitnost?

Ne vem. Jaz pa bi ji rekel: Babi, to je moje zavarovanje pred pozabo. Vsaka selitev mi izostri misli in čute in moje življenje deli na bolj pregledne odseke. Vedno znova si moram urejati nove prostore, da mi ne bi postalo preveč udobno.

Morda bi potem rekla: na ta način se ne boš nikoli počutil doma.
Že mogoče, bi priznal. Morda pa, morda pa bo nekoč vendarle obstaja neka množina.

*Besedilo, napisano za branje v Ljubljani.