Telovadna legenda Štukelj

Tega bi pa rad poznal: Leona Štuklja, slovensko telovadno legendo z nedvomno razgibanim življenjem: vsega skupaj je dosegel 20 medalj, od tega tri zlate na olimpijskih igrah v Parizu (1924) in Amsterdamu (1928), srebrno pa ob koncu kariere leta 1936 v Berlinu. Nato je delal kot sodnik, po drugi svetovni vojni pa tega ni smel več, saj ni bil na strani Titovih partizanov.

Do svoje (izredno) visoke starosti je bil Štukelj čil in je lahko še pri 90 letih naredil stojo na rokah iz sedečega položaja. Vsem nam je lahko za zgled.

Leta 1996 je bil kot najstarejši živeči prejemnik olimpijske medalje častni gost olimpiade v Atlanti, kjer je lahkotno in poskočno stekel po tekaški progi, pa čeprav je imel že skoraj 100 let. Menda je imel rad vino, kar je morda nadaljnji razlog, zakaj imajo Slovenci tega telovadca tako radi.

Obalni biser

Ker se trenutno v prestolnici kulture ne dogaja nič posebnega, sem se za vikend s prijateljem odpravil v Piran, ki leži ob (kratki) slovenski obali in ga vsi proglašajo za biser: mesto leži na rtu, ki sega globoko v morje, prepredajo pa ga ozke ulice s številnimi restavracijami, ki gledajo na morje. Žal to vedo tudi mnogi turisti, ki jih dovažajo sem s polnimi avtobusi, tako da Piran deluje kot muzej na prostem. Osupljivo je predvsem število japonskih turistov, ki so si Piran izbrali za slikarski motiv, tako da jih je mogoče videti na različnih kotičkih po mestu, kako sedijo za svojim slikarskim stojalom. Saj razumem, Piran je res lep. Morda celo preveč lep, tako kot Blejsko jezero.

Poplave

V nedeljo sem še sedel s prijateljem spodaj pri vodnem stolpu ob Dravi, ko je bila ta še lenobna kot vedno. Včeraj pa je sploh nisem prepoznal: rjav, deroč tok, ki je medtem že poplavil obsežna območja Slovenije in sprožil plazove. Neko mesto je celo povsem odrezano od sveta, reševalci so na delu.

Brez besed

Slovenski Goethe

Pravzaprav sem hotel že ves čas napisati kaj o Francetu Prešernu, a nekako nisem prišel do tega. Prešerna v Sloveniji častijo kot Goetheja v Nemčiji. Ko je bil še živ, je bila zadeva povsem drugačna. Kakor se pogosto rado zgodi.

Prešeren (1800-1849) je večino svojega življenja delal v odvetniški pisarni v Ljubljani. Poleg tega se je posvečal liriki, pogosto v sklopu porajajoče se narodne zavesti. V času, ko je bila nemščina še lingua franca, je Prešeren postavil nova merila za pesnjenje v slovenskem jeziku. Pa vendar so ob izidu prodali le 30 izvodov njegovega osrednjega dela, "Poezij".

Prešeren je bil pijanec in babjek, pesnil pa je med drugim tudi zaradi neuslišane ljubezni. Ko je osamljen in zagrenjen umrl zaradi ciroze jeter, gotovo ni upal na to, da se bo lepega dne znašel v kanonu slovenske literature. Pa vendar se je zgodilo prav to. Vrh tega pa Slovenci sedmo kitico njegove pesmi “Zdravljica” pojejo kot svojo državno himno: 

“Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan!
Ko rojak prost bo vsak,
ne vrag, ne sosed bo mejak!”

Casino bourgeois

V nekdanjem kazinu (škoda, da ne služi več svojemu namenu) so odprli lepo razstavo o tukajšnjem meščanstvu med obema vojnama. Kar nekaj zanimivih informacij, slik in spominskih predmetov boste našli, kot na primer žepno lekarno na tretji fotografiji. Tudi sam še nikdar nisem slišal za kaj podobnega.

Blejsko jezero

Ko se takole voziš po Sloveniji in se sprašuješ, kje so vsi turisti, ti Blejsko jezero odgovori: Tukaj!

Jezero je samo po sebi čudovito, še toplo, toda skoraj vsa obrežna sprehajalna pot je zagrajena, promet se drenja skozi ozke ulice in para živce. Občutek imaš, da so vsi turisti, ki so obiskali Slovenijo, prav zdaj tukaj ob tem jezeru, ki je bilo nekdaj poletna rezienca jugoslovanske kraljeve družine. Še prej pa se je nekdo domislil, da bi jezero izpraznili, da bi prišli do gline na njegovem dnu, iz katere bi se dalo izdelovati opeko.

Očitno iz tega načrta ni bilo nič, namesto tega pa so celotno jezero obdali s hoteli, toplicami in restavracijami. To pomeni, da moraš nekoliko pripreti oči in si zatisniti ušesa, da odmisliš turiste in hrup in se prestaviš nekaj stoletji v preteklost. Šele tedaj lahko zares občutiš to jezero.