Florijanov spomenik v Mariboru.
ponedeljek, 19. november 2012
ponedeljek, 12. november 2012
Tatovi koles
Ojoj, kako mi je to neprijetno. Izredno prijazni tukajšnji profesor germanistike mi je posodil svoje kolo, da si ne bi od stalne hoje obrusil podplatov. Posodil mi je res dobro gorsko kolo. Iz Berlina sem posebej zato prinesel svojo ključavnico, ker so se mi tukajšnje zdele nekoliko prešibke (zaradi česar sem si mislil, da tu očitno nimajo težav s krajo koles). Kako sem se motil. V soboto je izginilo. Nekdo mi je pred fitnesom lepo preščipnil verigo s kleščami.
Celotna katastrofa pa mi je na koncu prinesla vsaj to, da sem imel prvič opravka s slovensko policijo. Ko sem nemudoma poklical (morda bi vendarle lahko ujeli tatu), policija reče, ja, pridemo do vas. Vendar niso povedali, kdaj. Po 45 minutah neuspešnega čakanja sem sam odšel na policijsko postajo.
Tam sem moral spet čakati. Na koncu sta prišla dva policista in naredila zapisnik. Vendar sta mi ob tem ves čas dala vedeti, da mislita, da sem zločinec kar jaz sam. Nekako vzhodnjaško sem se počutil. Na hitro sta hotela še preveriti, kje vse sem že bil, in zadostoval je že en sam klic, da sta izvedela, da sem pred dvema mesecema prenočeval v nekem hotelu v Jeruzalemu, majhnem kraju vzhodno od Maribora. Zdelo se mi je srhljivo.
Tako to je. Skrajno neprijetno. Če kdo torej kje v bližini vidi rdeče-belo gorsko kolo znamke Vertiec …
Celotna katastrofa pa mi je na koncu prinesla vsaj to, da sem imel prvič opravka s slovensko policijo. Ko sem nemudoma poklical (morda bi vendarle lahko ujeli tatu), policija reče, ja, pridemo do vas. Vendar niso povedali, kdaj. Po 45 minutah neuspešnega čakanja sem sam odšel na policijsko postajo.
Tam sem moral spet čakati. Na koncu sta prišla dva policista in naredila zapisnik. Vendar sta mi ob tem ves čas dala vedeti, da mislita, da sem zločinec kar jaz sam. Nekako vzhodnjaško sem se počutil. Na hitro sta hotela še preveriti, kje vse sem že bil, in zadostoval je že en sam klic, da sta izvedela, da sem pred dvema mesecema prenočeval v nekem hotelu v Jeruzalemu, majhnem kraju vzhodno od Maribora. Zdelo se mi je srhljivo.
Tako to je. Skrajno neprijetno. Če kdo torej kje v bližini vidi rdeče-belo gorsko kolo znamke Vertiec …
Tri barve – Rumena
Medtem ko se je v Nemčiji jesensko listje že poslovilo (kakor mi je prišlo na uho), se tukaj še vedno oklepa vej. Čudovito.
Modri Maribor
Tradicionalno temu prazniku rečejo tudi martinovanje. Pravzaprav bi ga morali praznovati v nedeljo, 11. novembra, toda ker morajo ljudje v ponedeljek v službo, so praznovali že kar v petek: od desete ure dopoldne so po mestu donele poskočnice in ljudje so se zgrinjali okrog stojnic z vinom in hrano.Mariborčani pravijo: “Tudi če koga celo leto nisi videl, ga boš tukaj vsekakor srečal.”
Vzdušje je bilo seveda razposajeno. Le kako pa naj bi bilo drugače, če gre za kolektivno popivanje? Seveda je bila to tudi priložnost za izredno iskrene pogovore s Slovenci; vendar pa se še trudim, da bi iz svojega (zelo zamegljenega) spomina izbrskal podrobnosti teh pogovorov.
petek, 9. november 2012
Profesor Vodnik in imperialistične sanje (more)*
Nekaj kostanjev nižje po ulici stanuje profesor Vodnik, kot smreka vitek mož, ki je že mnoga leta vpleten v zgodovinsko razmerje s Habsburžani.
“Kar vstopite,” mi reče, “kar vstopite,” in na široko odpre hrastova vrata. “Dobrodošli na avstroogrskem veleposlaništvu.”
Vodnik se smehlja kot otrok v Disneylandu. Pogled mu bega od stene do stene, od tal proti stropu in premerja prostor, ki ga je 40 let opremljal s spominki propadlega imperija, z bodali, noži, puškami, odlikovanji, likalniki (že samo teh je 25) in izvezenimi slikami, ki v blagu proslavljajo prvo svetovno vojno.
Vodnik in očala na njegovem nosu skačejo od enega kosa do drugega, tu potegne bodalo iz nožnice, tam si na prsih podrži odlikovanje, dvigne likalnik in ga prime z obema rokama, da bi ponazoril, kako težko je lito železo. Ustnice se mu lesketajo in skoraj drhtijo, ko pripoveduje, da včasih sanja imperialistične sanje, odeva svoje misli v zlato Habsburžanov in podobe vojaških parad, premenitih dam in gospodov, ob tem pa mu v ušesih nežno pozvanjajo Mahlerjeve “Pesmi potujočega pomočnika”.
Ja, pravi Vodnik, lepo bi bilo, in potone v misli na prav tako potonjen čas. Franc Jožef, ta pa je še imel pokončno držo, ko bi vsaj bilo še danes tako, še reče in zavzdihne.
Nato mu žena s sabljo poči pisani zgodovinski balon in reče: Igor, tvoje sanje so se spremenile v nočno moro, ne pozabi tega.
Zapustim Vodnikovo časovno kapsulo in odidem v mesto. Po glavi se mi motajo podobe propadlih imperijev. Pod nogami čutim mariborski tlakovec, na vogalih ponekod visijo umetelno okrašene table z imeni ulic. Pravzaprav so vse to kažipoti skozi zgodovino tega kraja.
Grem mimo Maistrovega trga, junak kraljuje pred gimnazijo, le kostanj poleg njega je še višji. Odidem na Trg svobode, zavijem v Partizansko ulico, v Ulico 17. julija, prečkam Titov in grem prek Kidričevega trga, vzdolž ulice Osvobodilne fronte in proletarskih brigad, zavijem in se vrnem prek trga Leona Štuklja. V Mariboru je 699 trgov, ulic, poti in uličic in ko vdihavaš sezname njihovih imen ter jih kronološko razporediš, dobiš malo, površno in zelo kratko zgodovino nekega mesta.
Industrijska ulica, Ulica 10. oktobra, Jevtičeva. Vsako ime je spomin na pretekli čas, na preteklo idejo, na dogodek, ki je kazal pot v prihodnost. Ne da bi opazili, stalno tekamo sredi te zgodovine, sprehajamo se po muzeju misli.
Na levem bregu Drave se ulice zgrinjajo v staro mestno jedro, ki se zdi kot sveže naličeno. Dolge tedne se sprehajam po njem in si mislim: lepo. Nato pa se mi začnejo misli dolgočasiti od same lepote in iščejo zgodovino, ki, kakor piše Iztok Simoniti, ni le učiteljica življenja, temveč tudi smrti. Pod debelimi obliži se skrivajo rane menjave lastništva in vojn, tu se še zmagoslavno smehljajo Habsburžani, Kraljevina SHS, nacisti in Tito. Zdaj pa je Slovenija le Slovenija, najstnica med zgodovinskimi državnimi tvorbami.
Vodnik pa nima smisla za mladenke, raje ima starejše in zrelejše dame. Zato je prekolesaril celotno domovino, vseskozi na lovu za kakšnim novim koščkom svoje zgodovinske sreče. Dodobra je spoznal Franca Jožefa, pa svojo drago Sisi, tudi brata in celotno spremstvo.
Ko se zgodovna odvija v sedanjem trenutku, se vedno zdi nadvse odmaknjena. Morda je to posledica tega bežnega obdobja miru, ki ga uživam že vse svoje življenje. Videl sem, kako je padel berlinski zid, kako se je razdrobila Sovjetska zveza, kako je divjala vojna na Balkanu, pa na Bližnjem Vzhodu, v Iraku in Afganistanu. Vse sem videl – ne pa tudi doživel. Ni mi bilo treba v uniformi oditi na bojišče v tujini ali na domačih tleh. Zgodovina je naredila napako, za katero sem ji nadvse hvaležen.
Bo vse to obstalo? se sprašujem na poti domov, ko grem spet mimo gimnazije. Šolarji posedajo na klopicah poleg generala Maistra, smejejo se, kadijo, spogledujejo in malicajo.
Morda bo kdo izmed njih čez 50 let sedel na kakšnem uradu za poimenovanje ulic in bo razmišljal, kateri dogodki si zaslužijo, da jih pribijejo na kakšen nov (ali star) ulični vogal. Morda bi se domislil Ulice 26. februarja, Ulice junaka Kopanička ali Ulice rešitve. Dogodkov, ki si jih še niti ne predstavljamo.
Čez nekaj dni se sprehajam po parku, pod krošnjami kostanjev poskušam razmišljati o minljivosti idej in o našem trednem prepričanju, da bo vse ostalo tako, kot je.
Zavijem in se sprehajam vzdolž hrastov, srečam Vodnika z dvema psičkoma, ki bevskata in kažeta zobe, velika pa sta kot dva mačka.
Dober dan, reče gospod Vodnik, kako vam gre? Če bi imel klobuk, bi ga privzdignil.
Kar dobro, rečem, in pobožam mala dva, ki me hočega ugrizniti, kar je nekoliko smešno, glede na to, kako drobne zobke imata.
Kako jima je pa ime?, vprašam Vodnika.
A & O, reče in ko vidi, da se sprašujem, kakšno ime je to, mi Vodnik z nasmehom na svojih lesketajočih se ustnicah pojasni: “To sta slovenski začetnici Avstrije in Ogrske.”
Vse je vedno drugače, toda nekatere stvari ostajajo enake in ko bo sedanjost postala zgodovina, me morda ne bo več tukaj.
*Besedilo je bilo napisano za literarni večer v Ljubljani.
“Kar vstopite,” mi reče, “kar vstopite,” in na široko odpre hrastova vrata. “Dobrodošli na avstroogrskem veleposlaništvu.”
Vodnik se smehlja kot otrok v Disneylandu. Pogled mu bega od stene do stene, od tal proti stropu in premerja prostor, ki ga je 40 let opremljal s spominki propadlega imperija, z bodali, noži, puškami, odlikovanji, likalniki (že samo teh je 25) in izvezenimi slikami, ki v blagu proslavljajo prvo svetovno vojno.
Vodnik in očala na njegovem nosu skačejo od enega kosa do drugega, tu potegne bodalo iz nožnice, tam si na prsih podrži odlikovanje, dvigne likalnik in ga prime z obema rokama, da bi ponazoril, kako težko je lito železo. Ustnice se mu lesketajo in skoraj drhtijo, ko pripoveduje, da včasih sanja imperialistične sanje, odeva svoje misli v zlato Habsburžanov in podobe vojaških parad, premenitih dam in gospodov, ob tem pa mu v ušesih nežno pozvanjajo Mahlerjeve “Pesmi potujočega pomočnika”.
Ja, pravi Vodnik, lepo bi bilo, in potone v misli na prav tako potonjen čas. Franc Jožef, ta pa je še imel pokončno držo, ko bi vsaj bilo še danes tako, še reče in zavzdihne.
Nato mu žena s sabljo poči pisani zgodovinski balon in reče: Igor, tvoje sanje so se spremenile v nočno moro, ne pozabi tega.
Zapustim Vodnikovo časovno kapsulo in odidem v mesto. Po glavi se mi motajo podobe propadlih imperijev. Pod nogami čutim mariborski tlakovec, na vogalih ponekod visijo umetelno okrašene table z imeni ulic. Pravzaprav so vse to kažipoti skozi zgodovino tega kraja.
Grem mimo Maistrovega trga, junak kraljuje pred gimnazijo, le kostanj poleg njega je še višji. Odidem na Trg svobode, zavijem v Partizansko ulico, v Ulico 17. julija, prečkam Titov in grem prek Kidričevega trga, vzdolž ulice Osvobodilne fronte in proletarskih brigad, zavijem in se vrnem prek trga Leona Štuklja. V Mariboru je 699 trgov, ulic, poti in uličic in ko vdihavaš sezname njihovih imen ter jih kronološko razporediš, dobiš malo, površno in zelo kratko zgodovino nekega mesta.
Industrijska ulica, Ulica 10. oktobra, Jevtičeva. Vsako ime je spomin na pretekli čas, na preteklo idejo, na dogodek, ki je kazal pot v prihodnost. Ne da bi opazili, stalno tekamo sredi te zgodovine, sprehajamo se po muzeju misli.
Na levem bregu Drave se ulice zgrinjajo v staro mestno jedro, ki se zdi kot sveže naličeno. Dolge tedne se sprehajam po njem in si mislim: lepo. Nato pa se mi začnejo misli dolgočasiti od same lepote in iščejo zgodovino, ki, kakor piše Iztok Simoniti, ni le učiteljica življenja, temveč tudi smrti. Pod debelimi obliži se skrivajo rane menjave lastništva in vojn, tu se še zmagoslavno smehljajo Habsburžani, Kraljevina SHS, nacisti in Tito. Zdaj pa je Slovenija le Slovenija, najstnica med zgodovinskimi državnimi tvorbami.
Vodnik pa nima smisla za mladenke, raje ima starejše in zrelejše dame. Zato je prekolesaril celotno domovino, vseskozi na lovu za kakšnim novim koščkom svoje zgodovinske sreče. Dodobra je spoznal Franca Jožefa, pa svojo drago Sisi, tudi brata in celotno spremstvo.
Ko se zgodovna odvija v sedanjem trenutku, se vedno zdi nadvse odmaknjena. Morda je to posledica tega bežnega obdobja miru, ki ga uživam že vse svoje življenje. Videl sem, kako je padel berlinski zid, kako se je razdrobila Sovjetska zveza, kako je divjala vojna na Balkanu, pa na Bližnjem Vzhodu, v Iraku in Afganistanu. Vse sem videl – ne pa tudi doživel. Ni mi bilo treba v uniformi oditi na bojišče v tujini ali na domačih tleh. Zgodovina je naredila napako, za katero sem ji nadvse hvaležen.
Bo vse to obstalo? se sprašujem na poti domov, ko grem spet mimo gimnazije. Šolarji posedajo na klopicah poleg generala Maistra, smejejo se, kadijo, spogledujejo in malicajo.
Morda bo kdo izmed njih čez 50 let sedel na kakšnem uradu za poimenovanje ulic in bo razmišljal, kateri dogodki si zaslužijo, da jih pribijejo na kakšen nov (ali star) ulični vogal. Morda bi se domislil Ulice 26. februarja, Ulice junaka Kopanička ali Ulice rešitve. Dogodkov, ki si jih še niti ne predstavljamo.
Čez nekaj dni se sprehajam po parku, pod krošnjami kostanjev poskušam razmišljati o minljivosti idej in o našem trednem prepričanju, da bo vse ostalo tako, kot je.
Zavijem in se sprehajam vzdolž hrastov, srečam Vodnika z dvema psičkoma, ki bevskata in kažeta zobe, velika pa sta kot dva mačka.
Dober dan, reče gospod Vodnik, kako vam gre? Če bi imel klobuk, bi ga privzdignil.
Kar dobro, rečem, in pobožam mala dva, ki me hočega ugrizniti, kar je nekoliko smešno, glede na to, kako drobne zobke imata.
Kako jima je pa ime?, vprašam Vodnika.
A & O, reče in ko vidi, da se sprašujem, kakšno ime je to, mi Vodnik z nasmehom na svojih lesketajočih se ustnicah pojasni: “To sta slovenski začetnici Avstrije in Ogrske.”
Vse je vedno drugače, toda nekatere stvari ostajajo enake in ko bo sedanjost postala zgodovina, me morda ne bo več tukaj.
*Besedilo je bilo napisano za literarni večer v Ljubljani.
četrtek, 8. november 2012
Bliža se konec
Podobno kot jesen se počasi izteka tudi moj čas tukaj v Mariboru. Decembra bom spet v Nemčiji; ravnokar se pripravljam na dve branji in izbiram teme, o katerih bi moral še nujno pisati, preden zapustim to lepo mesto.
In medtem ko premetavam svoje papirje, se sprašujem, ali ima morda kdo od vas še kakšno zamisel, o čem bi še nujno moral spregovoriti. Če imate kakšen predlog, kar na dan z besedo.
In medtem ko premetavam svoje papirje, se sprašujem, ali ima morda kdo od vas še kakšno zamisel, o čem bi še nujno moral spregovoriti. Če imate kakšen predlog, kar na dan z besedo.
sreda, 7. november 2012
Telovadna legenda Štukelj
Do svoje (izredno) visoke starosti je bil Štukelj čil in je lahko še pri 90 letih naredil stojo na rokah iz sedečega položaja. Vsem nam je lahko za zgled.
Leta 1996 je bil kot najstarejši živeči prejemnik olimpijske medalje častni gost olimpiade v Atlanti, kjer je lahkotno in poskočno stekel po tekaški progi, pa čeprav je imel že skoraj 100 let. Menda je imel rad vino, kar je morda nadaljnji razlog, zakaj imajo Slovenci tega telovadca tako radi.
Naročite se na:
Objave (Atom)
Objave
