Ko se Roman Leljak ob sedmih zjutraj odpravlja na pot, nad gozdovi še leži nepredirna megla. S svojim Citroenom (in menoj) je na poti v Državni arhiv v Ljubljani, 120 km od Maribora.
Leljakovi sivi lasje so predeljeni s prečko, ima prijazen pogled. Nekdaj je bil član hrvaške tajne službe, zdaj pa je svobodni pisatelj in v Državnem arhivu išče dokumente iz časa od1945 do1955, ker želi sestaviti seznam vseh izgnanih Nemcev.
"Uradno se je gotovilo o 9000 izgnanih,” mi Leljak pove med vožnjo s Citroenom po gričevnati pokrajini. “Moje raziskave pa kažejo, da je šlo za več kot 15.000 ljudi.” Čez pol ure Leljak vstopi v Državni arhiv, v tako imenovano Gruberjevo palačo, rumeno baročno stavbo iz 18. stoletja.
Leljak sede v čitalnico in vklopi Canonov čitalnik mikrofilmov. Pravi čudež je, mi pove, da lahko pregleduje te dokumente. UDBA je namreč uničila vse dokumente iz tega časa. Vendar le tiste, ki so jih hranili na papirju. Na mikrofilme so očitno pozabili.
Leljak prihaja sem štirikrat na teden, beleži si imena izgnanih in odgovornih ter podrobno preučuje zgodovinske zapise.
“Zdaj je pravi čas za takšne raziskave,” mi pove. “Vlada mi je naklonjena.” Predhodni direktor arhiva mu je menda preprečeval dostop do dokumentov.
Zgoraj popoldne Leljak zaključi z delom: danes je na dveh mikrofilmih pregledal 8000 dokumentov. Na koncu ga boli hrbet in oči se mu solzijo.
Njegovo zadnjo knjigo, “Teharske žive rane”, so prodali v 30.000 izvodih. Za slovenski knjižni trg je to osupljiva številka. “Zanimanje je izredno,” pove Leljak. Njegova naslednja knjiga naj bi izšlja prihodnjo pomlad.
Leljakovi sivi lasje so predeljeni s prečko, ima prijazen pogled. Nekdaj je bil član hrvaške tajne službe, zdaj pa je svobodni pisatelj in v Državnem arhivu išče dokumente iz časa od1945 do1955, ker želi sestaviti seznam vseh izgnanih Nemcev.
"Uradno se je gotovilo o 9000 izgnanih,” mi Leljak pove med vožnjo s Citroenom po gričevnati pokrajini. “Moje raziskave pa kažejo, da je šlo za več kot 15.000 ljudi.” Čez pol ure Leljak vstopi v Državni arhiv, v tako imenovano Gruberjevo palačo, rumeno baročno stavbo iz 18. stoletja.
Leljak sede v čitalnico in vklopi Canonov čitalnik mikrofilmov. Pravi čudež je, mi pove, da lahko pregleduje te dokumente. UDBA je namreč uničila vse dokumente iz tega časa. Vendar le tiste, ki so jih hranili na papirju. Na mikrofilme so očitno pozabili.
Leljak prihaja sem štirikrat na teden, beleži si imena izgnanih in odgovornih ter podrobno preučuje zgodovinske zapise.
“Zdaj je pravi čas za takšne raziskave,” mi pove. “Vlada mi je naklonjena.” Predhodni direktor arhiva mu je menda preprečeval dostop do dokumentov.
Zgoraj popoldne Leljak zaključi z delom: danes je na dveh mikrofilmih pregledal 8000 dokumentov. Na koncu ga boli hrbet in oči se mu solzijo.
Njegovo zadnjo knjigo, “Teharske žive rane”, so prodali v 30.000 izvodih. Za slovenski knjižni trg je to osupljiva številka. “Zanimanje je izredno,” pove Leljak. Njegova naslednja knjiga naj bi izšlja prihodnjo pomlad.
Objave
0 komentarji:
Objavite komentar