Avgustovsko čtivo

Kako čudovito je, če imaš na razpolago toliko časa in se končno lahko spet posvetiš knjigam. Najbolje je, če jih bereš kar več hkrati in počez.

Naj naštejem, kaj vse sem prebiral v avgustu. Mogoče se bo pa še kdo navdušil nad katerim izmed naslovov:

"Uspeh" Liona Feuchtwangerja. Čudovit portret ali bolje rečeno psihogram münchenske in bavarske družbe v 20ih letih, ko se je že porajal nacizem. Ta knjiga me je jezikovno in slogovno navdihnila. Na novinarski šoli so nas učili, naj se za vsako ceno izogibamo pridevnikom. Feuchtwanger pa mi je pokazal, kako se jih pravilno uporablja.

"Mojster in Margareta" Mihaila Bulgakova. Nadrealistični maraton po Stalinovi Moskvi, ob katerem se vprašaš, ali avtor morda ni zaužil preveč LSDja. Bulgakov z obilicijo domišljije, filozofsko in zavajajoče opisuje, kako hudič v podobi profesorja Volanda prispe v Moskvo in si podvrže mesto in njegove prebivalce. Klasik ruske književnosti.

"Zgodba nekega Nemca" Sebastiana Haffnerja. Če kdo meni, da so se nacisti pojavili kar čez noč in si prisvojili oblast, mora prebrati Haffnerjeve zelo osebne spomine na leta 1914-1933. Pravzaprav bi jih moral prebrati vsakdo, saj nudijo dober vpogled v dogajanje, ki je šele omogočilo vzpon nacistov. Nadvse bister avtor, čudovit slog.

"Z božjim blagoslovom v pekel. Tridesetletna vojna" Hansa Christiana Hufa. Knjiga je napisana kot nekakšna televizijska reportaža, vendar je nadvse informativna in prav strašno je, kakšne apokaliptične razmere so vladale v teh vojnah. In vse to v imenu Gospodovem.

"V senci tvojih kril" Jochena Klepperja. Odlomki iz Klepperjevih dnevnikov od 1932 do1942. Ne spomim se, kdaj sem nazadnje bral knjigo, ki bi me bolj potrla. Ob pogledu na nacistični prevzem oblasti se Klepper takoj zave, da ga ne čaka nič dobrega, kajti poročen je z Judinjo. Nacistični zakon o pisateljih mu prepove opravljanje njegove poklicne dejavnosti, vendar on vseeno nadaljuje s pisanjem, toda vse, prav vse gre po zlu, dokler se z družino ne odloči za skupni samomor.

"Prvi Nemci" S. Fischer-Fabiana. Natančna in zabavna zgodovina Germanov.

"Marburg" Rudolfa Pertasseka. Zgodovina mesta Maribor. Ogromno številk, branje mogoče le po odsekih.

"The Art of Fiction" Johna Gardnerja. Standardno delo o pisanju. Na trenutke precej teoretsko, pa vendar vsebuje marsikateri dober nasvet.

"100 najbolj priljubljenih nemških pesmi", ki jih je izdal Dirk Ippen. Tako rekoč prav tako standardno delo: Goethe, Mörike, Heine.

"Zbrane pesmi" Ingeborg Bachmann. Preprosto čudovito. Obvezno čtivo!

""V črnini cvetijo najlepše barve" Regine Hilber. Cikli pesmi, precejšnja besedna akrobatika. Še nistem prepričan, ali sem jo dojel.

Začetek šole

V središču Maribora dobiš vtis, kakor da se je celo mesto na isti dan vrnilo z dopusta. Hrup je narasel za najmanj deset decibelov, srednješolci pa svoj prvi šolski dan na novi šoli obeležujejo s tem, da se počečkajo s flomastri.

Pražen krompir in konice dežnikov

Že ves teden sem se veselil najboljšega izmed vseh festivalov: praznika praženega krompirja! Žal je nekoliko padel v vodo. Vse poletje je sonce prav samovšečno pripekalo nad Mariborom, samo na dan praženega krompirja, ko so v središču mesta postavili 70 stojnic z ogromnimi ponvami, je tako močno lilo, da sem imel več konic dežnikov v očeh kot praženega krompirja v ustih. Shame.

Obstaja celo Društvo za priznanje praženega krompirja, brez šale, in ob vstopu se med drugim zavežeš, da boš najmanj enkrat na mesec na prostem pojedel porcijo praženega krompirja. Zabavno. Mogoče se bom pa celo včlanil.

Smej se in se uči

O slovenskih ženskah so mi povedali naslednji vic:

Kam ženske v Bosni skrivajo denar pred svojimi moškimi? V knjige – ker Bosanci ne znajo brati.

Kam ženske v Črni gori skrivajo denar pred svojimi moškimi? V torbo z orodjem – ker so Črnogorci preleni za delo.

Kam pa ženske v Sloveniji skrivajo denar? Sploh ga ne skrivajo. Vržejo ga na mizo in rečejo: “Pa ga vzemi, če si upaš!”

Bi morda martini na vlaku?

Na vlaku iz Ljubljane v Maribor. Kdorkoli si je zamislil ta piktogram s kozarcem martinija, je imel zelo romantično predstavo o restavracijah na vlaku. I wish. Seveda ni bilo ne pretresenega ne premešanega martinija. Še restavracije na vlaku ne.

Maribor žaluje

Pravzaprav sem mislil, da Maribor ni prav poseben nogometni navdušenec – ko sem bil tukaj nekaj dni med evropskim prvenstvom, nisem našel nikogar, ki bi bil enako zavzet kot jaz. Vedno znova sem dajal vtis nemškega tepca, ki ob vsakem golu skoči kvišku – včeraj pa sem ugotovil, da sem se motil. Samo igra mora biti prava.

Šlo je za kvalifikacije za Ligo prvakov in nogometni klub Maribor je na povratni tekmi gostil Dinamo iz Zagreba. V sicer tako mirnem Mariboru sem ves dan poslušal zavijanje policijskih siren, nad mestom so krožili helikopterji. Slovenija proti Hrvaški očitno še vedno budi močna čustva, tako pozitivna kot negativna.

Na koncu pa je bilo po tekmi vse mirno. Maribor je izgubil. Kar je velika velika škoda. Tako bi bil vesel Lige prvakov v tem malem mestu. 

Ljubezenska izjava

"O moj Maribor, v srcu si mi." S temi besedami se lahko samo strinjam.