Maribor Beautiful

Arhivski detektiv

Ko se Roman Leljak ob sedmih zjutraj odpravlja na pot, nad gozdovi še leži nepredirna megla. S svojim Citroenom (in menoj) je na poti v Državni arhiv v Ljubljani, 120 km od Maribora.

Leljakovi sivi lasje so predeljeni s prečko, ima prijazen pogled. Nekdaj je bil član hrvaške tajne službe, zdaj pa je svobodni pisatelj in v Državnem arhivu išče dokumente iz časa od1945 do1955, ker želi sestaviti seznam vseh izgnanih Nemcev.

"Uradno se je gotovilo o 9000 izgnanih,” mi Leljak pove med vožnjo s Citroenom po gričevnati pokrajini. “Moje raziskave pa kažejo, da je šlo za več kot 15.000 ljudi.” Čez pol ure Leljak vstopi v Državni arhiv, v tako imenovano Gruberjevo palačo, rumeno baročno stavbo iz 18. stoletja.

Leljak sede v čitalnico in vklopi Canonov čitalnik mikrofilmov. Pravi čudež je, mi pove, da lahko pregleduje te dokumente. UDBA je namreč uničila vse dokumente iz tega časa. Vendar le tiste, ki so jih hranili na papirju. Na mikrofilme so očitno pozabili.

Leljak prihaja sem štirikrat na teden, beleži si imena izgnanih in odgovornih ter podrobno preučuje zgodovinske zapise.

“Zdaj je pravi čas za takšne raziskave,” mi pove. “Vlada mi je naklonjena.” Predhodni direktor arhiva mu je menda preprečeval dostop do dokumentov.

Zgoraj popoldne Leljak zaključi z delom: danes je na dveh mikrofilmih pregledal 8000 dokumentov. Na koncu ga boli hrbet in oči se mu solzijo.

Njegovo zadnjo knjigo, “Teharske žive rane”, so prodali v 30.000 izvodih. Za slovenski knjižni trg je to osupljiva številka. “Zanimanje je izredno,” pove Leljak. Njegova naslednja knjiga naj bi izšlja prihodnjo pomlad.

Škarjice hrustalke

In že ni več grozdja na stari trti. Včeraj je bila trgatev in prostor pred staro trto je bil že zjutraj tako poln kot kozarci na mizah (gotovo pa ga je nekaj zvrnil tudi že kakšen Mariborčan). Nato so okronali vinsko kraljico in med tem, ko sem stal (ne, nisem pil vina; za kaj takšnega je bilo res še prezgodaj) in poslušal zborovsko petje, sem pomislil, kako podeželjsko deluje vse skupaj za mesto, ki ima skoraj 120.000 prebivalcev. Spominjalo me je na praznovanje trgatve v vasi Wicker, Flörsheim ali kje drugje v moji stari domovini. Toda morda je prav to značilno za Slovenijo: celo v največjem mestu Ljubljani je podeželje za vogalom in že v desetih minutah se čutiš daleč daleč proč od urbanega življenja in imaš svoj mir. Če ga seveda hočeš.

Romska glasba

V soboto je bil v Narodnem domu čudovit koncert. Skupina, ki jo vodi Avstrijec Harri Stojka, je igrala romsko glasbo iz vse Evrope, od žalostno spevne pa do hitre in poskočne. Glasba je bila še kako primerna za ples, vendar je bil koncert bolj sedeče vrste. Kljub temu je bil dober, predvsem osupljive pesmi iz Bosne in Madžarske.

Rebecca Horn v Mariboru

Velika razstava nemške umetnice in različni dogodki v prestolnici kulture. V petek sem bil na otvoritvi v tukajšnji Umetnostni galeriji in moram reči, da so se me njene instalacije zares dotaknile.

Rebecca Horn izvira iz Hessna (tako kot jaz) in je prejela že številne nagrade. V svojo retrospektivo je vključila še nekaj drugih umetnikov. Eden izmed mojih favoritov je nedvomno kamniti gramofon.

Arheologija nekega časa

Le še nekaj dni si je mogoče ogledati to razstavo, vendar se splača. Roman Bezjak v Fotografskem muzeju Maribor razstavlja svoje posnetke socialistične moderne. Kar pet let je popotoval po Vzhodu, da bi fotografiral “nikdar izpolnjene, pa vendar obetavne obljube, da bo nekoč prišla prihodnost, v kateri bo vse in za vse lepše, boljše in čudovitejše”.

V času razstave sem se z Romanom Bezjakom, ki je tudi profesor na strokovni visoki šoli v Bielefeldu, pogovarjal o njegovem delu. Za svoje fotografije se mora včasih večkrat vrniti na isti kraj, da bi ujel pravo svetlobo: večinoma gre za oblačno nebo brez kontur, ki še podkrepi turobnost stavb.

Prva slika prikazuje Sarajevo. Na drugi je stanovanjsko-poslovni objekt iz Maribora, ki stoji pri meni za vogalom.

Katera pa bo Bezjakova naslednja postaja? Severna Koreja. Pravi raj, mi pove, vsaj za fotografa socialističnih zgradb.

Goethe in “Bi-Ba-Butzemann"

Včeraj so me povabili v Celje, eno izmed bližnjih mest, s katerimi si Maribor letos deli naziv prestolnice kulture. Nekdaj so mesto poznali pod imenom Cilli (kakor ga še vedno imenuje starejše prebivalstvo), v njem pa je podobno kot v Mariboru živelo precejšnje število nemško govorečega prebivalstva.

Včeraj zvečer je v nekdanjem nemškem narodnem domu "Deutsches Haus" potekala slovesnost ob ustanovitvi “Kulturnega društva nemško govoreče mladine”, ki je vključevala tudi ljudske plese, predavanja, citate iz Goethejevih del in recitacijo majhne deklice, ki je povedala pesmico o pravljičnem škratu "Bi-Ba-Butzemann-u".

Društvo se želi posvečati nemški književnosti, kulturi in glasbi ter na daljši rok doseči, da bi v Sloveniji priznali nemško manjšino. Doslej ima 16 članov in za navzoče starejše poslušalce je bil to izredno srečen dogodek, so povedali.

Alan Wamberger, 23-letni predsedujoči, mi je povedal, da je še vedno problematično, če kdo javno prizna svoje nemške korenine. Kljub slovenskemu potnemu listu čuti pripadnost nemški manjšini.