Cesarski čevapčiči

Nekaj lahkega: čevapčiči, polnjeni s sirom in slanino. In to je mala porcija. Tukajšnja enačba pravi: pol leta Maribora, štiri kile več.

Poljubljanje dovoljeno

V Mestnem parku

Try again, fail better

Le kaj naj počnem z vsem tem časom, ki ga imam nenadoma na voljo (v veselje)? Ni mi treba več spremljati vsakega preobrata znotraj bližnjevzhodnega konflikta, ni mi treba nenehno brati mailov, da bi sproti odgovarjal na nujna uredniška vprašanja. Lahko sem offline in za spremembo defragmentiram svoje možgane. Ponovno se lahko lotim svoje knjige, pravzaprav njene že tretje različice, in prav to je eden izmed projektov, ki jih želim dokončati v času bivanja v Mariboru. Ves ta čas v Izraelu je knjiga mirovala, skoraj bi že pozabil nanjo, morda pa sem celo hotel pozabiti nanjo.

Pisanje je samotno opravilo, pri katerem te preganjajo številni dvomi. Še potem, ko je napisana že druga različica, je preprosteje, če vse skupaj zavržeš in začneš pisati nekaj povsem novega. Vse je bolj preprosto, kakor mukotrpno delo v tem besedilnem kamnolomu, kjer se potiš za vsako besedo in stavek. Da ne omenjam dogajanja in likov. “Iz te moke ne bo kruha,” mi vedno znova odzvanja v mislih, nato pa se znajdem v kakšni knjigarni in si ogledujem kupe natisnjenih naslovov in si mislim: Come on man, če je vsem tem uspelo.

Zdaj sem spet nekaj dni krožil okrog knjige, sploh si je nisem upal prijeti v roke, je odpreti in prebrati, kaj sem proizvedel. Pravzaprav mi lahko le spodleti, pomislim. Morda pa mi bo nekega dne spodletelo na ravni, ki sploh ne bo tako nizka. Samuel Beckett, tolažba v mračnih časih, ko mi spet nekaj ne uspe tako, kot sem si zamislil, je nekoč rekel nekaj lepega: 

"Ever tried, ever failed. No matter. Try again. Fail again. Fail better."

Marleybor

Marleybor? Ni slabo. Te rezličice še ni v moji zbirki.

Mesto je trenutno nekoliko izumrlo, Slovenci so na dopustu, marsikdo ima hišico na hrvaški obali. Slovenska obala ima komaj 47 kilometrov, toda tukajšnje morje, mi povedo Marleyborčani, preprosto ni tako lepo, voda ni tako čista.

Počasi si ustvarjam dnevni ritem. Mimogrede odkrivam mesto. Povzpnem se na cerkveni zvonik in zrem na rdeče strehe, na tesno zgnetene hiše. Tale Marleybor tako spokojno leži pod menoj. Ulice so čiste, hiše obnovljene. Skozi mesto rahlo veje duh monarhije. Občasno slišim zvončkljanje in pričakujem, da bo mimo mene po tlakovcih pridrdrala poštna kočija.
 
Kljub vsej idili pa ima mesto tudi svoje rane. Tako kot vsa dežela. Toda to je že tema za prihodnje objave. Trenutno me vabi sonce, ki se zrcali v Dravi. Zrak je mehak – poletje v Marleyboru.

Uvajanje

Predstavitev gostujočega pisatelja pri vrelih 33 stopinjah. Nimam pojma, kaj naj povem, sem pa dobre volje. Maribor kar žari v soncu, gozdovi temno zeleno migetajo in belo vino je presenetljivo okusno.

Z menoj na podiju: Winfried Smaczny (predsednik upravnega odbora ustanove Kulturforum), Nataša Kos (programska pisarna Evropske prestolnice kulture) in Hendrik Kloninger (vodja Goethe-Instituta v Ljubljani).

„Kaj sploh počne gostujoči pisatelj, nekdaj imenovan tudi mestni pisar?“ vpraša Hendrik Kloninger. Samo čakal sem na to vprašanje. Končno lahko na plan potegnem predstave svojih prijateljev, kako pohajkujem po ulicah starega mestnega jedra, po možnosti v pisanem kostumu, vsekakor pa s čepico s peresom na glavi in pergamentnim zvitkom v rokah. Zamišljajo si, kako v Poštni ulici zapisujem zgodbe ljudi, da jih nato raztrobim na Mestnem trgu: “Prebivalci Maribora, le poslušajte!“

Mislim, da me moji prijatelji ne jemljejo resno. Je pa vsekakor zabavno, če si delo mestnega ali gostujočega pisatelja predstavljaš takole, lepo srednjeveško. Na podiju se šalimo na ta račun, poskušam napraviti dober vtis, toda obe dami (prav ste prebrali: na odru smo bili štirje, v dvorani pa samo dve – klasičen primer številčne premoči) sredi sicer praznih vrst stolov sta me pogledali, kakor da bi bil pravkar rekel, da je Ljubljana veliko lepša od Maribora, pa še bolj zabavna.

Kakorkoli že, uvedli so me v mojo funkcijo (prvo sploh!). Zdaj moram/smem/bom to funkcijo tudi opravljal. Le poslušajte.

Zdravo Maribor

"Oprosti, kam že greš?” me je vprašal prijatelj Dennis, ko sem mu povedal za svojo novo zaposlitev kot gostujoči pisatelj.

V Maribor.

“V Marabou?”

Ne, daj no. Marabou je vrsta čokolade in ne mesto!

“Aja, saj res.”

Podobno se mi dogaja ves čas. Vedno znova moram razlagati, kje je ta Maribor in da se drugo največje slovensko mesto ne imenuje Marlborough ali kaj podobnega, pa tudi ne Mutabor, Malibu pa sploh ne.

Pred dvema dnevoma sem priletel sem. Iz večnega bližnjevzhodnega konfliktnega žarišča v mirno Slovenijo. S svojega okna pravkar gledam naravnost na Mestni park v Mariboru in imam občutek, da v tem štirikotnem izrezu vidim več zelenja, kakor sem ga prej videl v dveh letih Izraela. Zjutraj me zdaj zbujajo cerkveni zvonovi frančiškanskega samostana.

Tukaj naj bi živelo 120 000 ljudi, ampak po občutku bi rekel, da jih je pol manj. Na severu, takoj za Mestnim parkom, se začnejo vinogradi; na vsakem griču kraljuje majhna cerkev. Mimo starega mesta z rdečimi strehami zlagoma teče Drava, široka in tako temno zelena, da je že skoraj rjava. Na jugu se razprostira Pohorsko pogorje. Kamorkoli pogledam, sam gozd, travniki in voda. Zlobni jeziki iz glavnega mesta Ljubljane to idilo radi imenujejo mariboring.

No, no. We shall see. Pet mesecev bom tukaj, nekoliko se bom odmaknil od sicer tako divjega novinarskega vsakdana: čas za osebne projekte. Čas, da spoznaš neko mesto, deželo in predvsem ljudi, ne da bi te ves čas preganjala misel, ali bi se dalo te zgodbe prodati. Kultura namesto konflikta. Na kratko: luksuz.

Zdravo Maribor. Me veseli.