Zdravo Maribor

"Oprosti, kam že greš?” me je vprašal prijatelj Dennis, ko sem mu povedal za svojo novo zaposlitev kot gostujoči pisatelj.

V Maribor.

“V Marabou?”

Ne, daj no. Marabou je vrsta čokolade in ne mesto!

“Aja, saj res.”

Podobno se mi dogaja ves čas. Vedno znova moram razlagati, kje je ta Maribor in da se drugo največje slovensko mesto ne imenuje Marlborough ali kaj podobnega, pa tudi ne Mutabor, Malibu pa sploh ne.

Pred dvema dnevoma sem priletel sem. Iz večnega bližnjevzhodnega konfliktnega žarišča v mirno Slovenijo. S svojega okna pravkar gledam naravnost na Mestni park v Mariboru in imam občutek, da v tem štirikotnem izrezu vidim več zelenja, kakor sem ga prej videl v dveh letih Izraela. Zjutraj me zdaj zbujajo cerkveni zvonovi frančiškanskega samostana.

Tukaj naj bi živelo 120 000 ljudi, ampak po občutku bi rekel, da jih je pol manj. Na severu, takoj za Mestnim parkom, se začnejo vinogradi; na vsakem griču kraljuje majhna cerkev. Mimo starega mesta z rdečimi strehami zlagoma teče Drava, široka in tako temno zelena, da je že skoraj rjava. Na jugu se razprostira Pohorsko pogorje. Kamorkoli pogledam, sam gozd, travniki in voda. Zlobni jeziki iz glavnega mesta Ljubljane to idilo radi imenujejo mariboring.

No, no. We shall see. Pet mesecev bom tukaj, nekoliko se bom odmaknil od sicer tako divjega novinarskega vsakdana: čas za osebne projekte. Čas, da spoznaš neko mesto, deželo in predvsem ljudi, ne da bi te ves čas preganjala misel, ali bi se dalo te zgodbe prodati. Kultura namesto konflikta. Na kratko: luksuz.

Zdravo Maribor. Me veseli.