Pozor, umetnik

Ste že kdaj prebivali v kakšni prestolnici kulture? Tudi sam še nisem. Je pa prav prijetno. Celo zelo prijetno. Čez dan se lahko potikaš od galerije do galerije, zvečer sedeš poleg Drave in poslušaš ta ali oni koncert. Lahko pa naletiš tudi na ljudi, kot je Heiko. Svoj atelje ima v stari obokani kleti sredi mestnega jedra. Nekoč je bila to restavracija Koper, pred dvesto leti pa bordel za splavarje. Heiko zdaj tu z žago izrezuje črke in jih (seveda povezane v stavke) obeša na mostove tega mesta.

Heiko ti takoj v roko potisne pivo – "seveda lahko tudi kadiš" – in ti v petih minutah oriše svojo življenjsko zgodbo. Meni osebno se to zdi malo čudno, morda zato, ker zveni, kakor da bi se jo naučil na pamet (verjetno je to del sales pitch). Tip je vseeno simpatičen in tudi njegova dela so mi všeč.

Heiko je bil nekoč manager prireditev v Düsseldorfu, mi pove. Razmišljal je le o denarju, vsak dan je ponosno hodil naokrog v obleki, ukrojeni po meri. Neizprosno je kot po spisku izpolnjeval svoje cilje: pri 28 si je omislil Porsche 911. Heiko je vse več delal in vse več zaslužil.

Hja, in kaj se je zgodilo potem? Klasična zgodba: burnout (le kdo ga dandanes še ni doživel?) Heiko začne s terapijo, ki se naposled prelevi v umetnost. To je ključna točka njegovega preobrata. Kako lepo se to poda h geslu mariborske prestolnice kulture, ki se prav tako glasi: "The Turning Point." Vselej v senci glavnega mesta Ljubljane, zaton nekdanje industrije, relativno visoka brezposelnost. Pričakovanja glede prestolnice kulture 2012 so bila velika, vendar je proračun s predvidenih 60 milijonov zelo hitro padel na 20 milijonov. Program je vseeno natrpan, dogodki so deloma bolj tako tako, deloma pa tudi zelo v redu. Kdor jih ne spremlja, si je sam kriv.















Na sliki lahko vidite akcijo pred njegovim ateljejem. Zastonj vas ostrižejo, če v zameno poveste nekaj iskrenega. Ob tem pa vsi pijejo pivo in kadijo. Tino frizira njen nekdanji fant (!). Vse skupaj bi lahko bilo nevarno. Toda zdi se mi, da je nekdo nekoč dejal: Umetnost mora biti nevarna.

Od mareličnih cmokov padel v komo

Na srečo tudi sodelavci Evropske kulturne prestolnice berejo ta blog in so si verjetno mislili: "Ne moremo dovoliti, da bi moral Gareis hoditi v Avstrijo. Nič kaj dobri gostitelji ne bi bili." In tako sta se me za vikend usmilili kar dve mami in mi pričarali marelične cmoke.

Na tej sliki mama Iza stoji za štedilnikom in obrača cmoke v mešanici masla, drobtin, sladkorja in cimeta. Testo za cmoke je izboljšala še s skuto. Že samo dišalo je božansko.

Hja, kaj naj rečem? Rečem lahko samo, da so bile zadevice absolutno fatastične. Ali ni čudovito, če se ti uresničijo sanje? Samo zaželeti si moraš pravo stvar.

Ker nisem vedel, ali bom še kdaj deležen takšnega povabila, sem se tako napokal, da mi je bilo pozneje – seveda – slabo. Marelični cmoki v boju z menoj sploh niso imeli nobene možnosti, temveč so spričo mojega strateškega napada dobesedno nastradali. 7:0 za Fredyja.   Mission accomplished.


Hvala Izi in Tinini mami. Hvala lepa.

Uganka rešena

Tako, skrivnost okrog besede "Fieberbläschen" je razjasnjena. Hvala bogu, saj sem zaradi tega komajda še spal.

V slovenskem izvirniku je na jedilniku pisalo “ocvirki”. V nemšlčini bi moralo pravilno pisati “Grieben,” ocvirek pa v slovenščini lahko pomeni tudi herpesu podoben mehurček. Njami.

Ledeno  hladno Laško, ki sem ga obljubil, pa prejme A.M. Na zdravje!

WTF?

Kaj za boga počnejo “Fieberbläschen – vročinski mehurčki” na jedilniku? Precej dolgo sem premišljeval, kaj bi to lahko bilo, a nisem mogel ugotoviti. Tudi natakarica mi ni znala pomagati.

 Vsakomur, ki bi mi lahko ponudil strokovno pomoč pri razreševanju te uganke, obljubljam ledeno Laško pivo. Častna beseda. 

Odisejada z mareličnimi cmoki

Gre za moj absolutno najljubši posladek – ki pa ga še nikdar nisem poskusil (Zveni smešno? Vendar je res.) Vedno sem si le predstavljal, kakšnega okusa bi lahko bila ta mešanica tople, zmehčane marelice, sladkega testa, ki jo obdaja, in hrustljavih maslenih drobtinic. Na tem svetu preprosto ne more biti ničesar boljšega. No way.

Nekako sem bil prepričan, da na jedilnih listih mariborskih restavracij kar mrgoli sladkih cmokov, še več, pričakoval sem, da imajo morda celo svojo rubriko.

Takoj prvi večer sem se namesto na večerjo odpravil na lov za mareličnimi cmoki. V Mariboru je veliko tradicionalnih restavracij, nekatere imajo stare obokane kleti, tako da gotovo ne bom dolgo iskal, temveč takoj našel, naročil in pospravil objekte svojih sanj in jih nemudoma ponovno naročil.

Ravno sedaj je tudi sezona marelic. Z rožnatimi lici se mi smehljajo s poštevnih pultov stojnic s sadjem. 

Iz restavracije v restavracijo, iz kavarne v kavarno sem bolj izgubljen, priznati moram, da že skoraj malo agresiven. Najdem palačinke z marelično marmelado, rogljičke z mareličnim nadevom, marelični sladoled, pa marelično pito in marelično žganje. Vse dobrote, v kakršne se lahko preobrazi marelica. Nikjer pa ni mareličnih cmokov! Najraje bi se razjokal. Natakarji le naveličano skomigajo z rameni, kar me prisili, da uporabim eno izmed slovenskih besed, ki sem se jih pravkar naučil: prekleto.

Ne le, da natakarji skomigajo z rameni in govorijo: “Mi imamo samo palačinke.” Ne, še dosti huje je. Vsi po vrsti zatrjujejo, da njihove matere kuhajo izvrstne marelične cmoke, ki jim ni para.

Ko nekoliko razmislim, se mi to naposled zdi logično. Marelični cmoki so jed, ki ti jo skuha mama ali babica, in ki te povrne nazaj za kuhinjsko mizo iz otroštva.

V naslednjih dneh se zgodba vedno znova ponavlja, vedno znova poslušam o materah in njihovih skrivnih kuharskih veščinah, do katerih nimam dostopa. Počutim se skorajda diskriminiran.

Medtem ko načrtujem svoje naslednje korake, me pokliče prijateljica. Trenutno je v Avstriji, sedi za kuhinjsko mizo iz masivnega lesa v neki kuhinji in komajda lahko govori, ker ima – natanko tako! – usta polna mareličnih cmokov. Dostop do njih si je utrla pri prijateljičini materi, kar meni nikakor ne uspe. Prekleto!

Nato pa jih vendarle najdem, te svoje marelične cmoke. Zamrznjene v neugledni embalaži. V Lidlu. Pa prav v Lidlu! Vendar se nisem mogel pripraviti do tega, da bi jih kupil. Bom raje počakal, da se me kdo usmili in me povabi domov. Upam, da mi za to ne bo treba hoditi v Avstrijo.

Nagrada po nevihti

 

"Smeh je mavrica,

ki izhaja iz temnih globeli neurja."

                                       Anastasius Grün

Grad Marburg

Samo skozi vrata stopim in že se znajdem sredi Mestnega parka, kjer se nad menoj pne streha iz najrazličnejših zelenih odtenkov. Za parkom se pričnejo vinogradi in ena izmed poti vodi na Piramido. Prej, in s tem mislim na čas veliko prej, tam nekje v 11. stoletju, je tukaj stala utrdba, s katere so nadzorovali dolino ob reki in pot na Koroško. Imenovali so jo “Burg in der Mark”, iz česar je nastalo nemško ime: Marburg.

Mariborčani ves dan prihajajo na to vzpetino in pozvonijo z zvončkom pri kapelici. Ko pa sonce zahaja, posveti v temne doline na severu in s svojim sojem ožari mesto, mali prostor na vrhu griča zapolnijo poljubljajoči se pari, sedejo na stopnice pred kapelo, ki je posvečena Devici Mariji, in se držijo za roke:

V letu Gospodovem tisoč osemsto dvajset
Je strele sij uničil Piramido.
Gospod grof Henrik Brandis in Johana Welsersheim
Sta postavila cerkvico kamnito.
Verno in pobožno sta jo
Brezmadežni Kraljici posvetila.

V letu Gospodovem tisoč devetsto devet
Je cerkvici grozilo, da streha se udre,
Baron Pius Twichlu in soproga
Mehtild baronica Bernhard
Sta cerkvico obnovila, streho novo sta zgradila
Z zvončkom vred – in jo Gospodu posvetila.

Kraljica nebeška, obvaruj nežno
Naše otroke, mesto in deželo.