Od mareličnih cmokov padel v komo

Na srečo tudi sodelavci Evropske kulturne prestolnice berejo ta blog in so si verjetno mislili: "Ne moremo dovoliti, da bi moral Gareis hoditi v Avstrijo. Nič kaj dobri gostitelji ne bi bili." In tako sta se me za vikend usmilili kar dve mami in mi pričarali marelične cmoke.

Na tej sliki mama Iza stoji za štedilnikom in obrača cmoke v mešanici masla, drobtin, sladkorja in cimeta. Testo za cmoke je izboljšala še s skuto. Že samo dišalo je božansko.

Hja, kaj naj rečem? Rečem lahko samo, da so bile zadevice absolutno fatastične. Ali ni čudovito, če se ti uresničijo sanje? Samo zaželeti si moraš pravo stvar.

Ker nisem vedel, ali bom še kdaj deležen takšnega povabila, sem se tako napokal, da mi je bilo pozneje – seveda – slabo. Marelični cmoki v boju z menoj sploh niso imeli nobene možnosti, temveč so spričo mojega strateškega napada dobesedno nastradali. 7:0 za Fredyja.   Mission accomplished.


Hvala Izi in Tinini mami. Hvala lepa.