Gre za moj absolutno najljubši posladek – ki pa ga še nikdar nisem poskusil (Zveni smešno? Vendar je res.) Vedno sem si le predstavljal, kakšnega okusa bi lahko bila ta mešanica tople, zmehčane marelice, sladkega testa, ki jo obdaja, in hrustljavih maslenih drobtinic. Na tem svetu preprosto ne more biti ničesar boljšega. No way.
Nekako sem bil prepričan, da na jedilnih listih mariborskih restavracij kar mrgoli sladkih cmokov, še več, pričakoval sem, da imajo morda celo svojo rubriko.
Takoj prvi večer sem se namesto na večerjo odpravil na lov za mareličnimi cmoki. V Mariboru je veliko tradicionalnih restavracij, nekatere imajo stare obokane kleti, tako da gotovo ne bom dolgo iskal, temveč takoj našel, naročil in pospravil objekte svojih sanj in jih nemudoma ponovno naročil.
Ravno sedaj je tudi sezona marelic. Z rožnatimi lici se mi smehljajo s poštevnih pultov stojnic s sadjem.
Iz restavracije v restavracijo, iz kavarne v kavarno sem bolj izgubljen, priznati moram, da že skoraj malo agresiven. Najdem palačinke z marelično marmelado, rogljičke z mareličnim nadevom, marelični sladoled, pa marelično pito in marelično žganje. Vse dobrote, v kakršne se lahko preobrazi marelica. Nikjer pa ni mareličnih cmokov! Najraje bi se razjokal. Natakarji le naveličano skomigajo z rameni, kar me prisili, da uporabim eno izmed slovenskih besed, ki sem se jih pravkar naučil: prekleto.
Ne le, da natakarji skomigajo z rameni in govorijo: “Mi imamo samo palačinke.” Ne, še dosti huje je. Vsi po vrsti zatrjujejo, da njihove matere kuhajo izvrstne marelične cmoke, ki jim ni para.
Ko nekoliko razmislim, se mi to naposled zdi logično. Marelični cmoki so jed, ki ti jo skuha mama ali babica, in ki te povrne nazaj za kuhinjsko mizo iz otroštva.
V naslednjih dneh se zgodba vedno znova ponavlja, vedno znova poslušam o materah in njihovih skrivnih kuharskih veščinah, do katerih nimam dostopa. Počutim se skorajda diskriminiran.
Medtem ko načrtujem svoje naslednje korake, me pokliče prijateljica. Trenutno je v Avstriji, sedi za kuhinjsko mizo iz masivnega lesa v neki kuhinji in komajda lahko govori, ker ima – natanko tako! – usta polna mareličnih cmokov. Dostop do njih si je utrla pri prijateljičini materi, kar meni nikakor ne uspe. Prekleto!
Nato pa jih vendarle najdem, te svoje marelične cmoke. Zamrznjene v neugledni embalaži. V Lidlu. Pa prav v Lidlu! Vendar se nisem mogel pripraviti do tega, da bi jih kupil. Bom raje počakal, da se me kdo usmili in me povabi domov. Upam, da mi za to ne bo treba hoditi v Avstrijo.
Nekako sem bil prepričan, da na jedilnih listih mariborskih restavracij kar mrgoli sladkih cmokov, še več, pričakoval sem, da imajo morda celo svojo rubriko.
Takoj prvi večer sem se namesto na večerjo odpravil na lov za mareličnimi cmoki. V Mariboru je veliko tradicionalnih restavracij, nekatere imajo stare obokane kleti, tako da gotovo ne bom dolgo iskal, temveč takoj našel, naročil in pospravil objekte svojih sanj in jih nemudoma ponovno naročil.
Ravno sedaj je tudi sezona marelic. Z rožnatimi lici se mi smehljajo s poštevnih pultov stojnic s sadjem.
Iz restavracije v restavracijo, iz kavarne v kavarno sem bolj izgubljen, priznati moram, da že skoraj malo agresiven. Najdem palačinke z marelično marmelado, rogljičke z mareličnim nadevom, marelični sladoled, pa marelično pito in marelično žganje. Vse dobrote, v kakršne se lahko preobrazi marelica. Nikjer pa ni mareličnih cmokov! Najraje bi se razjokal. Natakarji le naveličano skomigajo z rameni, kar me prisili, da uporabim eno izmed slovenskih besed, ki sem se jih pravkar naučil: prekleto.
Ne le, da natakarji skomigajo z rameni in govorijo: “Mi imamo samo palačinke.” Ne, še dosti huje je. Vsi po vrsti zatrjujejo, da njihove matere kuhajo izvrstne marelične cmoke, ki jim ni para.
Ko nekoliko razmislim, se mi to naposled zdi logično. Marelični cmoki so jed, ki ti jo skuha mama ali babica, in ki te povrne nazaj za kuhinjsko mizo iz otroštva.
V naslednjih dneh se zgodba vedno znova ponavlja, vedno znova poslušam o materah in njihovih skrivnih kuharskih veščinah, do katerih nimam dostopa. Počutim se skorajda diskriminiran.
Medtem ko načrtujem svoje naslednje korake, me pokliče prijateljica. Trenutno je v Avstriji, sedi za kuhinjsko mizo iz masivnega lesa v neki kuhinji in komajda lahko govori, ker ima – natanko tako! – usta polna mareličnih cmokov. Dostop do njih si je utrla pri prijateljičini materi, kar meni nikakor ne uspe. Prekleto!
Nato pa jih vendarle najdem, te svoje marelične cmoke. Zamrznjene v neugledni embalaži. V Lidlu. Pa prav v Lidlu! Vendar se nisem mogel pripraviti do tega, da bi jih kupil. Bom raje počakal, da se me kdo usmili in me povabi domov. Upam, da mi za to ne bo treba hoditi v Avstrijo.
Objave
0 komentarji:
Objavite komentar